TRANSFUZIJA je vnos krvi ali krvnih derivatov v krvni obtok pacienta.
Potrebna je, ko želimo:
• povečati oksiforno kapaciteto krvi
• povečati volumen krvi v obtoku
• zmanjšati motnje pri strjevanju krvi
• povečati število levkocitov (pri nevtropeničnih bolnikih)

INFUZIJA je vnos nadomestnih tekočin oz. snovi, ki niso kri ali krvni derivati, v krvni obtok pacienta. V ta namen uporabljamo:
KOLOIDNE RAZTOPINE, ki vsebujejo delce, ki ne prehajajo kapilarne membrane (želatina, dekstran, hidroksietilni škrob).
KRISTALOIDNE RAZTOPINE, ki vsebujejo delce, ki lahko prehajajo skozi kapilare (0,9 NaCl-fiziološka raztopina, ringerjev laktat).

KRVODAJALSTVO je človekoljubna dejavnost, ki se izvaja v skladu z načeli prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti.
Osnovni podatki o krvodajalstvu v Sloveniji:
• razvoj krvodajalstva se je začel po drugi svetovni vojni
• danes 100.000 odvzemov krvi oz. 45.000 litrov zbrane krvi letno zadošča potrebam slovenskega zdravstva
• 5 krvodajalcev med prebivalci uvršča Slovenijo v zgornji del evropskega povprečja
• v povprečju vsakih 5 minut nekdo v Sloveniji potrebuje kri
• ⅓ vseh krvodajalcev predstavljajo ženske
• pri nas je najbolj pogosta krvna skupina A (40), sledi krvna skupina 0 (38), krvne skupine B je 15, AB pa je zelo redka in jo ima okoli 7 ljudi
• v 16 letih je bilo pri nas opravljenih preko milijon odvzemov. V tem času so pri laboratorijskih preiskavah krvi odkrili 15 ljudi okuženih z virusom HIV

Poleg odvzema polne krvi opravljamo še posebne odvzeme kot so plazmafereza, citofereza in avtotransfuzija.
PLAZMAFEREZA je postopek zbiranja plazme, pri katerem krvodajalcu odvzamemo polno kri, izločimo plazmo in vrnemo krvne celice nazaj v krvni obtok.
CITOFEREZA je postopek ločevanja in zbiranja krvnih celic, pri katerem odvzamemo polno kri, izločimo določene krvne celice, ostale sestavine krvi pa postopno vračamo nazaj v krvni obtok.

KRVNI PRIPRAVKI
Iz polne krvi lahko z raznimi kemičnimi in fizikalnimi postopki pripravimo posamezne krvne komponente, ki so za transfuzijo bolj primerne in povzročajo manj neželenih učinkov.

Polna sveža kri
• vsebuje vse celične in plazemske sestavine krvi razredčene z konzervansom CPDA (citrat, fosfat, dekstroza, adenin )
• Ht = 0,4 ; nizka oksigenacijska učinkovitost v primerjavi s koncentriranimi eritrociti
• hranimo jo pri 4C do 48h ( po 2 dneh propade večina trombocitov in faktorjev strjevanja krvi)
• se redko uporablja zaradi kratkega roka trajanja, in ker je izhodna snov za pripravo drugih krvnih pripravkov
Koncentrirani eritrociti
• pripravimo jih s centrifugiranjem polne krvi in odstranjevanjem plazme
• Ht = 0,6 – 0,7
• hranimo jih pri 4C do 42 dni
• uporabljajo se pri zdravljenju akutnih ( krvavitev ) ali kroničnih anemij

Obsevani eritrociti
• koncentrirane eritrocite obsevamo, poškodujemo DNA limfocitov in preprečimo njihovo delitev
• uporbljajo se, ko so dajalci in prejemniki iz prvega dednega reda (otroci, starši) in pri imunsko oslabljenih
• s tem preprečimo nastanek TA-GVHD (transfusion-associated-graft-versus-host-disease)

Oprani eritrociti
• koncentriranim eritrocitom razredčimo plazemske sestavine s fiziološko raztopino ( vsebnost levkocitov zmanjšamo na 70 do 90 )
• izognemo se alergičnim reakcijam na beljakovine v plazmi
•
Filtrirani eritrociti
• so najkvalitetnejši in najčistejši krvni pripravek
• pripravimo jih s filtriranjem koncentriranih eritrocirov in s tem odstranimo 99,9 levkocitov
• zmanjšamo možnost nastanka nehemolitičnih vročinskih reakcij in prenos CMV (citomegalovirusa), ki okuži levkocite
• uporabljajo se pri pacientih, ki bodo dobili večjo količino krvi in pri imunsko oslabljenih

Koncentrirani trombociti
• pripravimo jih iz plazme polne krvi šestih krvodajalcev (3L krvi ) ali pa s tromboferezo
• pripravek vsebuje 310¹¹ trombocitov, nekaj eritrocitov, 200 do 300mL plazme in limfocitov (neželena sestavina)
• uporabljajo se za popravo koagulacijskih motenj povezanih s trombocitopenijo
• uporabljajo se pri nekrvavečih (profilaktično) in krvavečih pacientih, ko pade vrednost trombocitov pod 20109 (normalna vrednost 140 - 340109)
• hranimo jih pri 22C 3 do 5 dni

Koncentrirani levkociti
• pripravljamo jih po dogovoru s citoferezo
• uporbljajo se pri pacientih s hudo nevtropenijo, okvarjeno funkcijo nevtrofilcev ali septičnih bolnikih

Sveža zmrznjena plazma ( FFP = fresh frozen plasma )
• pripravljamo jo iz sveže krvi s centrifugiranjem, ločevanjem in takojšnim globokim zamrzovanjem
• hranimo jo pri - 30C do enega leta
• glavna indikacija je obsežno pomanjkanje faktorjev strjevanja krvi


Plazemski derivati
KRIOPRECIPITAT:
Precipitat dobljen z odtajevanjem FFP izoliramo in resuspendiramo v majhni količini plazme. Dobimo substanco bogato s faktorjema VIII, IX, fibrinogenom, Willenbrandtovim faktorjem, fibronektinom in antitrombinom III.
ALBUMIN:
Uporablja se za popravitev hipovolemije in stabilizacijo onkotskega tlaka pri raznih šokovnih stanjih, za zmanjševanje tkivnih edemov in pri izgubi albumina ( ledvice, črevo ).
IMUNOGLOBULINI:
Uporabljajo se pri podpori imunsko pomanjkljivega odgovora organizma na infekcijo ali kot pasivna zaščita ( anti-Rh + protitelesa dajemo Rh – materam, ki imajo Rh + otroka, s tem preprečimo eritoblastosis fetalis)

Umetni nadomestki krvi:
Oxygent; je intravaskularni prenašalec kisika in ogljikovega dioksida. Aktivna sestavina emulzije je perfluorokarbon. Z njegovo uporabo se zmanjša ali izniči potreba po transfuziji krvi med operacijami.

ZDRAVLJENE KRVAVITVE S KRVJO, KRVNIMI KOMPONENTAMI IN PRODUKTI:
Preživetje bolnikov s hemoragičnim šokom je neposredno odvisno od uspešnega nadomeščanja krvi ter obnovitve pretoka in oksiforne kapacitete krvi. Pri izgubi 20 krvi (približno 1 liter) nadomeščamo izgubljeno prostornino le s kristaloidnimi raztopinami (fiziološka raztopina) ali s koloidi (dekstran, želatina, škrob). Pri akutni krvavitvi, večji od 20, uporabljamo le koncentrirane eritrocite. Navadno dodajamo toliko eritrocitov, da ostane hematokrit okoli 0,25-0,30 oz. vrednost hemoglobina nad 70 g/l in do 100 g/l. Pri izgubi 2 do 3 litrov moramo koncentriranim eritrocitom dodati en odmerek albumina, da ohranimo ustrezno koncentracijo plazemskih beljakovin in s tem zadosten onkotski tlak. Pri nadaljni izgubi krvi, ki je blizu enkratni prostornini krvi, moramo dodati tudi koncentrirane trombocite. Posledica obilne krvavitve, je tudi pomanjkanje faktorjev strjevanja krvi, ki jih nadomeščamo s koncentrati ali z uporabo sveže zamrznjene plazme ali pa uporabimo polno svežo kri, če je dosegljiva.

AVTOTRANSFUZIJA

Avtotransfuzija je oblika transfuzije, pri kateri je dajalec in prejemnik ista oseba. Uporabljamo jo v primerih načrtovane operacije, pri kateri predvidevamo, da bomo potrebovali kri.
Razlogi ZA:
• ni tveganja nekompatibilnosti (npr. ABO, Rh), imunosupresije (transfuzija s tujo krvjo lahko zavira imunski sistema prejemnika), aloimunizacije (imunizacija prejemnikovega imunskega sistema proti antigenom darovalca)
• izključitev prenosa bolezni, ki jih kljub natančnemu pregledu ne moremo izklkjučiti (Velika Britanija: HIV- 1 na 2 milijona, hepatitis C- 1 na 200 000)
• če ima bolnik redko krvno skupino
• če bolnik iz verskih razlogov transfuzijo zavrača (Jehove priče)
• profesionalni športniki: tik pred tekmovanjem- “krvni”doping

Razlogi PROTI:
• anemija
• srčna bolezen
• hujše bolezni dihal
• neurejena hipertenzija
• bakteriemija...

Postopke časovno delimo na:

1. Predoperativno zbiranje in hranjenje krvi
Zbiranje naj bi potekalo med 5-tedensko periodo pred operacijo, enkrat ali večkrat. Odvzame se približno 10 volumna krvi, odvisno od načrtovane izgube krvi pri operaciji in količine hemoglobina in hematokrita. Že dva do tri dni po odvzemu se aktivira hemopoeza, ki doseže vrh v 10 do 15 dneh. Po odvzemu dobi pacient železo per os, ki ga jemlje do operacije in čez.

2. Predoperativna normovolemična hemodilucija
Pri tem postopku zmanjšamo koncentracijo celičnih sestavin krvi ob vzdrževanju normovolemije z dodajanjem brezceličnih tekočin. Poteka 1 uro pred operacijo. Odvzamemo do 10 volumna krvi in ga nadomestimo s plazemskimi nadomestki. Odvzeto kri pa vrnemo pacientu po operaciji ali če je nujno med samo operacijo. Hemodilucijo opravljamo predvsem zato, ker pričakujemo, da bo pacient med operacijo zaradi krvavitve izgubil določen volumen krvi, ki pa bo zaradi predhodne razredčitve imela manjšo koncentracijo krvnih celic.

3. Medoperativna avtotransfuzija koncentriranih in opranih eritrocitov
Kri, ki jo pacient izgubi med operativnim posegom, vrnemo tako, da iz operativnega polja posrkamo kri z vakumsko črpalko ter dodamo antikoagulant (heparin). V zbrani krvi so drobci operativnega polja, hemolizirani eritrociti, aktivirani trombociti, aktivirani komplement itd., zato kri filtriramo in v naslednji fazi koncentriramo in operemo eritrocite. Te vrnemo pacientu. V postopku kri očistimo večjih drobcev in ostalih škodljivih sestavin, a žal tudi trombocitov in koagulacijskih faktorjev. Zato lahko nastopi trombocitopenija in motnje v strjevanju krvi, ki pa nista dolgotrajni.

IMUNOLOŠKI TESTI
Pred vsako transfuzijo rutinsko določamo antigene AB0 in Rh, v posebnih primerih, zlasti pri večkratnih transfuzijah, pa tudi druge antigene, kot so Kell, Duffy, Lewis.
Krvne skupine določamo z aglutinacijskimi reakcijami.

1. Določanje antigenov AB0
Serumom oseb s krvnimi skupinami A, B, AB in 0 primešamo kri testirane osebe. Serum skupine 0 služi kot kontrola, ki pokaže, da eritrociti dejansko lahko aglutinirajo. S serumom skupine AB ugotavljamo morebitno nezaželeno spontano aglutinacijo, ki lahko privede do napačnega rezultata. Krvno skupino testirane osebe določimo s pomočjo podatkov, povzetih v razpredelnici.
Krvna skupina Antigen na eritrocitih Protitelesa v serumu
0 noben anti A, anti B
A A anti B
B B anti A
AB A, B nobena
Enostavnejše in lažje razumljivo kot s pomočjo serumov je ugotavljanje krvne skupine s pomočjo antiserumov. Krvno skupino namreč ugotovino direktno; skupina A aglutinira z antiserumom anti A, skupina B z antiserumom anti B, skupina AB pa z obema antiserumoma. Skupina 0 nikjer ne izzove aglutinacije.

2. Določanje antigenov Rh
Anti Rh protitelesa eritrocitov ne aglutinirajo spontano; zato moramo raztopini dodati goveji serumski albumin, ki spremeni dielektrično konstanto raztopine in omogoči aglutinacijo s protitelesi prekritih eritrocitov. V vsak test je potrebno vključiti kontrolo, ki vsebuje samo albumin brez anti Rh protiteles; take raztopine namreč lahko povzročijo aglutinacijo ob prisotnosti katerihkoli IgG protiteles ter s tem lažno pozitivno reakcijo.
Serum Rh pozitivne osebe izzove aglutinacijo, potem ko mu primešamo anti-Rh antiserum (pozitivna reakcija); pri Rh negativni osebi aglutinacije ni (negativna reakcija).
Za najzanesljivejši dokaz anti Rh protiteles velja Coombsov test; ta je lahko direkten ali indirekten. Direktno metodo uporabljamo predvsem pri novorojencih s sumom na senzibilizacijo eritrocitov z anti Rh protitelesi (hemolitična bolezen). Eritrocite preiskovane osebe speremo ter jih zmešamo s serumom kunca, imuniziranim s človeškimi imunoglobulini (kunčji antiserum). Če se pojavi aglutinacija, so eritrociti preiskovane osebe senzibilizirani z anti Rh protitelesi. Z indirektno metodo iščemo zlasti protitelesa anti Rh v serumu; poteka v dveh stopnjah. V prvi stopnji normalne eritrocite pomešamo v serumu z neaglutinirajočimi protitelesi, v katerem iščemo protitelesa anti Rh. V drugi stopnji dodamo serum z antiimunoglobulinskimi protitelesi. Če so v serumu prisotna anti Rh protitelesa, se bodo antiimunoglobulinska protitelesa vezala nanje in povzročila aglutinacijo.

3. Navzkrižni test
Z navzkrižnim testom skušamo posnemati razmere v organizmu. Preskusi temeljijo na reakcijah med antigeni na eritrocitih in protitelesi v serumu. Tudi navzkrižni test poteka v dveh fazah. V prvi fazi zmešamo serum prejemnika in eritrocite potencialnega dajalca. Če ne pride do aglutinacije, nadaljujemo z drugo fazo preskusa. Tokrat zmešamo eritrocite prejemnika in serum potencialnega dajalca. Če do aglutinacije pride v tej fazi, sklepamo, da gre bodisi za univerzalnega prejemnika (skupina AB) bodisi za univerzalnega dajalca (skupina 0). V takem primeru lahko prejemnik dobi le majhno količino krvi tega dajalca. Če pa aglutinacija izostane tudi v drugi fazi preskusa, sklepamo, da imata dajalec in prejemnik isto krvno skupino; prejemnik lahko dobi tudi večje količine krvi.

IMUNOLOŠKE REAKCIJE PRI TRANSFUZIJI KRVI

Hemolitične reakcije

1. Intravaskularna hemoliza

Aglutinacija z zapoznelo hemolizo
Pri transfuziji krvi z napačno krvno skupino - ko pride do mešanja antiA ali antiB plazemskih aglutininov s telesnimi eritrociti, ki imajo aglutinogene proti eni od teh skupin, poteče aglutinacija. Aglutinini, to so IgG in IgM, se lahko pritrdijo na dva ali več eritrocitov (IgM imajo 10 vezavnih mest, IgG pa 2), eritrociti se nato približajo in zlepijo. Tako nastanejo strdki, ki lahko zamašijo žile in so prisotni nekaj dni do nekaj tednov, vse dokler ne razpadejo sami ali pa jih razgradijo fagociti - pride do hemolize.

Akutna hemoliza
V nekaterih primerih napačnega mešanja krvnih skupin pride do takojšnje hemolize, ki jo sprožijo protitelesa preko aktivacije komplementa. Akutna hemoliza se pojavlja redkeje kot aglutinacija z zapoznelo hemolizo predvsem zato, ker se zgodi samo v primeru, ko je prisoten visok titer protiteles (transfuzije večjih količin krvi) in so ta protitelesa predvsem IgM - hemolizini. Pojavlja se v 1 na 25000 primerov transfuzij.

V obeh zgornjih primerih v končnem stanju pride do hemolize. Posledica te je nabiranje hemoglobina, ki ga fagociti pretvorijo v bilirubin, ki se izloča z žolčem. Pri teh reakcijah se lahko koncentracija bilirubina tako poviša, da povzroči zlatenico.

Pri transfuziji krvi najpogosteje pride do aglutinacije eritrocitov krvodajalca, medtem ko zelo redko pride do pojava, da bi krvodajalčeva kri aglutinirala kri prejemnika.

Znaki hemolitične transfuzijske reakcije so bolečine v prsnem košu in križu, nauzea, tahipnea in tahikardija, temu pa sledita šok in odpoved ledvic.

Akutna odpoved ledvic
Ob tranfuziji krvi z nasprotno skupino se zniža tudi volumen izločenega urina, ledvice odpovejo, pacient pa lahko umre v 7 do 12 dneh. Vzroki za odpoved so trije:
• vazokonstrikcija v ledvicah
• cirkulatorni šok
• zamašitev tubulov

Izguba eritrocitov in toksini, ki se sproščajo ob hemolizi, povzročijo cirkulatorni šok. Padejo arterijski krvni tlak, pretok skozi ledvice in produkcija urina. V primeru znižanega krvnega tlaka se zmanjša perfuzija ledvičnih kapilar, posledica tega je sprostitev norepinefrina, ki povzroča konstrikcijo renalnih arteriol s tem pa še dodatno znižanje pretoka krvi. Vazokonstrikcijo povzročijo tudi toksini, ki jih izločajo hemolizirane krvne celice.
Koncentracija prostega hemoglobina v krvi je višja od koncentracije, ki jo lahko veže heptaglobin (plazemski protein, ki veže manjše količine hemoglobina). Zato nevezan hemoglobin prodre skozi glomerulno membrano v ledvične tubule. Če je prisoten v nizkih koncentracijah, lahko pride do reabsorbcije, v višjih koncentracijah pa se v tubulih nakopiči in jih zapre.
Zdravljenje: pacientu damo osmotski diuretik, razen če je v ledvicah že prišlo do akutne tubulne nekroze, za zvišanje pretoka krvi skozi ledvice pa dopamin.

2. Ekstravaskularna hemoliza
Najpogosteje jo pozročajo protitelesa Rh sistema. Klinično se kaže v blažji obliki kot intavaskularna oblika in sicer kot vročina in slabost, medtem ko do šoka in ledvične odpovedi pride zelo redko. Pri ekstravaskularni hemolizi pride po transfuziji do zakasnele reakcije na darovalčevo kri (sodelujejo IgG). Eritrocite darovalca, ki so imeli na začetku normalno stopnjo preživetja, po približno tednu dni uniči retikluloendotelijski sistem. To je pogosto posledica izdelave protiteles po prejšnjih tranfuzijah ali nosečnosti. Do ekstravaskularne hemolize pride v 1 na 2500 primerov.

Nehemolitične reakcije

Anafilaktične reakcije
Nekateri pacienti, imajo dobro razvita protitelesa proti IgA, kar je posledica predhodne transfuzije ali nosečnosti. Ti lahko ob transfuziji krvi razvijejo anafilaktični šok. Anafilaktična reakcija se pojavi v enem na 150.000 primerov transfuzije.
Zdravljenje: če pride do take reakcije jim subkutano vbrizgamo epinefrin. Sicer pa jim moramo dajati samo kri brez IgA ali pa kri z večkrat spranimi eritrociti.

Urtikarija
Urtikarija je alergijska rekcija na koži, ki se klinično kaže kot bledo-rdeče papule z rdečim robom. Urtikarijo v običajnih okoliščinah povzročajo predvsem nutritivni alergeni kot npr. jajca, jagode, ribe itd., medtem ko je pri transfuziji krvi posledica odgovora na topen protein v dajalčevi plazmi. Predstavlja 1 zapletov pri transfuziji.
Zdravljenje: če se pojavi med transfuzijo, moramo transfuzijo prekiniti, bolniku damo antihistaminik, počakamo, da izpuščaj izgine in nato s transfuzijo nadaljujemo.

Nehemolitične febrilne reakcije
Nehemolitične transfuzijske reakcije predstavljajo 1-3 vseh zapletov transfuzije. Pojavi se v primeru če se v prejemnikovi plazmi nahajajo močna levkocitna protitelesa, ki reagirajo s krvjo krvodajalca. Posledica interakcije je aktivacija komplementa, C3a in C5a dela delujeta na granulocite in monocite, ki začnejo izločat pirogene in citokine, ki prejemniku krvi zvišajo telesno temperaturo za eno stopinjo celzija v 30-60 minutah po transfuziji. Febrilna reakcija se pogosteje pojavlja pri transfuziji krvi ljudem, ki so so že prejeli kri in bivših nosečnicah.
Zdravljenje: transfuzijo upočasnimo, damo antipiretike, lahko pa uporabimo tudi “levkocyte reduced red cell components” ali pa v krvi s filtracijo izločimo levkocite.

Nekardiološki pljučni edem
Do nekardiološkega pljučnega edema pride, če dajalčeva plazma vsebuje močne levkoaglutinine, ki so nekompatibilni s prejemnikovimi granulociti. Reakcijski produkti se nabirajo v pljučih in povzročajo mrazenje, vročino, neproduktiven kašelj in dispneo. Rentgenska slika pokaže številne vozliče, večinoma ob hilusih z infiltracijo spodnjih pljuč. Največkrat so med dajalci krvi, ki je povzročila nekardiološki pljučni edem najdemo multipare nosečnice, ki so med nosečnostjo razvile levkoaglutinine. Pojav je zelo redek.

NEIMUNOLOŠKE REAKCIJE

Neimunološke reakcije razvrščamo v dve skupini.

• ZGODNJE NEIMUNOLOŠKE REAKCIJE

PREOBREMENJENOST KARDIOVASKULARNEGA SISTEMA
Velik volumen transfuzije in hitra transfuzija vodita do preobremenitve KVS, ker regulacijske sposobnosti niso dovolj hitre, da bi lahko organizem brez težav sprejel večje količine krvi (>500ml/10min). Pri bolnikih se dvigne centralni venski tlak, kar lahko povzroči pljučni edem ali odpoved srca. Težave se pojavijo predvsem pri bolnikih s srčno insuficienco, hipertonikih, bolnikih z povečanim cVp, anemikih in novorojencih.
V teh primerih postopamo tako, da namestimo bolnika v polsedeči položaj, upočasnimo transfuzijo (2ml/min), uvedemo transfuzijo z koncentriranimi eritrociti (manjši volumen) ali pa z dodajanjem diuretikov.

MASIVNA TRANSFUZIJA
se razlaga kot transfuzija volumna krvi v 24 urah, ki je enak ali večji od normalnega volumna krvi bolnika. To tega prihaja v urgentnih primerih , ko je bolniku potrebno nadomestiti ogromno količino krvi izgubljeno v nesrečah ali operacijah. Ker po masivni transfuziji predstavlja v obtoku velik delež kri, ki je bila shranjena v transfuzijskih vrečkah z antikoagulansi pri nizki temperaturi, pride lahko do naslednjih zapletov:
HIPOTERMIJA: Je povzročena z transfuzijo krvi shranjene pri 4˚C. Hladna kri povzroči pomik disociacijske krivulje oksihemoglobina v levo. Da bi se izognili hipotermiji, uporabljamo grelnike krvi.
ZNIŽANA KONCENTRACIJA 2,3-BIFOSFOGLICERATA: Med shranjevanjem krvi koncentracija 2,3-BIFOFOGLICERATA stalno pada, kar ponovno vpliva na premik krivulje oksihemoglobina na levo.
HIPERKALEMIJA: Proces shranjevanja krvi povzroča sproščanje ATP in K+ iz eritrocitov v plazmo, tako se koncentracija kalija v plazmi počasi povečuje (0,5mEq/l/dan). Težave nastanejo pri hitrejših transfuzijah, ko ledvice bolnika niso sposobne pravočasno vzpostaviti ionskega ravnovesja in pride do fibrilacije srca. Na udaru so še posebno bolniki z ledvično odpovedjo in novorojenci.
HIPOKALCEMIJA: Citrat je uporaben kot antikoagulacijsko sredstvo pri shranjevanju krvi, saj se veže s kalcijem in tako prepreči koagulacijsko kaskado. Hipokalcemija nastala zaradi zmanjšane koncentracije ioniziranega kalcija v serumu se izraža z nenadzorovanim drgetanjem mišic prstov, podaljševanje spojnice S-T ter zakasnelost valov T na EKG-ju. Če bolnik nima težav z jetri, se citrat hitro razgradi in ni nobene potrebe do dodajanja infuzije s kalcijem.
ZRAČNA EMBOLIJA: Zaradi transfuzije krvi, dane pod pritiskom, lahko pride do nastanka mehurčkov v krvi prejemnika. Podobno se lahko zgodi, če nismo previdni pri menjavi vrečk s krvjo ali pa ne opazimo, da je vrečka preluknjana. Ti zračni mehurčki se ustavijo pljučnih kapilarah, kjer lahko povzročijo pljučni infarkt in cor pulmonum.
MIKROAGREGATI: Med shranjevanjem nastanejo v krvi, navadno so sestavljeni iz levkocitov, trombocitov in fimbrina. Ker zajemajo velikosti od 10 do 164 mikronov, jih standardni 170 mikronski filtre ne izloči.

• POZNE NEIMUNOLOŠKE REAKCIJE

TRANSFUZIJSKA (SEKUNDARNA) HEMOSIDEROZA: Sekundarno hemosiderozo opažamo pri bolnikih, ki se poslužujejo daljših terapij s transfuzijo, saj organizem ni sposoben izločiti tako velikih količin železa. Ena enota krvi (450ml) vsebuje 200-250mg železa. V telesu je v zalogah normalno prisotno 1-3g železa, dodatno kopičenje železa pa že lahko vodi do hemosideroze. Pri zdravljenju anemije dobiva bolnik 3 enote mesečno. Tako bolnik v enem letu dodatno nakopiči 8g železa, kar je že dovolj za razvoj zgodnje oblike bolezni. Presežek železa se odlaga v organih kot je koža, kjer povzroča hiperpigmentacijo; pankreas, kjer povzroča diabetes mellitus; miokard, kjer povzroča motnje ritma; predvsem pa se kopiči v jetrih.

INFEKCIJE
Transfuzija lahko prinaša tudi nevarne bolezni. Hepatitis, okužba z citomegalovirusom, sifilis, malaria, toksoplazmoza, bruceloza in AIDS so le nekatere, ki jih je mogoče prenesti na bolnika. Prenesemo jih lahko krvjo ali z njenimi komponentami. Okužbe so največkrat posledica neprimernega hranjenja krvi. Kri, ki se okuži med postopkom transfuzije, lahko povzroči hud šok prav zaradi metabolitov bakterij (toksini, lipopolisaharidi).
Potransfuzijski hepatitis je najpogostejša z okuženo krvjo povzročena bolezen. Večina bolnikov, ki imajo hepatitis B, popolnoma okreva, drugi pa ostanejo kronični nosilci. Težavo predstavlja tudi virus hepatitisa C. Testiranje krvi za HBsAg in anti-HCV protitelesa je dramatično zmanjšalo prenos hepatitisa.
AIDS s pomanjkljivo celično imunostjo in večjo dovzetnostjo do oportunističnih bolezni predstavlja velik zdravstveno-socialni problem po vsem svetu. Prisotnost protiteles anti-HIV v serumu je znak okuženosti. Prav tako se iz programa krvodajalske akcije izloča prostovoljce, ki živijo bolj tvegano življenje.
Sifilis se razen s spolnimi stiki redko prenaša s transfuzijo okužene krvi. Do prenosa pride le s svežimi pripravki, ker Treponema preživi le nekaj dni pri temperaturi 4C.
Testiranje je obvezno.
Citomegalovirus je herpes virus in okužba ne predstavlja večjega problema, razen pri nedonošenčkih in bolnikih s presajenimi organi zaradi nezrelega oziroma zavrtega imunskega sistema. Okužba se prenese z limfociti. V Sloveniji je prekuženost populacije zelo visoka, zato CMV ne predstavlja večje težave. Pri neprekuženih se okužbi izognemo z uporabo komponent krvi z odstranjenimi limfociti.