1 UVOD

O vibracijah govorimo kadar neka točka kratko, hitro niha okrog začetnega/ravnovesnega položaja. Za nastanek vibracije je potrebna določena sila, ki točko (telo) ves čas spravlja iz ravnotežja.

Na človeka vibracije večinoma delujejo posredno – s prenosom preko strojev, naprav in objektov, ki jih v vse večji meri uporabljamo v mehanizirani industriji. Kratkotrajna izpostavljenost vibracijam ne povzroči težkih in ireverzibilnih sprememb, saj ima telo vrsto varovalnih mehanizmov za zaščito organov pred tresenjem (zavestno spreminjanje položaja v najugodnejšo lego, refleksno zviševanje mišičnega tonusa…). Po dolgotrajni izpostavljenosti vibracijam se pri delavcih pojavi niz motenj, ki jih s skupnim izrazom poimenujemo vibracijska bolezen.

Vibracije se lahko s podlage prenašajo na celotno telo – splošne vibracije, ali pa na posamezne dele telesa – lokalne vibracije. V drugem primeru imamo večinoma opravka z vibrirajočo napravo, ki jo delavec drži z rokami. Res pa je, da je ta razdelitev bolj teoretična, saj se tudi lokalne vibracije širijo na celo telo.V pričujočem seminarju se bomo ukvarjali predvsem z lokalnimi vibracijami.

2 VIBRACIJSKA BOLEZEN NASTALA ZARADI LOKALNIH VIBRACIJ

Te vrste vibracijske bolezni imajo predvsem delavci ki rokujejo s pnevmatskimi kladivi – pištolami, brusilkami, vrtalniki in motornimi žagami (rudarstvo, kamnolom, kovinska industrija, gozdarstvo, lesna industrija, gradbeništvo ipd.). Glede na vrsto dela je logično, da se vibracijska bolezen pojavlja predvsem pri moških, je pa občutljivost na vibracije enaka pri obeh spolih. Začetne oblike bolezni se pojavijo v povprečju po 5 do 6 letih dela.

Kateri organski sistemi bodo poškodovani pa je odvisno od frekvence in amplitude oscilacije, od smeri in časa izpostavljenosti, pa tudi od individualne občutljivosti delavca, od temperature in prekrvljenosti rok, mišičnega tonusa itd.

Lokalne vibracije delujejo na kosti in sklepe, živčni sistem, žilni sistem, kožo itd. V seminarju se bomo omejili le na prvi dve obliki.

1.1 OSTEOARTIKULARNA OBLIKA
Frekvenca < 30 Hz, amplituda > 1 mm.

Ta oblika prizadene kosti zgornjega uda in sklepe: zapestje, komolec, hrbtenico; kasneje pa tudi mišice in tetive. Najpogostejša je aseptična nekroza zapestnih kosti (lunica, čolniček) (Slika 1).


Slika 1: Aseptična nekroza osis lunati

Pogosto vidimo tudi osteoporozo, ki je simetrična na obeh rokah in v začetku še reverzibilna. (Slika 2). Pojavijo se še revmatične bolečine v sklepih, posebej v tistih, ki niso izpostavljeni vibracijam. Vidimo periostalne spremembe v obliki osteofitov na bočnih straneh končnih falang, kot tudi področja resorpcije in skleroze. Dodatno se pojavijo burzitisi, periarteritisi, miofaciitisi, tendivitis itd.

Bolezen določimo na podlagi anamneze in predvsem rentgenskih posnetkov.




1.2 NEVRITIČNA OBLIKA
Frekvenca > 150Hz, amplituda < 1mm.

Klinična slika nevritične oblike vibracijske bolezni je lahko zelo raznolika. Vsaj v začetnih fazah bolezni pa gre vedno za okvare perifernega moto nevrona. Prizadeta sta večinoma ulnarni in medialni živec. V kasnejših fazah se periferni okvari lahko pridruži tudi okvara centralnega nevrona (npr. siringomielija).
Okvare perifernega živčevja pa delimo na:
a) organske (nevritisi, polinevritisi, nevritične amiotrofije)
b) funkcionalne (nevralgije, parestezije, vegetativno cirkularne motnje).

Dodatno lahko pride do slabšanje ostrine vida, okvarjenega sluha, vrtoglavic itd.

Diagnozo omenjenih bolezni naredimo na podlagi anamneze, nevrološkega statusa in snemanja električnih potencialov živcev in mišic.

1.3 PROGNOZA, DELAZMOŽNOST IN ZDRAVLJENJE

Prognoza vibracijske bolezni je odvisna od stopnje v kateri jo diagnosticiramo. V začetnih stopnjah je še reverzibilna, kasneje pa ne več. Isti princip velja tudi za delazmožnost. Glede zdravljenja velika večina avtorjev meni, da je neučinkovito, ostali pa priporočajo masažo rok, tople kopeli, UV obsevanje jeseni in pozimi idr.

1.4 PREVENTIVA

Osnovna preventiva vibracijske bolezni je ukinjanje, oziroma vsaj čim večje zmanjševanje vibracij na delavnem mestu. Poznamo vrsto varstvenih ukrepov. V grobem jih delimo v tri sklope:

1.4.1 TEHNIČNI UKREPI
Najuspešnejši bomo, če uspemo zamenjati obstoječ vibracijski tehnološki proces z nevibracijskim, oz. s takim vibracijskim, ki ima frekvence različne od tistih, ki privedejo do okvar. Tako lahko v določenih primerih npr. v kovaštvu zamenjamo pneumatično orodje s hidravličnim.
Če pa taka zamenjav ni možna, se v vibracijsko orodje vgradijo različni amortizerji, ki blažijo vibracije. Nekateri delujejo tako, da preprečijo neposreden (mehanski) stik med vibrirajočim orodjem in telesom. V drugih pa vlagamo poseben dušilni element, ponavadi iz gume ali kovinske vzmeti. (Slika 3). Dobre rezultate se doseže tudi z uravnoteženjem nihajočih (vrtečih se) delov orodja.


Pri strojih, kjer najnižje frekvence običajno niso pod 10 Hz, dosežemo dobre rezultate s približno 20 mm povesa izolatorja vibracij. Z gumijastimi amortizerji takih povesov ni mogoče doseči. Za doseganje večjih povesov lahko tudi povečamo nihajočo maso, kar dosežemo z dodajanjem težkih, običajno betonskih, podložnih plošč (Slika 4).


Slika 4: Amortizer za doseganje večjih povesov

Obstajajo tudi različna osebna varnostna sredstva (npr. protivibracijske rokavice), ki pa so manj učinkovita, pa tudi delavci manj uporabljajo.

1.4.2 PRAVNOUPRAVNI UKREPI
Predpisani so mednarodni standardi mejnih vrednosti za vibracijske stroje (intenziteta, frekvenca in smer vibracije ter dovoljen čas izpostavljenosti delavca določenim vibracijam). Eden izmed več uporabljenih je ISO 2631-1974 (ocena ekspozicije človeka vibracijam). Obvezen je tudi periodični nadzor nad delovnimi prostori in sproten zdravstveni nadzor izpostavljenih (letni pregledi). Kontraindikacije za delo z vibracijskimi stroji so: nosečnost, bolezni perifernih žil, kronične bolezni in deformacije sklepov, preobčutljivost na hrup, težave s sluhom, Menierova bolezen in še nekatere druge.

1.4.3 ORGANIZACIJSKI UKREPI

Delo z vibracijskimi stroji mora biti organizirano tako, da delavec ni izpostavljen vibracijam več kot 30 \% delavnega časa (izjemoma do 50 \%). Važna je tudi razporeditev odmorov. Priporočljivo je kroženje delavcev pri nekem opravilu. Koristno je tudi, če poteka vibracijsko delo v toplem okolju (približno 22°C) in če omogočimo, da si delavec vsake toliko časa ogreje roke s toplim zrakom. Delavec naj bi imel tudi potrebno znanje o škodljivost vibracij in o možnih zaščitah pred njimi.
3 ZAKLJUČEK

Če pogledamo časovni potek pojavnosti vibracijske bolezni, je le – ta strmo rasla od leta 1911 naprej, ko so bili sindromi prvič povezani z delovnim mestom bolnika. Vibracijska bolezen je namreč še eden od številnih negativnih stranskih učinkov človekovega tehnološkega napredka. Delavec danes ni več izpostavljen pretiranim fizičnim naporom, so se pa zato pojavili novi škodljivi dejavniki (vibracije, hrup, prah itd.).
Res pa je tudi, da se dandanes vse več ljudi (in organizacij) zaveda, da je zdravje posameznika v družbi vrednota, ki je ne moremo primerjati s trenutno produktivnostjo delavca ali s ceno ergonomske izboljšave škodljivega delovnega mesta. Tako poznamo danes že vrsto tehnoloških, pravnoupravnih in organizacijskih ukrepov, ki varujejo izpostavljenega delavca. Naloga vseh – tako medicinca, delodajalca, varstvenika pri delu, kot tudi delavca samega – pa je, da ne ostanejo le pri poznavanju različnih možnosti zaščite, temveč da jih tudi prenesejo v prakso.


4 LITERATURA

1. Bilban M, Medicina Dela. Ljubljana: ZVZ zavod za varstvo pri delu d.d.; 1999.
2- Bosch elektroorodja (http://www.bosch-pt.de).
3. Mikov MI, Medicina rada, udžbenik za studente medicine 5 izdanje. Beograd: Nova Prosveta; 1995: 56-65.
4. Mikov MI, Praktikum iz medicine rada 4 izdanje, Beograd: Nova Prosveta; 1995: 77-88.
5. Tabor L Jevtić V Pavčnik D, Radiologija dignostične slikovne metode in intervencijska radiologija 3. Izdaja, Ljubljana: MR, 1996
6. Taylor Devices Vibration Isolators (http://www.taylordevices.com/7isolate.htm).
7. VING - izolatorji vibracij (http://www.ving.si/).