Anatomska sekcija v 18. stoletju

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (anatomska_sekcija_v_18._stoletju.doc)anatomska_sekcija_v_18._stoletju.doc484 kB
Nizozemska

Zgodba o medicini v 18. stoletju se začne s Hermannom Boerhaave-om z Univerze v Leydnu. Njegov učbenik Institutiones medicae (1708) je bil odlično sprejet po celotni Evropi. Napisal je še mnogo drugih del, od Aphorismi (1709) pa vse do njegove zadnje knjige, Elementia chemiae (1731). V tem času je bil eden najvidnejših zdravnikov na svetu in Nizozemska je bila evropska prestolnica medicine.

Boerhaave-ov rojak Fredrik Ruysch (1638-1731) je svojo kariero posvetil raziskovanju vaskularnega sistema. Najbolj znan je bil po naprednih tehnikah prikazovanja finih žil in njegove preparate so smatrali že skoraj kot umetniška dela. Z barvo mu je uspelo napolniti žile treh najmanjših kosti v srednjem ušesu in celo njihovega periosta (do tedaj ni bilo jasno, ali slušne koščice sploh imajo periost). Najznamenitejši eksponat v njegovem kabinetu je brez dvoma skulptura Thesaurus Anatomicus, kjer fetusov okostnjak igra violino. Le to predstavlja kostni sekvester, medtem ko je lok pravzaprav injecirana arterija. Na njegovi levi stoji še en skelet, ki v rokah drži panpiniformni pleksus.


Ruysch je imel veliko učencev, med njimi tudi barbarskega genija, Petra Velikega. Govorice pravijo, da je mladi učenec bil tako navdušen nad anatomovo zbirko, da je plačal celo premoženje zanjo. Med prevozom v St. Petersburg pa se je zgodilo, da so nevedni nosači popili ves alkohol, v katerem so bili shranjeni preparati in večji del zbirke je bil uničen.
Čeprav je bil Ruysch star 79 let, ko je Peter Veliki odkupil njegovo zbirko, je s pomočjo svojih hčera nemudoma začel sestavljati novo. Kasneje je novo zbirko odkupil poljski kralj Stanislav.
Za Ruyscha pravijo, da je dolgo živel med mrtvimi. Umrl je pri 93 letih zaradi vročine. Njegovo ime se ohranja skozi mnoge eponime, kot so npr. Ruyschova membrana, Ruyschova mišica (v fundusu maternice), Ruyschova vena idr.


Nemčija

Zgodovinska ironija je, da je srednjeveška odredba “Cerkev prezira kri”, ki je stoletja ovirala razvoj medicine in kirurgije, bila najbolj zasidrana prav Nemčiji, deželi reformacije.

Vseskozi 18. stoletje je bila kirurgija, navkljub prizadevanjem Lorenza Heisterja in Augusta Gottlieba Richterja, velik sociološki zločin.
Vojaški zdravniki so opravljali delo frizerjev in brivcev, medtem ko so različni potujoči ranocelniki in “ravnalci kosti” služili na naivnosti prebivalstva. Izobražen kirurg, ki ni želel med polaganjem obvez recitirati magičnih urokov, je bil hitro zamenjan.

Odgovor kralja Frederika Velika na proteste kirurgov se je glasil: “Če ste resnično tako sposobni, kot trdite, bodo vsi bolni raje hodili k vam.”


Francija

V 18. stoletju je bila Francija središče anatomskih raziskav in s tem tudi napredka v kirurgiji. Francoski kirurgi so se v tem obdobju ločili od pariške univerze in medicina je doživela velik napredek.

Dominique Anel je razvil terapijo anevrizem z ligacijo brahialne arterije in predstavil operacijo lakrimalne fistule, ki tudi nosi njegovo ime; Jacques Daviel je uspel odstraniti lečo pri katarakti...

Omeniti velja tudi slikarja Jacquesa Gamelina (1738-1802) iz Carcassonne-a. Izhajal je iz družine krojačev, vendar je kazal malo zanimanja za nadaljevanje tradicije. Oče ga je kljub temu poslal v Toulouse, kjer je bila znana tovarna oblačil. Tam so ga zaposlili kot knjižnjičarja. Kasneje je baron de Puymarins v njegovih slikah spoznal resničnega genija in mu omogočil študij na slikarski akademiji. Pri 32 letih je bil imenovan za slikarja papežu Clementu XIV.
Pri slikanju se je posvečal predvsem zunanji zgradbi telesa, zelo pa sta ga zanimali tudi osteologija in miologija. Ves svoj trud in denar je nato vložil v atelje, kjer je izvajal obdukcije. Njegove skice in slike iz tega obdobja predstavljajo pravi zaklad anatomije 18. stoletja.
New Collection of Osteology and Myology sestoji iz dveh knjig. Osteologija sestoji iz 67 slik, medtem ko v Miologiji najdemo 55 plošč s slikami, za katere pravijo, da bi vzbudile pozornost samega Vesaliusa.


Velika Britanija

Vsak priznani britanski anatom je imel svojo zasebno secirnico doma ali v prizidku, kljub javnim pozivom proti sekciji in neozirajoč se na pravne prepovedi. Večja kot je bila anatomova vnema, več trupel si je 0ta pridobil.

Pomembno leto v anatomskih analih Anglije je dan, ko je William Hunter (1718-1783) kupil parcelo nasproti Haymarket na Great Windmill Streetu v Londonu. Ta parcela je postala anatomska centrala Anglije: tukaj je William Hunter (1770) zgradil svoj dom, muzej, anatomski »amfiteater« in secirnice. Tu je predaval in seciral, nasledili pa so ga njegov mlajši brat John, njun nečak Matthew Baillie, Huwson (nadarjeni anatom, ki je umrl pri 35 letih zaradi secirne rane), Cruikshank, Wilson, Brodie, Charles Bell in John Shaw ter Herbert Mayo in Caesar Hawkins.

Anatomska, fiziološka in kirurška odkritja teh mož so eden najsvetlejših delov britanske medicine. Prišel pa je tudi dan, ko je šola na Great Windmill Street zaprla svoja vrata, toda kljub temu še vedno drži visoko mesto v zgodovini anatomske sekcije v 18. stoletju.

Stari Laird of Long Calderwood si je verjetno mislil, da je bil oče enkrat preveč: imel je skoraj 70 let, ko se mu je rodil deseti otrok, in ta je bil živa groza: rdečelas, neposlušen, predrzen in prav malo voljan učenja. Vsaka škotska župnija je imela svojo nižjo srednjo šolo, toda že v otroštvu in tudi kasneje je John Hunter (1728-1793) kazal izredno antipatijo do učiteljev. Njegove genialnosti ni mogel kalupiti noben urnik. V svojem življenju ni opravil niti enega izpita. Ko se je posvetil pisanju, je za pomoč prosil prijatelje, saj je bil njegov pravopis pomanjkljiv in njegova skladnja šibka. Njegova učilnica je bila secirnica in skozi seciranje trupel se je uveljavil kot titan biologije njegovega časa. Njegov odgovor tekmečevemu roganju: »Jessie Foot me je obtožil nerazumevanja mrtvih jezikov, toda na truplu bi ga lahko naučil, kar ni nikoli vedel v kateremkoli jeziku, živem ali mrtvem«, je bil pogosto citiran. Nadvse značilno zanj je bilo, da je ob obisku živega pacienta odvrgel skalpel v nejevolji in zagodrnjal, da si mora zaslužiti »tisto prekleto gvinejo«- ena najbolj znanih kletev v zgodovini medicine.

V portretu Johna Hunterja Sira Joshuae Reynoldsa- tista življenjska slika v kateri se zdi, da bo zatopljeni model vsak čas stopil iz platna- tvorijo del ozadja stopala, trupla abnormalne velikosti. To je bilo truplo Charlesa OBriana, slavnega irskega velikana. Ko je orjak začel bolehati, je vrgel oko nanj John Hunter. Hunter je bil neutrudljiv delavec, ki je lahko dolge ure stal negibno in seciral insekte, toda to ni bilo nič v primerjavi z zadovoljstvom, ki bi ga imel ob seciranju organov velikana. OBrian je izvedel, da ima Hunter načrte za njegovo truplo in da bi ušel anatomovemu skalpelu je ukazal, naj ga po smrti zaprejo v svinčeno krsto in potopijo v morje. Toda može, ki jih je pogrebnik najel, da bi stražili 8 čevljev veliko truplo, je premamila dobra kapljica. Hunterjev služabnik, je izvedel za njihovo najljubšo krčmo in obvestil svojega gospodarja, ki je nemudoma prihitel, se sestal z nekom iz družbe ter mu ponudil 50 funtov, če bi dovolil ugrabitev trupla. Moški se je posvetoval z družabniki in nato zahteval 100 funtov za podkupnino. Hunter je lakomno sprejel, toda s tem so se pogajanja šele začela; ko so možje uvideli svojo prednost, so zahtevali vedno več in na koncu pristali pri 500 funtih. To je bilo več kot je Hunter lahko pogrešil, toda še manj bi lahko pogrešil velikanovo truplo, zato si je denar izposodil in sredi noči so v njegovo stanovanje pripeljali truplo Charlesa OBriena, medtem ko so svinčeno krsto obteženo s tlakovci spustili v vodo. Hunterjevo dobro poznavanje trupla je imelo za posledico tako številna odkritja, da je dolgo zatem eden njegovih učencev zapisal: »Ko odkrijemo nekaj v patologiji, samo izvemo, kaj smo spregledali v Hunterjevih pisanjih ali pozabili iz njegovih predavanj.« Četudi spregledamo pretiravanje navdušenega učenca je res, da je le malokdo iz 18. stoletja še danes tako živ, kot je John Hunter. V znamenitem procesu umora na sodišču v Warwicku, kjer je John Hunter nastopil kot priča, so ga vprašali: »Že dolgo se ukvarjate s seciranjem človeških trupel. Predvidevam, da ste secirali več kot kdorkoli v Evropi« Hunter je odgovoril: »Seciral sem nekaj tisočev v teh 33 letih.« Sodišče se je namenoma izognilo neposrednejšemu vprašanju: »Kje pa ste si pridobili te tisoče« Odgovor je eden najgrozovitejših v zgodovini medicine.


V iskanju trupla…

Anatomsko šolanje je bilo v 18. stoletju, kljub množici sijajnih učiteljev v stanju kaosa. Trupla so bila skoraj tako redka kot v renesansi, ko je bil učeni Rondelet, znan po svoji blagosti in pobožnosti, ob začetku svojega anatomskega študija na Montpellierju zaradi pomanjkanja anatomskega materiala prisiljen secirati truplo enega svojih lastnih otrok (CIBA SYMPOSIA; april, 1940). Bernhard Siegfried Albinus (1697-1770), enako ugleden kot glavni urednik revije Vesalius, Eustachius, Fabricius and Harvey, kot tudi avtor sijajnih atlasov, je od oblasti v Leydenu prejel eno truplo letno. Albrecht von Haller (1708-1777), najbolj razpoznaven zdravnik 18. stoletja, ki je ob študiju v Tubingenu pod Duvernoyem moral secirati pse, je plačal Albinusu veliko vsoto denarja za dovoljenje seciranja druge polovice trupla (Haller je vedel, kaj pomeni kraja trupel kot je to počel v Parizu in bil zato prisiljen bežati za življenje). V številnih univerzah v Evropi je bilo vzeto za samoumevno, da bo eno truplo letno dovolj za anatomske potrebe.

Priložnost za seciranje je bila v veliki meri igra sreče in je pogosto zavisela od števila samomorov in razpoložljivih zločincev, ki so bili usmrčeni. Obdukcija je bila še vedno odvisna od lokalnih pogojev. V Pragi so bile v 20 letih (1692-1712) 3 obdukcije, na Dunaju (1741) ni dokazov o eni sami sekciji; v Strassburgu pa je Salzmann seciral 30 trupel (1725) in to število je bilo kasneje še podvojeno (zima 1760). Secirnica je bila ustanovljena v Berlinu (1713), na Dunaju (1718) in v Würzburgu (1719), toda nič presenetljivega ni bilo, če so pretekla leta brez trupel v theatrum anatomicum. Ob negotovi preskrbi s trupli je bila anatomija pogosto poučevana s pomočjo skic in modelov. Najbolj znana zbirka 18. stoletja je bila v muzeju Abbate Felice Fontana (1730-1803), ki je študentom ponujala preko 1500 modelov iz voska. Mnogo teh primerkov je preživelo in so zares zelo lepi, toda netočni. Še več, človeško telo ni vosek in učitelji so spoznali, da je najbolj skrbno pripravljen izdelek iz voska vreden manj za anatomske prikaze kot najbolj pokvarjena trupla. Dobra stran voska je bila v njegovi varnosti. Higiena še ni ravno vstopila v theatrum anatomicum in smrt je pogosto vstopila skupaj s truplom. Jessie Foot (1744-1826), ki je poznan predvsem po svoji zlobi, je opozoril na smrt petih predavateljev anatomije, ki so umrli zaradi bolezni takrat znane kot »putrid miasma« in izrazil obžalovanje, da med njimi ni njegovega tekmeca Johna Hunterja.

Za anatomske namene ni bilo obešenih dovolj zločincev, zato so se učitelji in študenti zatekali k ropanjem pokopališč. Zgodaj v 18. stoletju (1710) je College of Surgeons v Edinburghu zabeležil: »Pred kratkim je prišlo do oskrunjenja grobnic v Grey Friars Churchyard.« Stoletje kasneje so vse pogodbene listine pripravnikov v Edinburghu vsebovale klavzulo, da ne bodo ropali grobov. Te obljube se niso nikoli zares držali. Kraje trupel so naraščale v neposrednem sorazmerju z napredki v medicinskem izobraževanju. Potrebovalo se je vedno več trupel in zakonodajalci dežele so se bolj posvečali lovu na lisice, kot temu naraščajočemu problemu. Barber-Surgeons Company v Londonu je bila prisiljena disciplinirati svoje člane zaradi podkupovanja krvnikov in grobarjev ter seciranja v svojih domovih.

Zaradi nepripravljenosti odkritega reševanje te težave v 18. stoletju, je na prehodu v 19. stoletje to že mejilo na nacionalno katastrofo. Deželni zakoni so kaznovali vse, ki so bili ujeti pri nabavi trupel za seciranje toda izobraževalni zakoni so zahtevali od vsakega kandidata za diplomo dokaze, da je seciral določeno število človeških trupel- zdravniki v Angliji so bili prisiljeni kršiti zakon. Skozi čas je za učitelje anatomije in njihove močne pomočnike postalo nemogoče ropati pokopališča v zavetju noči. Anatomi, ki so vsak dan secirali, in učitelji, ki so predavali stotinam učencev niso več imeli časa, da bi si sami priskrbeli trupla. Postalo je nujno, da drugi kradejo zanje. Tako so v Londonu, Edinburghu, Glassgowu, Manchestru in Dublinu nastala nova poklicna združenja znana pod imeni fisherman, body-snatchers, sack-em-up-men ali resurrectionists. Ti tatovi mrličev so posli nepogrešljivi za anatome, saj so bili edini vir za nabavo trupel. Pošastna partnerja Burke in Hare, ki sta skrivaj zadušila moške, ženske in otroke, da bi jih nato prodala anatomom, spadata v 19. stoletje, a njun posel je neizogibna posledica časa, ko se dejstvom ni upalo pogledati v oči.


Povzeto po: Victor Robinson, M.D. – Anatomical dissection in the 18th century; Ciba Symposia, vol.3 May 1941, no. 2; The anatomical theater



Komentar

V 18. stoletju se očitno kaže vedno večje zanimanje za odkrivanje skrivnosti človeškega telesa. Večinoma osvobojeni cerkvenih dogem in navdihnjeni z novo močjo razuma ter znanstvenega raziskovanja, so zdravniki lahko končno optimistično zrli v prihodnost.

Članek predstavlja nekakšen geografski pregled celotnega 18. stoletja, pri čemer se osredotoča predvsem na zahodnoevropsko območje. Ostali deli sveta so se le počasi osvobajali ruralnih in religioznih spon.
Na kratko spoznamo najvidnejše anatome iz Nizozemske, Francije, Nemčije in Velike Britanije; njihovo delo in dosežke. Pomembni ljudje kot so Fredrik Ruysch, Jacques Gamelin, John Hunter in drugi so bili pionirji anatomije, kot jo poznamo danes. Odkrili so, da za raziskovanje neznanega človek ne potrebuje ladje ali konja, temveč le skalpel in pinceto.

You have no rights to post comments

Uporabniški račun