Higiena v secirnicah 19. stoletja

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (higiena_v_secirnicah_19._stoletja.doc)higiena_v_secirnicah_19._stoletja.doc42 kB
Higiena v secirnicah devetnajstega stoletja



V začetku devetnajstega stoletja je mladi Marie-François-Xavier Bichat s spretnim rokovanjem s svojim skalpelom prišel do spoznanja, da so različni organi sestavljeni iz enakih tkiv in jih pokrivajo enake membrane ter da se bolezen razvije v tkivih, ki organ sestavljajo, in ne v celotnem organu samem. Poleti 1802, star 31 let, pa je umrl med delom v secirnici. Tekom celotnega devetnajstega stoletja se je marsikatera podobna, obetavna kariera začela in končala prav v secirni sobi.
Ker so tudi zdravstvene institucije namenjene živim v tedanjem času obratovale v neprimernih razmerah, ne preseneča dejstvo, da ni bilo s secirnicami nič bolje. Bolnišnice so slovele po tako imenovanem dobrem starem kirurškem smradu in vsak kirurg je bil ponosen na svoj star operacijski plašč, ki ga ni ne menjal, ne pral, saj je nabirajoča se skorja strjene krvi in gnoja pričala o kirurgovi izkušenosti. Obiskovalci so v knjigo predlogov v bolnišnici v Radcliff-u sredi devetnajstega stoletja zapisali:Rjuhe bi bilo potrebno v običajnih primerih menjati vsaj enkrat na mesec, brez posebne zahteve s strani pacienta.
Secirnice so bile očem širše javnosti in oblasti, ki se še nista zavedali, da je učenje ob truplu temelj vseh tedanjih medicinskih spoznanj, praviloma skrite. V secirnicah praviloma niso poznali niti ventilacije. Le-te so bile nemalokrat brez oken, kljub nekaterim zahtevam zdravnikov, ki so sekcije opravljali. Iz takšnih prostorov so kirurgi in njihovi učenci prihajali na zdravniške oddelke brez kakršnekoli predhodne higiene. Dunajska Univerza v devetnajstem stoletju je bila po svojem terapevtskem nihilizmu zelo znana. Secirnica ni bila le predsoba medicine, bila je tempelj v katerem je truplo predstavljalo najplemenitejšo stvaritev narave.
V dunajski porodnišnici je vladalo zanimivo stanje; razdeljena je bila na oddelek za študente medicine in na oddelek za študente babištva. Zaradi slabega slovesa oddelka za medicince je bil sosednji oddelek praviloma bolj obiskan, in vendar je bila smrtnost tam nižja, manj žensk je podleglo porodniški mrzlici. Profesor porodništva na Dunaju je bil ostro proti kakršnikoli razpravi na to temo.
Ravno nasprotno pa si njegov mladi madžarski asistent, Ignaz Philipp Semmelweiss, dejstva, kako smrt zmaguje v porodniški sobi, nikakor ni mogel izbiti iz glave. Povrh vsega ga je pretresla tudi vest o usodi njegovega kolega, Jakoba Kolletschke, ki ga je med posmrtnim pregledom eden izmed učencev urezal v prst. Skozi majhno rano je strup s konice skalpela vstopil v zdravnikovo telo ter povzročil fulminantno vnetje: limfangitis, flebitis, peritonitis, pleuritis in nazadnje meningitis.
Ko je Semmelweis poslušal o podrobnostih primera, se je v njegovih pozornih in pripravljenih možganih porodilo spoznanje; limfangitis, flebitis, peritonitis, pleuritis, meningitis; to so bili simptomi žensk, ki so umirale za porodno mrzlico. Semmelweis je spoznal, da je Kolletschka umrl iz istega vzroka kot porodnice, zaradi septične infekcije, strupenega kadaveričnega materiala, ki je zašel v žilni sistem.
Postalo je jasno, zakaj je bila smrtnost prve porodnišnice toliko višja od druge. Učni program babištva namreč ni vseboval dela s truplom, zato so učenci le redko prišli v stik z razpadajočimi telesi. Študentje medicine pa so prihajali v porodnišnico z rokami, na katere so bili sprijeti kadaverični delci, s strupom pod vsakim nohtom. Takšni so pregledovali nosečnice, ženske pred in med porodom. In razprta rodila, sveže poškodovana med rojevanjem, razgaljena površina vaginalne sluznice ter rane ob materničnem ustju so zlahka služile kot vstopno mesto za bolezen, ki je prinašala smrt.
Po Semmelweisovem naročilu so morali sedaj študentje, ki so prihajali na prvo porodno kliniko, preden so se lahko dotaknili pacientke, roke razkužiti s klorovo raztopino. To je bil začetek vpeljave antisepse v porodništvo. Zdaj je bilo potrebno doktrino oznaniti svetu!
Nadaljevanje zgodbe je žal eno izmed temnih poglavji zgodovine medicine. Vodilni porodničarji, ki so se Semmelweisu posmehovali, so nadaljevali s pokolom med porodnicami. Še med leti 1860 in 1863 so obstajale institucije (npr. Univerza v Jeni) iz katerih se niti ena sama ženska ni vrnila živa, ker so vse umrle za porodno mrzlico. Občutljivi Semmelweis tega ni mogel prenesti, saj se mu je zdelo nenehno umiranje žensk nepotreben poboj in zločin. Zdravniku se je zmračil um.
Še naprej so secirnice zaudarjale in oblasti so z odloki narekovale delo v nemogočih pogojih. Berlin, 6. januar 1875, dodatek 4. odstavku pravilnika o opravljanju obdukcij v pravne namene:Gnitje ni zadosten razlog za opustitev pregleda in zdravnik pregleda zaradi gnitja nima pravice zavrniti, ne glede na to, koliko časa je preteklo od nastopa smrti.
Kaos je vladal tudi na področju študija anatomije. Ko se je Schobal Vail Clevenger odločil, da bo študiral medicino, je najprej poslal po kopijo Holdenove Anatomije in nato potreboval še okostje, da bi ga primerjal s skicami. S kolegom sta kosti ukradla kar na bližnjem indijanskem pokopališču. Kasneje sta izvedela, da so bili umrli okuženi z virusom črnih koz. K sreči se sama nista okužila, vse prepogosto pa so imeli dogodki s črnimi kozami popolnoma drugačen razplet. V šestdesetih letih devetnajstega stoletja, je bil v Ohiu najbolj znan tat trupel William Cunningham, čigar dolžnost je bila pridobivanje trupel za Medical College of Ohio. Žal pa ni imel smisla za humor in šala, ki so mu jo priredili študentje, ga je tako razjarila, da je v secirnico prinesel truplo, za katerega je vedel, da je bilo okuženo s črnimi kozami. Nezaščiteni učenci so se okužili s smrtonosnim virusom.
Žal niti tako resni dogodki niso pospešili urejanja pravnih vidikov sekcij in seciranja. Vse dokler nista tridesetega maja 1887 John Harrison in George Eaton s preiskovalnim nalogom obiskala medicinske šole v Cincinatti-ju. V State Medical College v Ohiu sta v jašku, po katerem so spuščali trupla v secirnico, opazila vrv. Z njo sta na plano potegnila truplo starega moškega. John Harrison je prepoznal svojega očeta, Johna Scota Harrisona (1804-1878), in George Eaton je prepoznal svojega strica. Rezultat je bil škandal o katerem so pisali časopisi širom države. Oče Johna Scota Harrisona je bil namreč državni heroj, William Henry Harrison (Old Tippecanoe). Dve leti zatem, leta 1880, je zakonodaja sprejela akt, s katerim delo tatov trupel ni bilo več potrebno. Vendar pa je bila za ukrepanje dovolj šele kraja trupla potomca podpisnika deklaracije o neodvisnosti, kongresnika, ki je bil sin devetega predsednika in oče triindvajsetega predsednika ZDA.
Po omenjenih dogodkih se je pričelo stanje na področju študija na truplu urejati, prav tako se je vse bolj skrbelo tudi za higieno med delom, predvsem na račun odpiranja zasebnih šol, med katerimi je bila najpomembnejša Philadelphia School of Anatomy. V omenjeni instituciji je John Davison Goodman trupla v različnih stopnjah putrefakcije prezerviral z injekcijami viskija. Ellerslie Wallace je kot demonstrator anatomije na Jefferson Medical College za obvarovanje trupel pred gnitjem uporabljal cinkov klorid. William William Keen, dolgo povezan s Philadelphia school of Anatomy, pa je leta 1874 uvedel kloral za preprečevanje okužb ran med seciranjem. Čeprav je sam trdil, da je bil to njegov največji doprinos k medicini, je leta 1905 poudaril, da so od njegovega odkritja v rabi še številne bolj uspešne snovi.

Povzeto po: Victor Robinson, M.D. – Hygene in the dissecting room; Ciba Symposia, vol.3 May 1941, The anatomical theater


Nepredstavljivo se zdi, kakšne razmere so na področju zdravstvene higiene, ene izmed osnovnih ved za zagotavljanje zdravstvenega varstva, vladale še pred manj kot stoletjem. Po eni strani lahko občudujemo zagnanost in vedoželjnost takratnih zdravnikov, ki so v nemogočih razmerah in včasih nemeneč se za lastno zdravje, odkrivali skrivnosti sestave človekovega organizma in spremebme, ki so jih na njem puščale razne bolezni in nazadnje smrt. Secirnice so z njihovim delom postale zibelke našega znanja o anatomiji, patologiji, pa tudi o marsikaterem fiziološkem procesu.
Prav sramotno pa je, da se ljudje, katerih skrb je bila dobrobit sočloveka, niso bolj posvečali higieni na svojem delovnem mestu. Prenašanje umazanije in infektivnih delcev na bolnike, katerih sicer strerilne telesne površine so bile, kot je to v primeru poroda, nevarno izpostavljene, je bilo neprimerno njihovi poklicanosti in obenem skrajno neodgovorno ravnanje. Nekateri zdravniki so bili zaradi svojega ponosa in napuha pripravljeni zavračati celo neizpodbitna odkritja mož, kot je bil Semmelweis, ter tako žrtvovati na stotine življenj, ki bi lahko bila rešena. In mar ni reševanje življenj osnovna naloga in želja vsakega zdravnika Šele zavest nakaterih posameznikov je začela problematiko pomikati v smer zagotavljanja varnosti za bolnike, pa tudi za zdravnike same. K temu so v drugi polovici devetnajstega in ob začetku dvajsetega stoletja pripomogla tudi številna spoznanja s področja mikrobiologije.
Pričujoči članek nas opominja, da je zgodovina antisepse in razkuževanja pravzaprav relativno kratka. Število ljudi, ki so podlegli infekcijam zaradi nevednosti ali zatiskanja oči pred dejstvi, ki so danes tako očitna, pa je, po drugi strani, absolutno preveliko.


You have no rights to post comments

Uporabniški račun