Vnetja nosne sluznice in obnosnih votlin

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (orl_seminar.doc)orl_seminar.doc94 kB
I. VNETJA NOSNE SLUZNICE
1. UVOD
Vnetja nosne sluznice so med najpogostejšimi boleznimi.
Po trajanju jih delimo na:
 akutna in
 kronična,
po izvoru pa na:
 infekcijska,
 neinfekcijska,
 alergična,
 vazomotorna.
2. NAHOD
Je akutno kataralno vnetje nosne sluznice (rhinitis acuta catarrhalis). Povzročajo ga virusi, predvsem rinovirusi. Za razvoj vnetja morajo biti prisotni še drugi dejavniki, kot je oslabelost nosne sluznice zaradi oslabljenja organizma ki je lahko posledica nepravilne ali slabe prehrane, pomanjkanja vitaminov, utrujenosti, neprimernih vremenskih razmer, akutnih infekcijskih bolezni ali nepravilnega delovanja endokrinih žlez.
Prenaša se kapljično ali z neposrednim stikom.
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: nekaj ur ali dni trajajoči prodromalni znaki (mrazenje, glavobol, izguba teka, povišana telesna temperatura), nato praskanje v žrelu, kihanje in težko dihanje skozi nos. Včasih je pridružen še močan seromukozni izcedek in rdečilo očesnih veznic. Če se na tej stopnji nahodu pridruži okužba z normalno bakterijsko floro, postane izcedek gnojen in takrat govorimi o rhinitis acuta purulenta. Nosni votlini sta popolnoma zaprti, bolnik ne voha, noslja, ima rinolalijo klavzo (odprt velopharynx in zamašena prehodnost nosu spremenita resonanco), glavobol in vročino.
DIAGNOZA: Nahod spoznamo glede na anamnezo ter po bolezenskih znakih.
Rinoskopska slika je odvisna od trenutnega stanja; na začetku vidimo zaradi hiperemije nabreklo in rožnato sluznico, ko edem in rdečina napredujeta, pa postopoma ožita nosno votlino.
ZDRAVLJENJE je splošno in lokalno: v prodromalnem obdobju mora bolnik ostati doma, piti topel čaj z vitaminom C in jemati aspirin. Ko je dihanje skozi nos oteženo, je potrebno anemizirati sluznico s kapljicami 0,5 do 2 efedrina. Ko postane izcedek gnojen uporabimo antibiotike in sicer penicilin V (10 dni) ali amoksicilin (5-7 dni).
3. KRONIČNO KATARALNO VNETJE NOSNE SLUZNICE
Lat.: Rhinitis chronica catarrhalis. Je ponavadi posledica akutnega kataralnega vnetja. K razvoju prispevajo splošni (pomanjkanje vitaminov, onesnažen zrak, bolezni srca... ) in področni dejavniki (npr. Ponavljajoča se akutna vnetja, prirojene nepravilnosti v nosni votlini).
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: bolnik težko diha skozi nos, kar naprej se mora usekovati, v žrelu ga peče in praska, ima občutek tujka v žrelu – posebej zjutraj, pogosto je prizadet voh.
DIAGNOZA: Rinoskopija: nosna sluznica je nabrekla, rožnato bleda, obložena z lepljivo, včasih gnojno ali izsušeno sluzjo.
ZDRAVLJENJE: odstranimo dejavnike, ki pogojujejo razvoj kroničnega vnetja, zdravimo vnetje, sluznico anemiziramo s kapljicami.
4. KRONIČNO HIPERTROFIČNO VNETJE NOSNE SLUZNICE
Lat.: Rhinitis chronica hypertropica. Je posledica nezdravljenega kroničnega kataralnega vnetja nosne sluznice. Gre za razraščanje submukoznega veziva.
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: pacient ima podobne težave kot pri kroničnem kataralnem rinitisu.
DIAGNOZA: rinoskopija: močno zadebeljena, bledo vijoičasta nosna sluznica, predvsem na sprednjih školjkah. Ponavadi najdemo še kronično vnetje žrela, grla, sapnika in sapnic.
ZDRAVLJENJE: Odstraniti je treba dejavnike, ki povzročajo to vnetje, kapljice z anemizirajočim delovanjem in z dodatkom kortikoseroidov. Velike ireverzibilne hipertrofične tvorbe na spodnji školjki kirurško odstranimo.
5. KRONIČNO ATROFIČNO VNETJE NOSNE SLUZNICE
Lat.: Rhinitis chronica atrophica. Je redka oblika kroničnega vnetja nosne sluznice, ki je posledica enakih vzrokov, kot ostali kronični rinitisi.
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: pekoče bolečine, praskanje, občutek tujka v žrelu, tudi oteženo dihanje skozi nos.
DIAGNOZA: atrofija nosne sluznice, ki je lahko suha ali pa obložena z gostim lepljivim izločkom (podobne spremembe tudi v nosnem delu žrela).
ZDRAVLJENJE: redno vlaženje z vložki prepojenimi z vitaminskimi mazili, sprememba delovnega mesta, kadar je to potrebno.
POSEBNI OBLIKI KRONIČNEGA ATROFIČNEGA RINITISA:
a) Rhinitis chronica sicca anterior in
b) Ozena (ozaena nasi, rhinitis chronica atrophica foetida).
Rhinitis chronica sicca anterior
Gre za kronično atrofično vnetje v področju Kisselbachovega mesta, ki je morda posledica poškodbe sluznice, zelo visoke ali nizke temperature, suhega zraka, prahu, kemične snovi…
DIAGNOZA: dihalni epitelij metaplazira v večplastni ploščati, poškodovane tudi žleze, sluznica suha in prekrita s krastami (pri odstranitvi krast sluznica zakrvavi), tanjšanje sluznice → predrtje pretina (ulcus septi perforans).
DIFERENCIALNA DIAGNOZA: kemične poškodbe s kromom, jatrogena perforacija nosnega septuma, poškodba, tuberkulozni lupus, gobavost in sifilis.
ZDRAVLJENJE: področno z vitaminskimi mazili, prepovedano je odstranjevanje krast, sprememba delovnega mesta.
Ozena
Je redka bolezen, pogostejša pri ženskah v puberteti, z značilno atrofijo nosne sluznice in okostja nosnih votlin ter s smrdečimi krastami. Morda je posledica okužbe morda pa je obratno: najprej je okvara in šele potem okužba.
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: bolnik ne voha, težko diha, boli ga glava, peče in praska v žrelu.
DIAGNOZA: pri rinoskopiji so vidni izredno široki nosni hodniki, sluznica je stanjšana, sklerozirana, obložena s krastami in gnojem, smrdi.
ZDRAVLJENJE: le simptomatsko; redno izpiranje nosne votline, oljnati tamponi z vitaminskimi mazili (vitamin A), kirurško zdravljenje: zoženje nosnega hodnika z različnimi implanti (dolgoročno ni uspešno).
6. VAZOMOTORIČNI RINITIS
Lat.: rhinitis vasomotoria. Je neinfekcijsko vnetje nosne sluznice, ki je pogosto nejasne in zapletene etiologije. Možni vzroki so hormonske in psihosomatske motnje, termični dražljaji, izčrpanost po hudih boleznih ter živčno reflektorne reakcije na okus in vonj.
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: trias bolezenskih znakov: voden nosni izcedek, kihanje s srbenjem in zamašen nos, ki pa se ne pojavljajo vedno hkrati in niso enakomerno izraženi.
DIAGNOZA: pri rinoskopiji vidimo značilno oteklo, bledo ali modrikasto belo nosno sluznico, v nosnicah pa obilo sluzavega izcedka.
ZDRAVLJENJE:
 Vzročno: pri nezadostnem delovanju endokrinih žlez dodajamo hormone, pri psihični travmi damo pomirjevala, pri izčrpanosti skušamo povečati odpornost organizma.
 Simptomatsko: kapljice za nos z anemizirajočim delovanjem.
7. ALERGIJSKI RINITIS
Lat.: rhinitis allergica. Je bolezen alergijske etiologije z enako klinično sliko kot vazomotorični rinitis. Najznačilnejši predstavnik je seneni nahod, kjer buren izbruh vnetja nosne sluznice spremlja tudi vnetje očesnih veznic.
ZDRAVLJENJE:
 Vzročno: spedcifična ali nespecifična hiposenzibilizacija, preprečevanje stika z alergenom.
 Simptomatsko: povečanje odpornosti organizma, anemizacija nosne sluznice.
8. POLIP NOSA
Lat.: Polypus nasi. Je odgovor nosne sluznice in sluznice obnosnih votlin na dolgotrajno ponavljajoče se vnetje (sledi hiperplastičnemu edematoznemu odzivu skuznice, kjer se zaradi teže eksudata sluznica vse bolj boči in poveša, na izhodišču pa se lahko izoblikuje pecelj). Možni vzroki so tudi hormonske in prihosomatske motnje, alergije ter nepravilnosti v zgradbi nosne votline.
ANAMNEZA IN KLINIČNA SLIKA: Bolnik težko diha ali sploh ne mora dihati skozi nos in ima oslabljen voh.
DIAGNOZA: rinoskopija: kjer nosna sluznica dela gubo (sinusna ostia), ali tam, kjer je nizek tkivni tlak in veliko rahlega veziva, nastane neboleča, širokobazna ali pecljata, okrogla ali jajčasta tvorba, modrikasto rožnate barve z gladko površino. Sestavljena je iz rahlovezivne strome, prepojene z intercelularnim eksudatom z limfociti, plazmatkami, lahko tudi eozinofilci, opete s sluznico z respiratornim, včasih metaplaziranim večplastnim ploščatim epitelijem. Pogosto jih je več (nosna polipoza). Lahko pride do izmaličenja nosnega hrbta.pri zadajšnji rinoskopiji lahko ugotovimo hoanalni polip, ki na peclju visi skozi hoane v epifarinks.
DIFERENCIALNA DIAGNOZA: fibrom, maligni tumorji.
ZDRAVLJENJE:
 Kirurško,
 Medikamentozno: kapljice za nos z dekongestivnim delovanjem, protiinfekcijsko ali antialergijsko zdravljenje.
9. MOTNJE VOHA
Motnja voha je lahko samostojna bolezen ali le bolezenski znak kake druge bolezni. Najpogostejši motnji sta HIPOZMIJA in ANOZMIJA. Pri obeh poznamo dve obliki: respiratorno in esencialno, drugo delimo še naprej na obodno in osrednjo, odvisno od tega, kateri del olfaktornega aparata je prizadet. Pri respiratorni je ovirano dihanje skozi nos in onemogočena ali zmanjšana možnost dotika delcev dišeče snovi s čutnicami v olfaktornem področju sluznice. Pri esencialni pa so bolezensko spremenjene čutnice ali kaka druga sestavina vohalnega aparata in je njihovo delovanje moteno ali celo uničeno.
HIPOZMIJA je zmanjšana sposobnost voha in spremlja mnoge nosne bolezni. Respiratorna oblika je posledica vnetij, polipov, tumorjev ali hudih nepravilnosti v nosni votlini, medem ko je esencialna nasledek ozene, nalezljivih bolezni, poškodb nosu in lobanjskega dna.
ANOZMIJA je popolna izguba voha in jo vedno spremlja motnja okusa.Vzroki so isti, le huje izraženi.
PROGNOZA respiratornih oblik obeh bolezni je dobra (zdravimo sluznico in odstranimo nepravilnosti, ki ovirajo dihanje ) v nasprotju z esencialno obliko, ki je praktično brez uspeha.
Bolj redki sta drugi dve obliki: HIPEROZMIJA in PAROZMIJA.Prva je prevelika občutljivost na neznatne količine vonjav, ki so v našem okolju pogoste, pri drugi obliki pa bolnik toži, da namesto določenega čuti drug vonj.
DIAGNOZA: uporabljamo subjektivne preiskovalne metode, torej je rezultat popolnoma odvisen od bolnika.Tudi objektivne metode niso povsem zanesljive.
10. REDKEJŠA OBOLENJA NOSNE SLUZNICE
To so še: davica v nosu (otroci, mlajši od 6 let, zdravimo z antitoksičnim serumom), tuberkuloza nosne votline, sarkoidoza, gobavost, nekatera glivična obolenja, Wegenerjeva granulomatoza (prizadete žile – krvavitve, propad tkiva, znaki tudi v drugih organih).

II. VNETJA OBNOSNIH VOTLIN
1. UVOD
Vnetje obnosnih votlin (sinusitis paranasalis) je še vedno pogosta, a ne več tako nevarna, bolezen. Najpogosteje so prizadete čeljustne votline, redkeje sitka in čelne votline, zagozdnična votlina pa izredno redko. Vnetje lahko prizadene eno samo votlino, več ali vse na eni strani, ali na obeh straneh.
Delimo jih (po trajanju bolezni) na:
 AKUTNA: ta bi moral spoznati in zdraviti vsak osebni zdravnik;
 KRONIČNA: tako njihova diagnostika kot zdravljenje spadata k zdravniku specialistu.
2. AKUTNA VNETJA
Po lokalizaciji jih delimo na:
 akutno vnetje čeljustne votline (sinusitis maxillaris acuta),
 akutno vnetje sitkinih celic (cellulitis/sinusitis ethmoidalis acuta),
 akutno vnetje zagozdnične votline (sinusitis sphenoidalis acuta),
 akutno vnetje čelne votline (sinusitis frontalis acuta),
 vnetje več votlin (polisinusitis),
 vnetje vseh votlin (pansinusitis).
Vzrok za nastanek je največkrat lokalen, najpogosteje so odraz patološkega dogajanja v nosni votlini – rinogeni sinusitis (deviacija pretina, vsi procesi, ki ožijo ustje posameznih votlin). Zelo redko nastanejo kot neposredna posledica poškodbe obnosnih votlin.
V zvezi z vnetjem čeljustne votline je pomembna njena povezava s koreninami drugega ličnika ter prvega in drugega kočnika. Vršički korenin teh zob segajo včasih v votlino in bolezni na njih so vzrok vnetju sluznice obnosne votline – dentogeni sinusitis.
Omeniti moramo tudi pomen nepravilnega čiščenja nosu, potapljanja in plavanja v onesnaženih vodah ter prirojene konstitucionalne lastnosti organizma (kakovost sluznic dihal).
Glede na klinično sliko in patološko anatomske spremembe pa delimo akutna vnetja obnosnih votlin na kataralna in gnojna; pogosto prehajata eno v drugo. Razlikujemo ju po izločku iz nosu, rentgenski sliki in kliničnem poteku.
Pri akutnem kataralnem vnetju je sluznica rdeča, nabrekla in infiltrirana z vnetnmi celicami (levkociti in limfociti). Izloček je sluzav, z redkimi vnetnimi celiami. Epitelij je ohranjen, vendar so poškodovane migetalke. Kataralna oblika je navadno le začetek gnojnega vnetja, za katerega je značilen izloček z močno granulocitno infiltracijo. V sluznici je več vnetnih celic kot pri kataralnem vnetju (predvsem levkociti). Pri vnetju dentogenega izvora gnoj izredno smrdi.
Splošni simptomi, ki spremljajo vnetje so taki, kot pri akutni infekciji: vročina, slabo počutje in pomanjkanje teka. Laboratorijski izvidi so spremenjeni (krvna slika, SR). Lokalni bolezenski znaki so: nosni izloček (sprva kataralni, kasneje mukopurulentni), zamašen nos (oslabljen voh ali celo anosmia) in bolečine v predelu vnetno spremenjene obnosne votline (glavobol). Npr. pri vnetju čeljustne votline bi naj imeli bolniki bolečine predvsem v predelu podočnične jame (fossa canina), pri vnetju zagozdnične votline pa v zatilju – bolečina seva v nosni del žrela. Lahko zajame tudi vso glavo, vrat ali zatilje, zato le redkokdaj določa, kateri sinus je bolan. Glavobol je posledica zastoja izločka in je navadno hujši zjutraj. Zaradi različnih vzrokov glavobola le-ta še nikakor ne pomeni vnetja obnosnih votlin!
Akutno vnetje v čelni votlini lahko povzroči oteklino kože na čelu in zgornji veki. Akutni etmoiditis večkrat spremljajo edem vek, hemoza in oteklina nosnega korena (ne gre za vnetje v očnici!).
Spoznava akutnega vnetja obnosnih votlin je mogoča že v splošni ambulanti. Pri sprednji rinoskopiji vidimo rdečo nabreklo nosno sluznico z obilnim izedkom. Po legi izcedka lahko približno ugotovimo prizadeto votlino (npr. veliko gnoja v srednjem nosnem hodniku nam nakazuje vnetje v čeljustni, sprednjih sitkinih celicah ali čelni votlini; gnoj v zgornjem nosnem hodniku pa nakazuje vnetje v zadajšnjih sitkinih celicah ali v zagozdnični votlini).
DIAGNOZA:
 Rentgen: za diagnozo ni vedno odločilen, je pa v veliko pomoč; na okcipitomentalni projekciji (redkeje lateralni) vidimo zadebeljeno sluznico ali prosto vsebino v vnetem sinusu.
 Punkcija: v težjih diagnostičnih primerih;
 Diafanoskopija: presvetljevanje obnosnih votlin, je že zastarela metoda, kakor tudi
 Sinuskopija.
DIFERENIALNA DIAGNOZA:
 Migrena,
 Trigeminalna nevralgija,
 Arterioskleroza,
 Hipertenzija,
 Tumor,
 infekcijske bolezni,
 gnojni rinitis,
 tujek,
 zobne bolezni,
 periostitis,
 celulitis.
ZDRAVLJENJE:
 Antbiotiki: so najpomembnejši; bolnik naj vsaj teden dni jemlje širokospektralni antibiotik. Odvzem brisa nosu za bakterije in določitev občutljivosti je pri akutnem sinusitisu zaprvljanje časa. Zdravljenje moramo začeti takoj in bolnik ponavadi ozdravi, še preden dobimo izvid od bakteriologa.
 Ostali, pomožni ukrepi: analgetiki, sprostitev dihalnih poti (vazokonstriktorji), pomagamo k hitrejšemu izločanju sekreta (razširitev ustij votlin).
 Hujši primeri: v nos lako vlagamo svaljke, namočene v dekongestivno sredstvo in jih menjamo nekajkrat na dan. Oralna dekongestivna sredstva ne morejo nadomestiti lokalne rabe.
 Bolnik naj ostaja na toplem, ne priporočamo obsevanja z ultrakratkimi valovi, tudi inhalacije nimajo pravega pomena.
 Če po eno- ali dvodnevnem zdravljenju simptomi ne popustijo in je v nosu še veliko gnojnega izcedka ali na RTG sliki vidimo, da je čeljustna votlina zasenčena, jo moramo izprati.
 Punkcija: delamo pod zaščito antibiotikov, da preprečimo pojav osteomielitisa. Potem ko votlino izperemo, lahko vbrizgamo vanjo antibiotike; če smo neprevidni, lahko pride do zapletov: krvavitev, okvara očnice in mehkih delov v predelu lica s hematomom, edemom vek, periorbitalno infiltracijo, očničnim in podkožnim emfizemom, flegmono ali celo z amavrozo, lahko pa pride tudi do zračne embolije s smrtnim izidom. Mnogi bolniki odklanjajo punkcijo, zato namesto nje v splošni anesteziji predremo sinusovo steno in v odprtino vložimo polietilensko cevko. Pri vnetju čeljustne votline predremo v spodnjem nosnem hodniku medialno steno, pri vnetju frontalnega sinusa pa njegovo prednjo steno. Skozi cevko lahko nekajkrat na dan votlino izperemo in vbrizgamo raztopino antibiotikov brez bolečin. Punkcijo in izpiranje drugih votlin (zagozdnične in sitke) so zaradi anatomskih težav opustili.
 Kljub zdravljenju z antibiotiki se ne moremo vselej izogniti operativnemu posegu.
 Ko akutnih znakov ni več in se stanje uredi, moramo v nosu operativno odstraniti vse morebitne bolezenske tvorbe, ki ožijo nosno votlino; SPROSTITEV DIHANJA SKOZI NOS IN DOBRA DRENAŽA NOSNIH VOTLIN JE NAJBOLJŠI UKREP, DA SE BOLEZEN NE PONOVI ALI NE PREIDE V KRONIČNO OBLIKO.
3. KRONIČNA VNETJA SLUZNICE OBNOSNIH VOTLIN
Navadno se razvijejo iz dolgo trajajočega ali ponavljajočega se akutnega sinusitisa. Dejavniki, ki pripomorejo k razvoju kroničnega vnetja, so:
 Manjvrednost sluznice dihal,
 Nepravilno zdravljenje akutnega vnetja sinusov,
 Slaba imunska sposobnost organizma,
 Izredna virulenca mikrobov,
 Neugodne mikro in makroklimatske razmere,
 Prirojene in pridobljene obstruktivne neprvilnosti v nosnih votlinah,
 Alergija.
Delimo jih na:
 Kataralna (sinusitis chronica catarrhalis): epitelij je ohranjen, zadebeljen, veliko je čašastih celic, sluznica je otekla, prisotne so spremembe na žilju. Če je prisoten močan edem in polipi, govorimo o sinusitis chronica catarrhalis polyposa (kost ni prizadeta, izcedek je sluzasto lepljiv).
 Gnojna (sinusitis chronica purulenta): epitelij večinoma uničen, sluznica je fibrozno spremenjena, v svetlini je gnoj.
SISTEMSKI ZNAKI so pri kroničnem vnetju manj izraženi. Pogosto je prisoten še kronični rinitis, faringitis, lringitis, traheobronhitis, včasih tudi bronhiektazije. Pogosto so te težave hujše kot sam kronični sinusitis. Bolnik je utrujen, celo depresiven, ima motnje okusa, vonja in zadah iz ust. Gnojnosluzav izcedek iz nosu, ki se lahko s primesjo krvi izliva v žrelo, je običajno prvi znak bolezni. Zaradi požiranja gnoja med spanjem ima bolnik prebavne težave in slab tek. Pogosto se bolezen odkrije naključno.
DIAGNOZA: pomembna je natančna anamneza, lokalni izvid, laboratorijske preiskave, včasih je potrebno izpiranje, redko pa pregled čeljustne votline s sinusoskopom (aparat, ki ga po predhodni trepanaciji uvedemo v čeljustno votlino, opazujemo sluznico, lahko pa tudi naredimo biopsijo).
DIFERENCIALNA DIAGNOZA:
 Malignomi obnosnih votlin (biopsija in izpirek poslana na itološko preiskavo),
 Gnojni kronični atrofični in hipertrofični rinitis ter
 Kronični tujek v nosu.
ZDRAVLJENJE:
 Operativno: odstranti je treba uničeno sluznico in votlino široko opreti v nos. Čeljustno votlino odpremo skozi ustni predvor in dreniramo v spodnji nosni hodnik (Caldwell – Lucova operaija), po isti poti pridemo tudi do sitke in zagozdnične votline. Čelna votlina predstavlja večji problem: potrebno jo je odstraniti in nastali defekt popraviti s plastično operacijo.
 Pomisliti je treba tudi na druge vzroke in jih odstraniti, npr. vnet zob.
 Analgetiki proti bolečinam (glavobol je ponavadi zmeren.
 Antibiotiki in dekongestivi NISO uspešni.
ZAPLETI:
 Lokalni zapleti: ostitis, perostitis ali osteomielitis sosednjih kosti, lahko tudi vnetje mehkega tkiva in kože ter razvoj fistul.
 Orbitalni zapleti: oteklina vek, manjša gibljivost, izbuljeno zrklo, hude bolečine, težave z vidom, celo slepota.
 Endokranialni zapleti: ekstra- in subduralni absces, purulentni meningitis, redkeje možganski abses in tromboza kavernoznega sinusa).
POSEBNOSTI VNETIJ OBNOSNIH VOTLIN PRI OTROKU
Bolezenski znaki in razvoj otroškega sinusitisa se precej razlikujejo od bolezni pri odraslem, ker so sinusi šele v razvoju in imunski sistem deluje slabše.
Na vnetje obnosnih votlin se odzivajo bolj celovito in zato prevladujejo splošna bolezenska stanja, febrilnost, izguba teka in prebavne težave. Spremembe se pojavijo tudi v sluznici žrela, grla, sapnika in v sapnicah. Pogosto se pridruži pljučnica. Značilen je kašelj s krčevitim dihanjem, sedimentacija, levkociti in krvna slika so močno spremenjeni.
Nenavadno izrazito in razmeroma pogosto je akutno vnetje etmoida (sinusitis ethmoidalis acuta). Znaki so hemoza, oteklina vek, lica in nosnega korena. V nosu najdemo močno oteklino sluznice in obilo izcedka. Bolezen zdravimo z visokimi odmerki antibiotikov in s kapljicami proti edemu.
Pri akutnem vnetju obnosnih votlin uporabimo lahko naslednje antibiotike:
 amoksicilin (10 –14 dni),
 amoksicilin/klavulanska kislina (10 –14 dni),
 cefuroksim aksetil (10 –14 dni), pri preobčutljivosti na penicilin pa:
 azitromicin (5 dni),
 klaritromicin (10 –14 dni),
 roksitromicin (10 –14 dni) ali
 cefaklor (10 –14 dni).
Pri kroničnem vnetju pa:
 amoksicilin/klavulanska kislina (14–42 dni) ali
 sultamicilin (14–42 dni).
Pri vnetju čeljustnih votlin dreniramo votlino z vloženo polietilensko cevko, skozi katero občasno vbrizgavano penicilin in korikosteroide. Izcedek lahko tudi izsesamo, paziti moramo, da s premočnim vlekom ne odluščimo sluznice.
Pri akutnem gnojnem ali kroničnem vnetju sitke moramo otroka v mnogih primerih operirati, da se izognemo zapletom.

















Viri in literatura:
 Kambič V. Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska knjiga 1984: 90-95 in 100-108.
 Becker W., Naumann H.H., Pfaltz C.R. Ear, Nose and Throat Diseases. New York: Thieme Medical Publishers, Inc., 1994: 207-253.
 Čižman M., Beović B. Priročnik za ambulantno predpisovanje protimikrobnih zdravil. Ljubljana: Arkadija, 2002: 7-9.

You have no rights to post comments