2005-03-31 Poklic in rak

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (2005-03-31_poklic_in_rak.doc)2005-03-31_poklic_in_rak.doc93 kB
IZVLEČEK

Mednarodna organizacija dela (ILO) je poklicne karcinogene opredelila za kemične snovi, fizikalne in mikrobiološke dejavnike ter delovne procese, ki lahko povzročijo raka kot posledico izpostavljenosti na delovnem mestu. Najpogostejši poklicni karcinogeni so aromatični amini, benzen, azbestna vlakna, kovine, premog in katran, lesni prah, azbestna vlakna, barvila in polivinilklorid. Preprečevanje poklicnih karcinogenov poteka na osnovi zakonodaje ter zdravstvene vzgoje vodstev in delavcev.


UVOD

Številne epidemiološke raziskave so pokazale, da večina dejavnikov, ki jih povezujemo z nastankom raka izhaja iz življenjskega ali delovnega okolja. Čeprav karcinogenom na delovnih mestih pripisujejo le 4 vseh rakov, pa je spoznanje teh dejavnikov in njihovo nadzorovanje izrednega pomena za zdravje delavcev.

Poklicni karcinogeni so po Mednarodni organizaciji dela (ILO) kemične snovi, fizikalni in mikrobiološki dejavniki ter delovni procesi, ki lahko povzročijo raka kot posledico izpostavljenosti na delovnem mestu. Proučevanje poklicnih rakov je pomembno, saj jih je možno s preventivnimi ukrepi popolnoma preprečit ali vsaj zmanjšati njihovo pogostost.

Sami začetki povezovanja zbolevanja za rakom z izpostavljenostjo kakim dejavnikom okolja so se začeli s poklicnimi karcinogeni. V 16.stoletju sta Paracelsus in Agricola napisala, da so rudarji v večji meri umirali zaradi pljučnih bolezni (v 50-ih letih ugotovili večje zbolevanje zaradi radona, ki ga je največ v rudnikih urana). Leta 1775 je britanski kirurg Percivall Pott opazil, da dimnikarji pogosteje zbolevajo za rakom na mošnji (1915. leta so ugotovili, da premogov katran povzroča kožnega raka). Leta 1895 je nemški kirurg Rehn opisal 3 primere raka sečnega mehurja med 45 delavci v tovarni anilinskih barvil (leta 1938 so ugotovili, da so psi, ki so jih hranili z 2-naftilaminom, zboleli za rakom sečnega mehurja)

V dvajsetem stoletju so v raziskavah ugotovili številne snovi, ki so jim delavci izpostavljeni na delovnih mestih in ogrožajo njihovo zdravje, povezane pa so tudi z rakom.


METODE DELA

Za našo seminarsko nalogo smo v literaturi pregledali podatke o tem kako ugotavljajo poklicne karcinogene, katere snovi na delovnih mestih so povezane z rakom in kaj je pomembno za preprečevanje poklicnih rakov.


OCENE DELEŽA POKLICNIH RAKOV

Doll in Peto sta leta 1981 ocenila, da je poklicnim karcinogenom pripisati okoli 4 z razponom 2-8. Med moškimi naj poklicu pripisali 6 vseh rakov. Verjetno je delež smrti manjši med višjimi socialnoekonomskimi sloji in večji med fizičnimi delavci.

V Sloveniji natančnih podatkov o številu poklicnih rakov ali smrti za njimi ni. Podatki registra za Slovenijo pa kažejo, da na v zadnjih letih za rakom zboli več kot 700 ljudi, umre pa okoli 4500 na leto. Leta 2001 je na novo zbolelo 9058 ljudi, umrlo pa 4813. Ob upoštevanju ameriških ocen, bi torej v Sloveniji poklicu pripisali okoli 160 smrti za rakom letno. Breme nekaterih rakov v Sloveniji posebej narašča. To so raki debelega črevesa, maligni melanom kože, ne-Hodkinov limfom, ledvični rak pri obeh spolih, rak dojk in pljučni rak pri ženskah ter rak prostate ter ust in žrela pri moških. Breme drugih npr. želodčnega raka upada.


Tabela 1: DELEŽ SMRTI ZA RAKOM, KI JIH PRIPISUJEMO DEJAVNIKOM IZ OKOLJA IN NAČINA ŽIVLJENJA

DEJAVNIKI DELEŽ VSEH SMRTI ZA RAKOM
Kajenje 30
Prehrana 35
Alkohol 3
Dodatki v prehrani <1
Reproduktivni dejavniki in način spolnega življenja 7
Poklic 4
Onesnaženost okolja 4
Industrijski izdelki <1
Zdravila in zdravstveni izdelki 1
Ionizirajoče sevanje naravnega ozadja in sevanje UV 3
Infekcije 10
Neznano




UGOTAVLJANJE POKLICNIH KARCINOGENOV IN NJIHOVE RAKOTVORNOSTI

V našem okolju je okoli 4 milijone naravnih in sintetičnih kemikalij, brez katerih si ne moremo predstavljati vsakdanjega življenja, seveda pa imajo mnoge med njimi tudi škodljive zdravstvene posledice; tako kratkoročne, zastrupitve, kot dolgoročne, med katerimi je tudi rak. Morebitno rakotvornost ugotavljamo z bazičnimi (gre za kratkotrajne poskuse na celičnih kulturah in bakterijah ter dolgotrajne na živalih) in analitičnimi epidemiološkimi raziskavami (tako kohortnimi kot študijami primerov in kontrol).

Sum na morebitne posledice delovanja poklicnih karcinogenov večinoma postavijo v kliničnih poročilih o skupkih rakov v tovarnah ali industrijskih panogah. Znana so poročila o raku na dihalih pri delavcih izpostavljenih azbestu, o pljučnem raku pri delavcih izpostavljenih bis(klormetil)etru, o angiosarkomu na jetrih pri delavcih zaposlenih v tovarni polivinilklorida. Navidezne skupine bolezni lahko zavajano, ker se nekatere redke bolezni naključno razporejajo v času in prostoru. Porazdelitev vključuje tudi skupine dogodkov. Zavedati se moramo torej, da so navidezne skupine lahko povsem nepomemben dogodek, ki ni povezan z nevarno izpostavljenostjo.

Klinična poročila in opisne epidemiološke raziskave o večji zbolevnosti ali umrljivosti za rakom v določenih območjih postavijo podmene, ki jih preverjajo z analitičnimi epidemiološkimi raziskavami. Poleg t.i. študij primerov s kontrolami (case control study), uporabljajo na področju poklicnih rakov pretežno retrospektivne (historične) kohortne raziskave. Te izvajajo tudi s povezovanjem obstoječih podatkovnih baz. Primarna pomanjkljivost tredicionalne epidemiologije je, da deluje zgolj kot »opozorilni sistem«, saj s temi raziskavami odkrivamo poklicne karcinogene šele več let po začetku izpostavljenosti (večinoma 10-30 let). Zaradi tega ne moremo oceniti možnih škodljivih posledic novejših snovi, hkrati pa se kažejo lahko tudi posledice snovi, ki danes niso več v uporabi ali so že pod strogim nadzorom. Poleg zgoraj omenjene, pa se pri epidemioloških raziskavah pojavijo še nekatere pomanjkljivosti: pojav pristranosti pri načrtovanju, izvedbi ali analizi, večkrat pomanjkljivi podatki za prejšnje izpostavljenosti, premajhno število izpostavljenih ter pojav drugih možnih dejavnikov tveganja, ki jih moramo upoštevati kot begave spremenljivke (kajenje). Da se izognemo večjim pomanjkljivostim, moramo izbrat ustrezno metodologijo in način izvedbe epidemioloških raziskav. Pomembno je npr. skupno učinkovanje kajenja in poklicnih karcinogenov (pri delavcih, ki delajo z azbestom, je tveganje, da bodo zboleli za pljučnim rakom bistveno večje, če hkrati kadijo; pri delavcih, ki so izpostavljeni lesnemu prahu je tveganje, da bodo zboleli za raku sečnega mehurja bistveno večje, če kadijo).

V epidemioloških raziskavah se vse bolj uporabljajo tudi dognanja s področja molekularne biologije. Take raziskave omogočajo boljši nadzor in prventivne ukrepe pred nastankom nepopravljivih okvar.Za karcinogene nismo vsi enako občutljivi. Določeni fenotipi so povezani z nastankom določene vrste raka. Preventivno je pomembno določanje fenotipov zaposlenih v nevarnih industrijskih panogah=>poklicna selekcija.

Pomembno vlogo pri odkrivanju imajo tudi eksperimentalne raziskave, ki pa jih danes epidemiološke raziskave že prehitevajo. Pri 800 testiranih kemikalijah na živalih se je za 65 izkazalo, da povzročajo tumorje vsaj pri eni živalski vrsti. Ko na osnovi živalskih poskusov sklepamo o nevarnosti na ljudi, je treba upoštevati, da pri živalih uporabljamo večje odmerke, kot so jim izpostavljeni ljudje, ter da niso vse živalske vrste enako občutljive. Današnje raziskave kažejo, da je število karcinogenov z epidemiološkimi raziskavami podcenjeno, z eksperimentalnimi pa precenjeno.




DEJAVNIKI, KI SO POVEZANI Z RAKOM NA DELOVNEM MESTU

Delavci prihajajo na delovnih mestih v stik predvsem s kemičnimi karcinogeni, čeprav so lahko izpostavljeni tudi fizikalnim in biološkim karcinogenom.
Za večino poklicnih karcinogenov velja, da delujejo specifično le na nekatere organe. Mesto in histološka vrsta tumorja so tako značilni (npr. jetrni angiosarkom), da lahko že po enem z veliko verjetnostjo sklepamo, da gre za poklicni rak.

V Mednarodni agenciji za raziskovanje raka iz Lyona so na podlagi rezultatov epidemioloških in eksperimentalnih raziskav razdelili snovi (kemikalije, njihove zmesi, proizvodni postopki, virusi in fizikalni dejavniki) v štiri skupine, glede na stopnjo dokazane karcinogenosti za živali in ljudi.

V prvi skupini so snovi (kemikalije in zmesi kemikalij), za katere je dovolj dokazov o karcinogenosti za ljudi
a)Kemikalije, kot npr.: aflatoksin, arzen in arzenove spojine, azbest, benzen, berilij in berilijeve spojine, klormetileter, kadmij in kadmijeve spojine, kromove spojine, ciklosporin, nikljeve spojine, nadomestni estrogeni, nesteroidni in steroidni estrogeni, tamoksifen, vinilklorid in drugi.

b)Zmesi kemikalij: alkoholne pijače, določene analgetične mešanice, premogov pepel, presoljene ribe, saje, nedimni tobačni izdelki, tobačni dim, mestni prah, lesni prah, mineralna olja…

V drugo skupino sodijo tiste snovi, za katere vzročna zveza še ni dokazana, je pa verjetna. Skupino delimo na 2a (možnost karcinogenosti je večja) in 2b (manjša možnost karcinogenosti)
a) Skupina 2a
Kristalni silicij, akrilamid, policiklični aromatski ogljikovodiki, anabolni steroidi, benzantracen, benzopiren, 1,3–butadien, kloramfenikol, formaldehid, etilen dibromid (pesticid), nearzenski insekticidi (pesticid)
b) Skupina 2b
DDT, atrazin, klorfenoli, heptaklor (pesticidi)

V tretjo skupino sodijo kemikalije in drugi dejavniki, ki so že bili proučevani, vendar jih zaenkrat še ni mogoče uvrstiti ne v 1., 2. ali 4. skupino.

V četrto skupino sodijo spojine, ki za človeka verjetno niso karcinogene.

Poleg delovnih mest lahko naletimo na rakotvorne kemikalije tudi v okolju. Karcinogena so tudi nekatera zdravila, pa tudi nekatere naše navade in razvade:

1. Tobačni dim. Vsebuje več kot 4000 kemikalij, od katerih jih je 2550 iz tobaka, ostale pa so aditivi, pesticidi in ostale organske spojine. Najnevarnejši je čvrsti del-katran. Tveganje je odvisno od starosti ob začetku kajenja, vsebnosti katrana v tobačnem dimu, globini vdihavanja, števila vdihov pri eni cigareti in trajanja zadrževanja dima v pljučih.
2. Zdravila. Pomembni so citostatiki (zaradi pomena, ki ga imajo pri zdravljenju raka - tamoksifen); hormonski kontraceptivi, estrogeni (večletno nadomestno zdravljenje menopavzalnih težav)
3. Onesnažen zrak, za katerega pa je težko oceniti vpliv na nastanek pljučnega raka, saj so pomembnejši nekateri drugi dejavniki ( kajenje, poklicni karcinogeni)
4. Pitna voda. Lahko je onesnažena z različnimi karcinogeni (klorirana voda je uvrščena v tretjo skupino).
5. Prehrana (heterociklični aromatski amini, ki nastanejo pri cvrtju mesa; aditivi; nitrozamini; mikotoksini; aflatoksini)
6. Pitje alkoholnih pijač ( presnovek etanola-acetaldehid)
7. Pesticidi


SPOJINE, KI JIH NAJPOGOSTEJE POVEZUJEMO Z NASTANKOM POKLICNEGA RAKA

S poklicem najpogosteje povezujemo rak sečnega mehurja, pljuč, obnosnih votlin, kože, jeter, popljučnice, potrebušnice in levkemije.

1.Aromatični amini
Benzidin in 2-naftilamin; 4-aminobifenil
Študije z delavci v kemični industriji (gumarska industrija, proizvodnja aluminija) so pokazale, da te spojine povzročajo raka sečnega mehurja. Med aromatičnimi amini ne moremo določiti enega samega karcinogena, ker so delavci večinoma bili izpostavljeni več aromatskim aminom naenkrat.

2.Benzen
S to spojino se srečujejo delavci v kemični in naftni industriji. Povzroča mielocitno in nelimfocitno levkemijo.

3.Azbestna vlakna
Povzročajo azbestoze: pljučni rak, mezoteliom, tumorji peritoneja, perikarda in plevre. Vrh zbolevnosti za azbestozo je predviden okoli leta 2020. Izpostavljeni so delavci v rudnikih azbesta ter delavci zaposleni v ladjedelništvu in gradbeništvu.
Velikost vlaken je ključnega pomena pri karcinogenosti. Namesto azbestnih vlaken se kot izolacijski material uporablja npr. steklena volna, ki ne povečujejo tveganja raka.

4.Kovine
Povečano incidenco pljučnega raka opažajo pri delavcih, ki sodelujejo pri pridelavi in predelavi arzena, bakra, kroma in niklja. Pojavnost se povečuje tudi pri delavcih v talilnicah železa in jekla, saj tam prihajajo v stik tudi z drugimi karcinogenimi snovmi (silikat, formaldehid, izpušni plini).

5.Premog, katran
Naštete snovi povzročajo kožnega raka, raka mokril in dihal.

6.Lesni prah
Pri delavcih v lesni industriji povzroča nosni adenokarcinom. Pri delavcih, ki tudi kadijo, je opažena povečana incidenca pljučnega raka.

7.Barvila
Pri delu z barvili so delavci lahko izpostavljeni ogljikovodikovim in kloriranim topilom, barvam, poliestrskim in poliuretanskim razredčilom, ki so domnevno povezani s pljučnim rakom.

8. Polivinilklorid
Povzroča angiosarkom jeter in pljuč.

PREPREČEVANJE POKLICNIH RAKOV

Najpomembnejša je zakonodaja, popolna prepoved ali določitev dopustnih koncentracij nevarnih snovi in izobraževanje delavcev in načrtovalcev proizvodnih procesov.

Slovenska zakonodaja na področju preprečevanja poklicnih rakov

Zakonodaja je osnovni instrument za nadzor nad poklicnimi raki. V Sloveniji sta v veljavi:

1. Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim in/ali mutagenim snovem (Uradni list RS 38 /2000 z dne 10.5.2000)
Sestavljen je iz 7 delov (I. Splošne določbe, II. Ocena tveganja, III. Prepovedi in omejitve,
IV. Obveznosti delodajalcev, V. Mejne vrednosti, VI. Zdravstveni nadzor in VII. Prehodna in končna določba) oziroma 40 členov.

V Splošnih določbah (1.-3. člen) so podane splošne informacije, komu je pravilnik namenjen, na kaj se nanaša ter opredeli naslednje pojme:
• rakotvorne snovi (ki so tudi navedene v prilogi I, ki je sestavni del tega pravilnika)
• rakotvorni pripravki (priloga II )
• mutagene snovi (priloga I)
• mutageni pripravki
• delo, delovno okolje, pristojni organ.

Določbe tega pravilnika pa se ne uporabljajo za dela, pri katerih so delavci izpostavljeni ionizirajočemu sevanju ali azbestu, za katere veljajo posebni predpisi.

V Oceni tveganja (4.-6. člen) je delodajalcu naložena naloga, da v pisni obliki izdela oceno tveganja, jo stalno obnavlja in jo na zahtevo pristojnih organov le-tem tudi predloži. Delodajalec mora tako ugotoviti naravo, stopnjo in trajanje izpostavljenosti delavcev rakotvornim in/ali mutagenim snovem pri izvajanju del z namenom, da oceni tveganje za varnost in zdravje delavcev. Na podlagi te ocene se morajo določiti varnostni ukrepi. Ocena tveganja se mora posebno skrbno opraviti za primere večje izpostavljenosti rakotvornim in/ali
mutagenim snovem, za mlade delavce in za noseče oz. doječe delavke. Slednji naj se tem nevarnim opravilom izogibajo.

V delu Prepovedi in omejitve (7.-9. člen) se od delodajalca zahteva sledeče:
- koncentracije rakotvornih in/ali mutagenih snovi v zraku na delovnih mestih ne smejo
presegati mejnih vrednosti, ki so določene v prilogah I in III
- delavca, ki še ni dopolnil 18 let, ne sme razporediti na delovno mesto, kjer je lahko
izpostavljen rakotvornim in/ali mutagenim snovem, razen v primeru če je to potrebno za
dokončanje poklicne izobrazbe, kjer pa morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji (vodstvo
strokovnega delavca, opravljena ocena tveganja, izvedeni potrebni varnostni ukrepi)
- v delo na dom ne sme oddati tistih del, pri katerih se uporabljajo ali sproščajo rakotvorne
in/ali mutagene snovi.

Obveznosti delodajalcev so podrobno navedene od 10. do vključno 28. člena. Delodajalec je dolžan rakotvorne in/ali mutagene snovi zamenjati z manj nevarnimi ali pa vsaj zmanjšati njihovo uporabo. Poleg tega naj bo število izpostavljenih delavcev čim manjše. Petnajst dni pred začetkom uporabe rakotvornih in/ali mutagenih snovi mora delodajalec o tem pisno obvestiti pristojni organ (obveznost ne velja za laboratorije, kjer se uporabljajo te snovi le občasno in v minimalnih količinah ). Izvajati mora nadzor, s katerim preprečuje sproščanje rakotvornih in/ali mutagenih snovi v ozračje na delovnih mestih, jih odstranjevati s prezračevanjem ter meriti njihovo koncentracijo. Za zaščito se morajo uporabljati ustrezni delovni postopki in metode dela, izvajati kolektivni varovalni in higienski ukrepi, delavce pa obveščati o vseh vprašanjih varnosti in zdravja pri delu z rakotvornimi in/ali mutagenimi snovmi. Nevarna območja se morajo označevati z ustreznimi opozorilnimi in varnostnimi znaki (vključno z npr. » Kajenje prepovedano«), pripraviti je potrebno načrte za ukrepanje v izrednih razmerah, zagotoviti opremo ter sredstva za varno shranjevanje, prevoz in ravnanje z rakotvornimi in/ali mutagenimi snovmi oz. odpadki. Voditi in stalno dopolnjevati je treba evidence o rakotvornih in/ali mutagenih snoveh, delovnih mestih in še zlasti o izpostavljenih
delavcih. Do evidenc imajo dostop pooblaščeni zdravnik, pristojni organ in strokovni delavci
ter delavci sami ali njihovi predstavniki.

Rakotvorne in/ali mutagene snovi se sme izdelovati in uporabljati v zaprtem sistemu, če to ni možno, pa preprečiti njihovo sproščanje v ozračje delovnih prostorov oz. zagotoviti varno odvajanje z odsesovalnim sistemom. Delodajalec mora tudi zagotoviti konstrukcijo reakcijskih posod, ki ne zahtevajo pogostega čiščenja, redno čiščenje delovnih prostorov in hrambo rakotvornih in/ali mutagenih snovi v takšnih posodah, ki se po obliki in označbi ne morejo zamenjati s posodami za hrano.

Za primere, če pride pri delu do nevarnega pojava ali nezgode, so dana naslednja navodila:
- delavce je treba takoj obvestiti o nepredvideni izpostavljenosti rakotvornim in/ali mutagenim
snovem
- na prizadetem območju delajo le tisti delavci, ki so nujno potrebni za izvedbo popravil in
uporabljajo zaščitne obleke in ustrezno osebno varovalno opremo za dihala
- zagotoviti je treba, da izpostavljenost ne bo stalna in da bo omejena na najkrajši možni čas.

Delodajalec mora zagotoviti izvajanje vseh tehničnih varnostnih ukrepov, ki zmanjšajo izpostavljenost delavcev, zato mora priskrbeti ustrezno zaščitno opremo, prhe in toaletne prostore, poseben prostor za uživanje hrane in pijače. Prav tako mora preprečiti vstop na izpostavljeno področje nepooblaščenim osebam.
Delavci morajo biti ustrezno informirani in usposobljeni o nevarnosti, ki se ji izpostavljajo, o preventivnih ukrepih, higienskih ukrepih, uporabi varovalne opreme ter ukrepih v primeru nesreče.

V Mejnih vrednostih (29. – 31. člen) so navedeni ukrepi, ki jih mora zagotoviti delodajalec, da obdrži koncentracije rakotvornih in/ali mutagenih snovi znotraj mejnih koncentracij, ki so navedene v Prilogi 1. Delodajalec mora vsaj vsaka tri leta zagotoviti merjenje koncentracij rakotvornih in/ali mutagenih snovi, ki morajo biti znotraj mejnih vrednosti. V nasprotnem primeru mora poskrbeti, da zniža koncentracije in opravi ponovno merjenje, ter o tem obvestiti pristojne organe in zmanjšati izpostavljenost delavca (največ 40 ur dela na teden). Rezultate merjenj mora hraniti še najmanj 40 let.

Zdravstveni nadzor se deli na dva dela. Preventivni zdravstveni pregledi so določeni z 32. – 38. členom Pravilnika. Delodajalcu nalagajo dolžnost, da zagotovi preventivne zdravstvene preglede delavcem glede na strokovne smernice medicine dela. Prav tako mora na zahtevo pooblaščenega zdravnika predložiti podatke o delavcih, ki delajo s rakotvornimi in/ali mutagenimi snovmi. Če zdravnik pri zdravniškem pregledu ugotovi vrednosti metabolitov v povišanih vrednostih, mora o tem obvestiti delavca in delodajalca ter pristojni organ. Prav tako mora pooblaščeni zdravnik vse primere raka, ki so posledica poklicne izpostavljenosti, prijaviti pristojnemu organu.

V 39. členu so opisane Evidence, ki jih mora voditi delodajalec. Vsebovati morajo datume preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev, njihove osebne podatke, trajanje dela in izpostavljenosti, vrste nevarnosti z oceno tveganja in obremenitve, datume ponovnih preventivnih zdravstvenih pregledov.

Prehodna in končna določba oz. 40. člen zagotavlja pravnomočnost Pravilnika ter zagotavlja njegovo uporabo po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.


2. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni
Opredeljuje poklicne bolezni in pogoje, pod katerimi se štejejo bolezni za poklicne, ter delovna mesta, na katerih se poklicne bolezni pojavljajo. V njem so tudi navedeni pogoji, pod katerimi je mogoče rakavo bolezen opredeliti kot poklicno.

Definicija poklicne bolezni
• Poklicna bolezen je bolezen, povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu, ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan in je navedena v seznamu poklicnih bolezni
• Seznam poklicnih bolezni je seznam bolezni in škodljivih dejavnikov iz delovnega okolja, ki povzročajo spremembe na zdravju delavcev.

Določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni
• Delovna mesta, na katerih se pojavljajo poklicne bolezni, so tista, za katera je bilo na podlagi ocene tveganja ugotovljeno, da so na njih prisotni vplivi delovnega procesa in delovnih pogojev, ki lahko povzročijo poklicno bolezen.

Ugotavljanje in dokazovanje poklicnih bolezni
• Pri ugotavljanju poklicnih bolezni sodelujejo: izvedenski organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zavarovalnica, osebni zdravnik, služba medicine dela, specialistične službe…
• Poklicno bolezen ugotavljamo z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov
• Izpostavljenost se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki so bolezen povzročile
• Bolezen se ugotavlja na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov…
• Upošteva se najkrajši čas in najnižja intenziteta izpostavljenosti, ki po merilih stroke že lahko povzroči poklicno bolezen, ter latentno dobo za nastanek bolezni.

Seznam bolezni
• Revidira se najmanj vsakih pet let

• Dejavniki za nastanek poklicnih bolezni se delijo v tri večje skupine:
1. nevarne kemijske snovi
(npr. živo srebro, pesticidi, vsem dobro znani formaldehid…)


2. fizikalni dejavniki
(npr: hrup, ionizirajoča in neionizirajoča sevanja, dekompresijska in kompresijska bolezen…)
3. Biološki dejavniki
(npr.: bolezni, ki se prenašajo v stiku s krvjo)

• Poklicne bolezni po prizadetih organskih sistemih:
1. Poklicne bolezni kože :
sem sodijo tudi kožni raki
2. Bolezni dihal:
sem sodijo tudi rakaste bolezni dihalnih poti, ki jih povzroča vdihavanje lesnega prahu
3. Bolezni gibal
4. Bolezni zob
5. Druge bolezni

• V posebni kategoriji pa se nahajajo bolezni, ki jih povzročajo rakotvorne snovi, pripravki in energije (rak povzročen z dejavniki tveganja, ki niso omenjeni na seznamu)




ZAKLJUČEK

Večina dejavnikov, povezanih z nastankom raka izhaja iz življenjskega ali delovnega okolja. Najpogostejši poklicni karcinogeni so aromatični amini, benzen, azbestna vlakna, kovine, premog in katran, lesni prah, azbestna vlakna, barvila ter polivinilklorid. S preventivnimi ukrepi je možno popolnoma preprečiti ali vsaj zmanjšati pogostost poklicnih rakov. Osnovni inštrument za nadzor in preprečevanje poklicnih rakov je zakonodaja ter zdravstvena vzgoja vodstev in delavcev.



LITERATURA

Stewart BW, Kleihues P eds. World cancer report. IARC Press. Lyon 2003.
Primic Žakelj M. Poklicni rak. V: Us J (ured). 4. onkološki vikend, Šmarješke Toplice 1993. Zbornik. Ljubljana: Kancerološka sekcija Slovenskega zdravniškega društva, Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 1993: 7-14.
Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim in/ali mutagenim snovem .Uradni list RS 38-1862/2000, stran 4535.
Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni. Uradni list RS, št. 85-4001/2003, stran 12693

You have no rights to post comments

Uporabniški račun