Descendentna modulacija bolečine

Bolečina je neprijetno senzorično in čustveno doživetje, povezano z dejansko ali potencialno okvaro tkiva. Pot do občutenja bolečine sestavljajo štirje procesi – transdukcija, transmisija, modulacija in percepcija. Modulacija pomeni spreminjanje informacije na poti do nevronov v višjih predelih osrednjega živčevja. Eden izmed načinov modulacije bolečine je sistem descendentne kontrole, ki regulira prenos nociceptivnih informacij. Je del bolj splošnega kontrolnega sistema, ki modulira vse vrste občutkov, a ga ločujemo kot poseben sistem, imenovan sistem endogene analgezije. Sistem naj bi domnevno, pod določenimi pogoji, zatrl prekomerno bolečino. Na primer, znano je, da vojaki na bojišču ali npr. žrtve v nesrečah v času poškodbe pogosto čutijo le malo bolečine, ali pa je sploh ne čutijo. Kasneje pa se bolečina razvije in postane močnejša.


Descendentne poti izvirajo večinoma iz mezencefalona, hipotalamusa, velikega križnega jedra (nucleus raphe magnus) in somatosenzornih predelov možganske skorje.
Sistem endogene analgezije lahko razdelimo na dve komponenti – ena komponenta kot nevrotransmiterje uporablja opioidne peptide (enkefalini, endorfini, dinorfin), druga pa ne uporablja opioidov, temveč biogene amine, kot je npr. serotonin.


Opiati tipično inhibirajo nevronsko aktivnost v nociceptivnih poteh. Inhibicija naj bi potekla presinaptično ali postsinaptično. Presinaptično delovanje opiatov na nociceptivne aferentne živčne končiče naj bi preprečilo sprostitev ekscitatornih transmitorjev ( *glutamata*), postsinaptično delovanje pa naj bi ustvarilo inhibitorni postisinaptični potencial (*hiperpolarizacija postsinaptičnih nevronov*). Delovanje opiatov tako inhibira inhibitorne internevrone in posledično aktivira descendentni sistem analgezije.


Opioidi so skupina zdravil s podobnimi lastnostmi kot opiati. So heterogena skupina spojin, katerih skupna lastnost je sposobnost vezave na opioidni receptor. Opiodi se vežejo na štiri tipe opiodinih receptorjev: µ - odgovorni za analgetični učinek opioidov, κ – sodelujejo pri analgeziji na nivoju hrbtenjače, δ- sodelujejo pri analgeziji na periferiji in ORL ( nociceptinski receptor).


Opioidni receptorji so sklopljeni z G proteinom in posredujejo tri vrste učinkov:
• Presinaptično: inhibirajo odpiranje napetostno odvisnih kalcijevih kanalčkov
• Postsinaptično: inhibirajo adenilat ciklazo, zmanjša se znotrajcelična koncentracija cAMP, to sproži odprtje kalijevih kanalčkov in inhibira odprtje napetosno odvisnih kalcijevih kanalčkov
→ končni učinek je zmanjšana ekscitabilnost nevronov in zavrto sproščanje nevrotransmiterjev

Agonisti (morfin, heroin) so tisti opioidi, ki ob vezavi na receptor sprožijo enak fiziološki učinek kakor endogeni opioidi.
Antagonisti (nalokson, naltrekson) se vežejo na isti receptor in ne izzovejo fiziološkega učinka. S svojo vezavo inhibirajo vezavo agonistov. Blažijo učinke morfija ali heroina in se tako uporabljajo pri predoziranju le-teh.


Veliko nevronov v raphe nuclei uporablja kot nevrotransmitor serotonin. Serotonin lahko inhibira nociceptivne nevrone in verjetno igra pomembno vlogo v endogenem sistemu analgezije. Nekateri nevroni možganskega debla izločajo tudi kateholamine, kot sta noradrenalin in adrenalin v hrbtenjačo, ki prav tako inhibirajo nociceptivne nevrone. V sistem analgezije pa je prav gotovo vključenih še veliko drugih substanc. Obstajajo tudi dokazi o endogenih opiatnih anatgonistih, ki lahko preprečijo opiatno analgezijo.

----

Obstaja sistem za regulacijo sprejemanja informacij o bolečini, ki v določenih pogojih zmanjša odziv na zaznano bolečino (npr. športniki med tekmo, vojaki med bitko), je del večjega kontrolnega sistema, ki regulira vse oblike zaznavanja (general centrifugal control system), vendar je supresija bolečine tako pomembna da ima ta sistem svoje ime. Gre za endogeni analgetični sistem.


Del sistema je več možganskih centrov in descendentnih prog, ki izvirajo iz njih. Jedra se nahajajo v mezencefalični periaqueductalni sivini, v ponsu možganskega debla lokus coeurleus ali v podaljšani hrbtenjači raphe nuclei. Nevroni, ki vodijo iz teh jeder npr. raphespinalni nevroni se preklopijo na ascendentne bolečinske nevrone spinotalamičnega in trigeminotalamičnega trakta (poti splošne somatske senzibilitete) na nivoju hrbtenjače.


V jedrih debla so inhibitorni internevroni, ki normalno z inhibitornimi nevrotransmiterji inhibirajo celotno descendentno pot.


Endogeni alangletični sistem se aktivira oz. deluje na dveh različnih nivojih. Na enem delujejo nevtransmiterji, pri drugem pa vlogo nevrotransmiterjev prevzamejo endogeni opiati.
Endogeni opiati so nevropeptidi, ki so specifični za določen opiatni receptor (primeri opiatov so enkefalin, dinorfin, β-endorphin). Sproščati se začnejo takoj, ko hipotalamus zazna bolečino. Povzročijo nastanek IPSPja na postsinaptični membrani progovnih celic spinotalamičnega trakta, ali pa se vežejo na opiatne receptorje presinaptične membrane aff. bolečinskih nevronov in preprečijo izločanje substance P. Pravtako povzročijo inhibicijo internevronov endogenega analgetičnega sistema, in s tem aktivacijo te poti
(Eksogeni opiati, ki pravtako povzročijo analgezijo pa so razne opiatne droge in morfin.)


Antagonist opiatom je naloxon, ki zavira endogeni analgetični sistem
2) Analgetično pot brez opitaov inducirajo določene oblike stresa. Nevrotransmiter ki se takrat izdeluje v jedrih podaljšane hrbtenjače (nuclei raphes) je serotonin, v jedrih možganskega debla (locus coreuleus, preakveduktalna sivina) pa noradernalin (kateholamin). Oba sta inhibitorna nevrotransmiterja in inhibirata internevrone endogenega analgetičnega sistema, s tem je ta pot aktivirana. Informacija o bolečini je torej izničena.

You have no rights to post comments

Uporabniški račun