Sladkorji kot zdravila

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (sladkorji.pdf)sladkorji.pdf476 kB
POVZETEK

Glikomika (veda o ogljikovih hidratih) se je dolgo razvijala v senci bolj popularne genetike in prote-omike. A odkritja v zadnjem času obetajo vedi o sladkorjih bleščečo prihodnost. Določevanje struktu-re sladkorjev je zaradi njihove razvejanosti in raznolikosti povezav izjemno težavno in zahteva upo-rabo vseh najnovejših metod (masni spektrometer, NMR, HPLC, ipd.). Ogljikovi hidrati niso samo vir energije ali strukturni element, ampak tudi prenašalci informacije. Za slednje so odgovorni srednje veliki ogljikovi hidrati (oligosaharidi). Branje teh informacij omogočajo posebni proteini – lektini, ki se specifično vežejo na oligosaharide. Posebne lektine (P-selektine) najdemo na površini endotelnih celic v žilah in se v primeru vnetja vežejo s T-limfociti in jih tako ustavijo, da lahko učinkujejo na mestu vnetja. Lektine pa imajo tudi virusi, bakterije in toksini, ki se tako specifično vežejo na membrane celic. Podrobno razumevanje načina vezav virusov in bakterij nam omogoča izdelavo zdravila, ki na primer posnema oligosaharid na membrani in se tako veže s povzročiteljem bolezni in le-ta ne more več škodovati celicam. Rakaste celice imajo nenormalne oligosaharide na svoji površini. Ena izmed možnosti za zdravljenje je vključiti te nenormalne oligosaharide v cepiva in tako sprožiti imunski odziv telesa, ki bi ubil maligne celice. Znanstveniki poskušajo ustaviti rast rakastih celic tudi z upoča-snitvijo rasti oligosaharidov na površini celic in z inhibicijo proteinov (npr. galectin-3), ki preprečujejo apoptozo (celično smrt). V prihodnosti se bo morda dalo presajati tudi prašičje organe v ljudi s sintezo tistih oligosaharidov, ki so prisotni samo pri prašiču, ali s spremembo genoma prašičjih celic. Oba načina bi preprečevala, da bi imunski sistem človeka napadel presajeno prašičje tkivo.