http://www.medenosrce.net
info(at)medenosrce.net
Prebava ogljikovih hidratov in lipidov (1993)
http://www.medenosrce.net/pogled.asp?id=42
Biokemija 1 » Seminar
Vir: Damjan
Stiskano: 22.5.2013
PREBAVA OGLJIKOVIH HIDRATOV IN LIPIDOV
spisala Franjo Naji-Husam in Damjan Osredkar
PREBAVA IN ABSORBCIJA OGLJIKOVIH HIDRATOV
Ogljikovi hidrati so glavni energetski vir v clovekovi prehrani. Absorbirajo se lahko le monosaharidi, zato mora cloveško telo s hidroliticnimi encimi disaharide in polisaharide pred absorbcijo še razgraditi na monosaharide. Disaharide razgrajujejo površinski encimi tankega crevesja, polisaharide pa še pankreaticne amilaze.
Škrob, rastlinski polisaharid, je glavno hranivo (M=100.000). Sestavljen je iz amiloze, linearnih verig glukoznih molekul, povezanih z 1-4 glikozidnimi vezmi, in amilopektina, ki tvori vejasto razrasle strukture iz glukoznih molekul, povezanih z 1-4 in 1-6 glikozidnimi vezmi. Razmerje med številom 1-4 in 1-6 glikozidnih vezi v škrobu je 20:1. Živalski polisaharid glikogen ima podobno strukturo kot škrob, le da vsebuje vec 1-6 glikozidnih vezi, razcepišc.
Hidratiran škrob in glikogen cepijo endosaharidaze - amilaze, ki jih najdemo v slini in soku trebušne slinavke. Amilaze so specificni encimi, ki cepijo notranje 1-4 glikozidne vezi, produkti njihovega delovanja pa so glukoza, trisaharid maltotrioza in a-limit dekstrini, ki so v povprecju sestavljeni iz osmih glukoznih enot in vsebujejo vsaj eno 1-6 glikozidno vez. Secerniranje pankreaticnih encimov za razgradnjo škroba je sorazmerno kolicini škroba, ki ga zaužijemo; pankreaticni encimi so pomembnejši od encimov iz sline.
Zadnji del hidrolize di- in oligosaharidov do monosaharidov se izvrši pod vplivom površinskih encimov, ki jih izlocajo epitelijske celice tankega crevesa. V glavnem so ti encimi eksoencimi, monosaharidne enote odcepljajo posamic, z nereducirajocega konca. Encimov za odcepljanje glukoznih enot in za cepljenje sukroznih disaharidov je navadno v organizmu dovolj, medtem ko encimov za razgradnjo laktoze, mlecnega sladkorja, veckrat primanjkuje. Posledici pomanjkanja laktaze sta nezmožnost absorbcije lahktoze in bakterijska fermentacija zaužite laktoze v spodnjem delu tankega crevesja. Bakterijska fermentacija se kaže v produkciji plinov, kar spremeni osmotske razmere, v katerih voda prehaja v lumen crevesja in povzroca diarejo. Osebe s pomanjkanjem laktaze pa pogosto lahko uživajo jogurt, ker je bila laktoza le-tega že delno hidrolizirana med procesom fermentacije.
Di-, oligo- in polisaharidi, ki jih a-amilaze in površinski encimi tankega crevesja niso uspeli hidrolizirati, se ne morejo absorbirati. Te saharide lahko uporabijo bakterije, ki se nahajajo od spodnjega delu ileuma naprej, ker imajo precej vec vrst saharidaz, kot clovek sam. Monosaharide, ki se sprostijo ob delovanju bakterijskih encimov, anaerobno razgradijo kar bakterije same, pri cemer nastajajo disimilacijski produkti kot so kratke mašcobne kisline, laktat, vodikov plin, metan in ogljikov dioksid. Dobro znan problem napihovanja v crevesu, ki se pojavi po uživanju zelenjavnih semen (naprimer fižola, soje ali graha), ima svoj vzrok v oligosaharidih, ki jih cloveški encimi ne morejo razgraditi. V teh semenih se namrec nahaja spremenjena sukroza, ki jo lahko razgradijo le bakterijski encimi. V mladih gobah se nahaja trehaloza, ki jo lahko razgradi le poseben encim- trehalaza.
Glavni monosaharidi, ki se tako sprošcajo pri prebavi ogljikovih hidratov so D-glukoza, D-galaktoza in D-fruktoza. Absorbcija teh in ostalih monosaharidov je proces, pri katerem sodelujejo prenašalne molekule in ima nekaj znacilnosti kot so: specificen substrat, stereospecificnost, kinetika nasicenja in inibicija z specificnimi encimi.
Znanih je vec mehanizmov, ki omogocajo absorbcijo monosaharidov:
· Na+-monosaharidni kotransporter je tetrameren peptid, ki prenaša D-glukozo in D-galaktozo
· od Na+ neodvisna, olajšana difuzija, ki je specificna zaD-fruktozo
· od Na+ neodvisen monosaharidni transporter specificen za D-glukozo in D-galaktozo
Od Na + neodvisni transporterji olajšujejo tok D-glukoze po njenem koncentracijskem gradientu navzdol.
METABOLIZEM ŽOLCNIH KISLIN
Vse žolcne kisline se sintetizirajo v jetrih iz holesterola (primarne žolcne kisline), encimi bakterij v lumnu crevesja pa jih lahko modificirajo (sekundarne žolcne kisline) na mestu 7 v obrocni strukturi kisline. V jetrih so tako primarne kot sekundarne žolcne kisline vezane na glicin ali taurin z izopeptidno vezjo. Ti derivati se imenujejo glicero- in taurokonjugati in v taki obliki se izlocajo v žolc; v tej konjugirani obliki so žolcne kisline ionizirane v vecjem obmocju pHja. V crevesju se lahko izopeptidne vezi hidrolizirajo in žolcne kisline se tako sprostijo iz konjugata.
Žolcne kisline krožijo po telesu, približno 5-14 krat na dan prepotujejo pot med jetri in lumnom tankega crevesja. Vecina resorbcije žolcnih kislin poteka s pomocjo pasivne difuzije vzdolž tankega crevesja. Spodnji del ileuma pa vsebuje tudi specializirane kotransportne sisteme, pri katerih je prehajanje žolcnih kislin v portalno kri povezano z prehajanjem natrija. Reabsorbcija žolcnih kislin je zelo ucinkovita: od približno 16-70g kolikor jih v enem dnevu izloci odrasel clovek, se z fecesom izloci le 0.5g žolcnih kislin.
Kadar zaužijemo hrano se iz žolcnika in jeter sprostijo žolcne kisline v zgornji del tankega crevesja, potujejo navzdol po lumnu tankega crevesa, kjer jih v spodnjem delu epitelijske celice zopet reabsorbirajo v portalno kri, iz katere jih ponovno izlocijo parenhimske celice jeter. Ta proces se imenuje enterohepaticna cirkulacija. Koncentracija žolcnih kislin v krvi je najvecja med obedom, ko je enterohepaticna cirkulacija najbolj aktivna.
Medenosrce©1998-2013