Razvoj zdravljenja tuberkuloze

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (tuberkuloza.doc)tuberkuloza.doc69 kB
za vsa vprasanja se obrni na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
---------------------

UVOD

Tuberkuloza ali jetika je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bacil Mycobacterium tuberculosis. V preteklosti je bila zelo pogost vzrok smrti, zato je včasih nosila ime »kapetan v vojski smrti«. Že iz osnovne šole vemo, da so naši najboljši pesniki in pisatelji (France Prešeren, Kette, Murn) podlegli tej strašni bolezni v času svojega najplodnejšega obdobja. V bližini naše fakultete je »cukrarna«, kjer je precej teh velikih mož preživelo svoje zadnje ure.

V zadnjih stotih letih se z novimi metodami zdravljenja uspešno borimo proti njej. To smo imele tudi priložnost spoznati na vajah iz interne medicine, ki smo jih opravljale v bolnišnici Golnik. To je bil tudi eden izmed razlogov, da smo se odločile za ta seminar.

Tuberkuloza je zanimiva tudi zato, ker predstavlja človeški boj proti mikroorganizmom z antibiotiki. V preteklosti smo mislili, da smo bolezen že premagali, v zadnjem času pa se je zopet začela sporadično pojavljati zaradi nekontrolirane uporabe antibiotikov v preteklih letih.

V tej seminarski nalogi bomo natančneje predstavile zgodovino zdravljenja tuberkuloze na Slovenskem.


ZAČETKI

Začetki boja proti tuberkulozi segajo v leto 1865, ko je francoski vojaški zdravnik J. F. Villemin prvič nastopil na predavanju z rezultati svojega znanstvenega dela, ki so govorili o tem, da je tuberkuloza nalezljiva bolezen. Takrat se večina znanstvenikov s tem še ni strinjala.

Nasprotno pa so leta 1882 znanstveniki verjeli Robertu Kochu, ki je imel predavanje o etiologiji tuberkuloze pred Berlinskim zdravniškim društvom. Odkril je, da je povzročitelj bacil Mycobacterium tuberculosis, ki ga imenujemo tudi Kochov bacil. Odkritje ima ogromen pomen še danes. V zadnjih dveh desetletjih se je pokazalo, da je edino zanesljivo diagnostično sredstvo za dokaz bakterije Kochovo dokazovanje bacila v izmečku in drugih izločkih.

Pred Kochom so tuberkulozo zdravili z različnimi dietami, Florence Nightingale pa je že takrat poudarjala pomen čistega zraka in dobre hrane, kar zdravniki še danes poudarjajo kot neizogiben pogoj pri zdravljenju tuberkuloze.

Kako pogosta je bila jetika na Slovenskem, ne vemo natančno, saj nimamo epidemioloških podatkov. Večina prebivalstva je bila takrat poljedelskega in komunikacije so bile slabe. V takih razmerah je bila jetika nevarna predvsem, ko se je ugnezdila v določeno družino. Tako je zbujala sum, da je dedna. Za tisti čas je torej veljalo, da kdor je imel jetiko, je bil zapisan smrti. Najprej so zapadli v epidemijo severozahodni deli, današnja Gorenjska s kranjskim in jeseniškim okolišem.

Že 1892 pa je Forlanini objavil svojo genialno metodo umetnega pnevmotoraksa kot načina zdravljenja, ki je potem obvladala terapijo tuberkuloze do najnovejšega časa. Manj uspešni so bili poskusi zdravil kot so soli zlata, preparati kalcija, itd.

Leta 1854 je bilo ustanovljeno prvo zdravilišče, kmalu mu je sledila še cela vrsta novih zaradi dveh razlogov:
1.) v Nemčiji je bil sprejet prvi zakon o delavskem zavarovanju (doba Bismarcka),
2.) finančni kapital je sprevidel, da je investicija velikih vsot v te vrste zdravstvenih ustanov zelo donosna, saj je bil vsakdo pripravljen žrtvovati svoje prihranke za zdravje svojih najdražjih.

Kmalu so ugotovili, da je tuberkuloza socialni problem, bolezen revnih, torej je edina pot do njenega zatiranja v izboljšanju socialnih razmer. Iz tega spoznanja je zrasla zamisel posebne vrste zdravstvenega zavoda, ki je pri nas za trajno prevzel ime dispanzerja (1). Sir R. Philip je tako 1887 ustanovil prvi protituberkulozni dispanzer v Edinburghu, ki ga štejemo za prvi preventivni zdravstveni zavod. Kmalu, leta 1906, je svoj dispanzer dobila tudi Ljubljana, ki je bil prvi v Sloveniji in najbrž tudi na Balkanu, za kar se imamo se zahvaliti ftiziologu (ftiziolog = zdravnik specialist za tuberkulozo in pljučne bolezni) dr. Avgustu Levičniku. Dispanzer je poskušal preprečevati širjenje jetike v družinah tuberkuloznih bolnikov. Zelo hude bolnike so osamili tako, da so omogočili sprejem v hiralnico ali bolnišnico. Dispanzer je že takrat uporabljal še danes veljavne metodologije dela:odkrivanje virov okužbe, zaščita zdravih oseb in socialnomedicinska dejavnost. Žal pa je dispanzer deloval le do 1. svetovne vojne (2).Z razvojem specialnih zdravilišč na eni in dispanzerjev na drugi strani pa se razvijejo tudi nove oblike zdravstvenih delavcev ftiziologov, pa tudi nova veja medicine, ftiziologija, ne smemo pa tudi pozabiti predvsem na dispanzerske in patronažne sestre (1).


1. SVETOVNA VOJNA IN OBDOBJE MED VOJNAMA

Zdravilne klimatske danosti, zlasti ugodna vlaga in veliko sončnih žarkov, so že leta 1916 avstroogrsko vlado privedle do izbora gradu Golnik iz 16. stoletja za pljučno zdravilišče za vračajoče vojake. Tako se na Kranjskem 1917 pojavi »Fond za preskrbo vračajočih se vojnikov«, ki prevzame skrb za tuberkulozne vojake (1). Leta 1919 so sprejeli prve bolnike.

Po 1. svetovni vojni se je naglo razvijal boj proti tuberkulozi. Štiriletno pomanjkanje, nenehne skrbi in razburjenja, strah pred prihodnostjo, žalost zaradi izgube tolikih dragih življenj je dalo posebno ugodna tla bacilu, ki se je v oslabljenih organizmih milijonov ljudi živahno razmnoževal. Leta 1921 je državna komisija Kraljevine Jugoslavije izdala odlok, po katerem so zgradili še eno stavbo, namenjeno zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, predvsem vojakov. Ta objekt, ki je bil zgrajen po zgledu zdravilišča za tuberkulozne bolnike v Davosu, štejemo za prvi res zdraviliški objekt in 1. oktober 1921 za dan ustanovitve sedanje ustanove Golnika (3, 4 ).

Že 1921 je dr. Haus na Golniku izvedel pnevmotoraks. S tem se je začelo kirurško zdravljenje tuberkuloznih bolnikov.Od leta 1924 naprej pa je ljubljanski kirurg dr. R. Blumauer prevzel operativno zdravljenje golniških bolnikov, predvsem operacije preponskega živca. Dr. B Lavrič je uvedel torakoplastiko med redne operativne posege za zdravljenje najhujših primerov bolezni. Torakoplastiki je sledila še ekstraplevralna pnevmoliza, ki jo je opravil dr. R. Neubauer, ki je že leta 1923 prevzel vodstvo Golnika (5). Golnik je tako postal največji torakokirurški center v Jugoslaviji. Leta 1926 je nakup rentgena na Golniku omočil nov način diagnostike pljučne tuberkuloze. Rentgenolog dr. Kunst je slovenske zdravnike naučil gledati in razumeti rentgenske posnetke.

Na Golniku pa so imeli ušesa tudi za revščino. Za revne bolnike je bilo rezerviranih 10 postelj. Ustanovljen je bil podporni fond, v katerega so se stekala darila bolnikov in njihovih sorodnikov. Leta 1939 je ta sklad prevzelo Društvo prijateljev Golnika (1).

Dr. Lušicky je predlagal pokrajinski vladi, naj se termalno kopališče Topolščica, ki je bilo zasebna last švicarskega državljana, spremeni v zdravilišče za tuberkulozne bolnike.

Medtem ko sta Topolščica in Golnik rasla vsak po svoje, je leta 1923 čisto na tiho odprlo svoja vrata zdravilišče ruskega Rdečega križa na Vurbergu pri Ptuju v starem srednjeveškem gradu na samotnem griču s prekrasnim razgledom na vse strani. Na žalost je zdravilišče postalo žrtev bombnega napada.

Po osemletnem premoru, ki je bil posledica 1. svetovne vojne, so leta1922 spet odprli protituberkulozni dispanzer, in sicer v Mariboru, pod vodstvom doc. dr. I. Matka. Leta 1931 je Osrednja protituberkulozna liga v Ljubljani ustanovila Protituberkulozni dispanzer (PTD), ki je opravljal diagnostične in takratne terapevtične posege. Dispanzer je leta 1939 dobil lastni rentgenski aparat. Poleg PTD je v Ljubljani delovalo še nekaj blagajniških ambulant za pljučne bolezni (2).

Leta 1930 je bila ustanovljena Protituberkulozna zveza Slovenije. Leta 1934 je organizirala jugoslovanski kongres proti tuberkulozi, kateremu so sledili vsako leto do vojne še drugi. Imel je popoln uspeh tudi zato, ker so se nekateri med vodilnimi politiki začeli zanimati za pekoči problem tuberkuloze. Posledica tega je bila, da so občine med seboj tekmovale, katera bi imela svoj dispanzer prej kot druga, čeprav so vedele, da bodo morale prispevati iz svojih sredstev za vzdrževanje in delo. Tudi v drugem pomenu je kongres pomenil pravi preobrat; protituberkulozno gibanje je postalo množično: študenti na univerzi so ustanovili svojo Akademsko ligo, srednješolci so aktivno sodelovali, o tem pa so pisali tudi časopisi.
Pred letom 1941 je bilo v Sloveniji odprtih že 21 dispanzerjev. Dispanzerski zdravniki so se šolali na Golniku, ki je poleg terapevtskega postal tudi središče za vzgojo borcev proti tuberkulozi (5).

Obdobje med obema vojnama so zaznamovale velike gospodarske krize, na tem ozadju se kaže tudi boj proti tuberkulozi. Protituberkulozno gibanje pa si je pridobilo razumevanje in zaupanje najširših plasti prebivalstva.

Med obema vojnama se je izkristaliziral jasen koncept glede preprečevanje jetike:
1.) odkriti tuberkuloznega bolnika v kar se da zgodnjem stadiju bolezni,
2.) osamiti bolnika in ga čim prej zdraviti,
3.) krepiti naravne in specifične odpornosti proti širjenju bolezni v organizmu okuženega,
4.) zdravstveno vzgajati bolnika in ljudi iz njegove okolice.


2. SVETOVNA VOJNA IN POVOJNO OBDOBJE

Med okupacijo in je protituberkulozno službo prevzel ljubljanski Higienski zavod. Vojna je hudo prizadela Ljubljano in povzročila naraščanje števila tuberkuloznih bolnikov (2).
Med 2.svetovno vojno je bila golniška bolnišnica splošna civilna bolnišnica za Gorenjsko, kjer so zdravili civilno prebivalstvo in tudi nemške vojake, ki so veliko pripomogli k napredku bolnišnice. Med vojno boj proti tuberkulozi ni mogel biti v ospredju zanimanja, vendar je ljudska oblast na osvobojenem ozemlju skrbela za tuberkulozne bolnike. Po letu 1944 so zavezniki ustanovili bolnišnico za tuberkulozne partizane v San Ferdinandu.

Velika umrljivost za tuberkulozo skupaj z velikim številom bolnikov z obupnimi socialnimi razmerami je prva značilnost boja proti tuberkulozi takoj po vojni. Poleg tega je bil del dispanzerjev porušen ali drugače nedejaven.

Po osvoboditvi se je navdušenje do dispanzerjev še stopnjevalo, zato je nastalo več kot 40 pomožnih dispanzerjev. Število postelj je zadostovalo za potrebe, oddelki so bili zadovoljivo urejeni, čeprav je obstajala stiska s prostorom. Pod vplivom novih zdravil so se skrajšale čakalne dobe, večino postelj pa so zasedali bolniki s hudo, kronično tuberkulozo pljuč in drugimi netuberkuloznimi boleznimi.

Večji organizacijski ukrep je ustanovitev vsedržavne uprave za boj proti tuberkulozi pri Komiteju za ljudsko zdravje v Beogradu in imenovanje načelnika oddelka za tuberkulozo pri vsaki republiki. Tako je leta 1947 Bolnišnica Golnik postala Zvezni inštitut za tuberkulozo. Vodstvo zdravilišča je prevzel prim. dr. Furlan. Sledilo je znamenito obdobje strokovnega razvoja (5). Poskusi zdravljenja z novimi zdravili (dražilna terapija, kemoterapija z zlatom) niso prinesli pričakovanih uspehov. Golnik je postajal vse bolj kirurška bolnišnica. Prava revolucija pa je nastala po odkritju streptomicina in drugih antituberkulotikov (5).Tukaj so se za tuberkulozo ob Slovencih zdravili Hrvati, Srbi, Bosanci, Makedonci in Črnogorci (3, 6).
Vzporedno z razvojem kirurškega zdravljenja so se razvijale paraklinične dejavnosti, npr. vzgajanje zdravnikov – ftiziologov za vso Jugoslavijo, razvijanje antituberkuloznih služb v Sloveniji... Leta 1950 je inštitut dobil svoj epidemiološki oddelek in leto kasneje se je začela najzahtevnejša zdravstvena akcija – množični fluorografski pregledi vse slovenske populacije v starosti nad 14 let. Inštitut je dolgo izvajal množična cepljenja mladine proti tuberkulozi (5). Epidemiološki oddelek na Golniku in centralni antituberkulozni dispanzer je vodil prim. dr. B Savinšek. Prav taka organiziranost in strokovna povezava med obema sta pripomogli k uspešnosti dispanzerske dejavnosti (2).

Splošno priznano Calmettovo cepivo (BCG) preprečuje razvoj generalizirane tuberkuloze, ki povzroča vnetje možganskih open in miliarno tuberkulozo. Če se tuberkuloza razvije, je bolezen milejša. Kampanja proti tuberkuloznemu meningitisu je imela izrazito kurativen značaj, mednarodna BCG kampanja pa je bila bolj preventivna. 1948 se je tudi v Ljubljani začelo cepljenje proti jetiki, a je naletelo na odpor. Obvezno je bilo cepljenje vseh letnikov do 25. leta. Vakcina je nudila stoodstotno zaščito, če je bila tehnika vakcinacije pravilna.

Leta 1952 so na Golniku začeli zdraviti tuberkulozo z isoniazidom. Do tedaj izrazito kirurška ustanova se je začela prilagajati medikamentoznemu zdravljenju tuberkuloznih bolnikov.(5)
Inštitut Golnik je leta 1954 uvedel centralni register za tuberkulozo. Zato imamo od tega obdobja dalje natančne podatke o obolevnosti za tuberkulozo. Tako najdemo podatke, da se je prevalenca aktivne pljučne tuberkuloze v naslednjih 30. letih zmanjšala za 10-krat (2). Leta 1955 je Golnik ustanovil poseben pnevmološki oddelek, ki je predstavljal začetek kasnejšega razvoja inštituta na področju pnevmologije (5).
Do leta 1960 je bila Bolnišnica Golnik vrhunska, vodilna in največja bolnišnica za tuberkulozo v Jugoslaviji. Ker so se začele odpirati bolnišnice za tuberkulozo po Jugoslaviji, obolevnost se je zmanjševala, ležalna doba krajšala, so status zveznega inštituta izgubili.

Zaradi novih možnosti za diagnozo in terapijo se je spremenil osnovni koncept za zatiranje tuberkuloze:
1.) izločevanje virov okužbe – intenzivno odkrivanje vseh bolnikov z aktivno in predvsem bacilarno pa tudi izvenpljučno tuberkulozo in takojšnje, pravilno kombinirano in dolgotrajno zdravljenje z vsemi razpoložljivimi sredstvi,
2.) krepitev specifične odpornosti (cepljenje) proti jetiki,
3.) čim natančnejše poznavanje epidemiološke situacije glede tuberkuloze v vseh nadrobnostih kot edine mogoče podlage za realistično in gospodarsko načrtovanje protituberkulozni ukrepov,
4.) skrb za vzgojo in dopolnilno izobrazbo celotnega strokovnega osebja,
5.) intenzivna zdravstvena vzgoja bolnikov samih in njihove okolice, potem pa najširših plasti ljudstva nasploh in še posebno mladine (1).

Poseben dogodek je ustanovitev katedre za pnevmoftiziologijo na MF v Ljubljani (1949) in otvoritev Ftiziološke klinike (1954), kjer je služboval tudi dr. Lojze Korska in uvedel bronhoskopijo in bronhografijo, danes nepogrešljivi metodi.
V šestdesetih letih so se izrazito pokazali uspehi zdravljenja tuberkuloze z uspešnimi kombinacijami antituberkulotikov. Bolnišnica je izgubljala svojo funkcijo. Leta 1966 je s prenosom Ftiziološke klinike iz Ljubljane na Golnik le-ta postal učna baza Medicinske fakultete v Ljubljani. Dr. Bojan Fortič je tako prekinil dolgoletno tradicijo specializacije iz pnevmoftiziologije in vpeljal internista pnevmologa. Golnik je tako postal inštitut za pljučne bolezni in tuberkulozo. Razvil se je tudi oddelek splošne interne medicine. Začeli so s hospitalno rehabilitacijo srčnih bolnikov po infarktu.
Leta 1971, so zahteve strokovnega razvoja Inštituta narekovale njegovo vključitev v novo nastali Klinični center v Ljubljani (7). S prenehanjem Katedre za ftiziologijo leta 1972 je Katedra za interno medicino odstopila vse obveznosti Inštitutu Golnik na področju podiplomskega pouka iz pnevmologije (6).
Do leta 1973 so na Golniku opravili vse znane operacije na pljučih.
Leta 1973 se je s prenovo oddelka za intenzivno nego in terapijo začel intenzivni razvoj pljučne invazivne diagnostike. Leta 1976 je bolnišnica dobila oddelek za endoskopske preiskave, 1979 pa kardiološki laboratorij in oddelek za kardiorespiratorno rehabilitacijo. (A)

Bolnišnica Golnik se je leta 1998 osamosvojila. Danes ima 237 postelj, razporejenih po osmih kliničnih oddelkih, pulmološki in alergološki ambulanti na Golniku in v Ljubljani, internistično ambulanto in dispanzer za sladkorne bolnike v Kranju (8).

Boj proti jetiki je treba ne samo nadaljevati z vsemi možnimi sredstvi, marveč ga bo treba znatno intenzivirati (1). Ta pot do popolne likvidacije tuberkuloze je še dolga, naporna in draga. Toda Slovenija je med svojim zgodovinskim razvojem pokazala, da je pripravljena in oborožena za nadaljnjo uspešno pot proti temu cilju (1).


ZAKLJUČEK

Seminar se nam je zdel izredno zanimiv. Vaje iz interne medicine smo opravljale v bolnišnici Golnik in tako smo imele priložnost spoznati požrtvovalne zdravnike, ki se poleg svojega dela ukvarjajo še z raziskovanjem zgodovine tuberkuloze. Spoznale smo pomembnost kolektiva, saj ima lahko posameznik še tako dobre ideje in zamisli, vendar jih ne more realizirati, če nima podpore ostalih sodelavcev, predvsem pa nadrejenih. Vendar še vseeno ne smemo biti brezbrižni in se moramo celostno predati delu, ki ga opravljamo. Le tako lahko pošteno in vestno opravljamo svoje zdravniško poslanstvo. Bolnika je potrebno celostno obravnavati, saj samo patofiziološki podatki včasih niso dovolj, da se bolezen pozdravi. Velikokrat je vzrok socialni. Spoznale smo, kako pomembna je državna politika v boju z določeno boleznijo. Veliko vlogo ima pri preventivi, graditvi novih zdravstvenih ustanov, ipd. Tako se lahko izboljša kvaliteta življenja celotne družbe.


LITERATURA:

1. Neubauer R. Sto let tuberkuloze na Slovenskem

2. Ustar-Latković M. MEDicinsko-zgodovinski razvoj dispanzerja za pljučne bolezni in tuberkulozo v Ljubljani. Zdrav Vest 1986; 55: 563–76.

3. Zupanič S, Mušič E, Košnik M, Fležar M, Šorli J. Bolnišnica Golnik praznuje svoj 80. rojstni dan. Dosegljivo na URL: http://www.klinika-golnik.si/STRANI/80let.html

4. Zgodovina. Dosegljivo na: URL http://www.klinika-golnik.si/

5. Inštitut za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik praznuje 60- letnico.1981;13–18.

6. Furlan J. Ob sedemdesetletnici prof. dr. Bojana Fortiča. Zdrav Vestn 1992; 61: 44—5.

7. Šorli J. Ob 75-letnici Inštituta za pljučne bolezni in TBC na Golniku. Zdrav Vestn 1996; 65 Suppl 2: 1—2.

8. Predstavitev klinike. Dosegljivo na: URL: http://www.klinika-golnik.si/

You have no rights to post comments

Uporabniški račun