STROKOVNA NAPAKA – ZDRAVNIKOVA KAZENSKA, ODŠKODNINSKA IN MORALNA ODGOVORNOST


Zdravnikova odgovornost – čim znanost kaj odkrije, se začnejo druge znanosti ukvarjati s tem, ali je npr. to tudi pravno dopustno. Naloga prava je, da zavaruje pomembne dobrine: zdravje posameznika. V tem delu so interesi prava in interesi medicine skladni, saj obe vedi varujeta posameznika in njegovo zdravje.


ZMOTA ALI NAPAKA?
Zmota
Strokovna zmota je ravnanje (dejanje ali opustitev dejanja), ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo ali v skladu z resničnim stanjem stvari (predmeta ali subjekta) zaradi nepoznavanja pravil stroke.
Kdor ravna v zmoti, ki ne izhaja iz njegove malomarnosti ali površnosti, ni krivdno odgovoren (izključena protipravnost). Pri presoji o izključevanju protipravnosti zaradi zmote je potrebno upoštevati subjektivni element (zmota strokovne osebe se presoja strožje, kot zmota laika).

Napaka
Napaka je ravnanje, ki ni v skladu z zahtevami sprejete zdravstvene doktrine, pri čemer mora veljati, da je do strokovno napake prišlo po krivdi zdravnika.
Napačna diagnoza npr. ni vedno zdravniška napaka v kazenskopravnem smislu. Napaka je zgolj takrat, kadar je do nje prišlo s kršitvijo pravil stroke.

Prof. dr. Jože Balažic je opredelil pojma strokovne napake in strokovne zmote:
"Strokovna napaka je pravno opredeljena kot dejanje zdravnika v očitnem nasprotju z dosežki medicinske znanosti na katerem koli področju medicine in ki ima elemente kaznivosti malomarnost, neznanje, namernost.
Strokovna zmota pa nastane takrat, kadar je zdravnik pri svojem delu ukrepal v skladu s svojimi pristojnostmi in s svojim najboljšim znanjem in vedenjem in bil prepričan, da je bila njegova odločitev pravilna, kljub temu pa je prišlo do neljubega dogodka ali celo do smrtnega izida."


VRSTE ODGOVORNOSTI ZDRAVNIKA

Odgovornost zdravnika lahko razdelimo v:
• kazenskopravno,
• odškodninsko (civilnopravno)
• moralno











KAZENSKOPRAVNA ODGOVORNOST

Kazensko zdravnik odgovarja, če so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja ali opravljanja zdravilske dejavnosti po zakonih Kazenskega zakonika, torej gre za razmerje med državo in zdravnikom. Tako bo šlo za kaznivo dejanje, če zdravnik pri opravljanju zdravniške dejavnosti namerno ravna oz. ravna iz malomarnosti ali pomanjkanja podatkov v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje.


Načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti
Načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti pri ugotavljanju kaznivega dejanja pomeni, da povzročitev prepovedane in škodljive posledice sama po sebi še ne zadostuje za uporabo kazni zoper storilca, ampak mora biti dokazano, da je obtoženec res storilec kaznivega dejanja in da je obtoženec kazensko odgovoren.
Kazenska odgovornost storilca se ugotovi v primeru, ko je nedvoumno, da se je storilec v trenutku storitve kaznivega dejanja zavedal, da dela nekaj, česar ne bi smel, nekaj, kar je v nasprotju z njegovimi človeškimi, moralnimi, družbenimi ali pravnimi obveznostmi oz. bi se bil tega vsaj moral in mogel zavedati.
Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven in kriv.
Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec odgovoren samo, če zakon tako določa.
Razlogi izključene kazenske odgovornosti so različni, med njimi je najbolj poznan razlog neprištevnost storilca. Tudi zmota je lahko razlog morebitne izključene kazenske odgovornosti.


Bolnikova privolitev in pojasnilna dolžnost
Dva koncepta protipravnosti ravnanja zdravnika, glede na to, ali je bolnik privoli v poseg ali ne:
Po eni strani so prevladovali argumenti, da sta poseg in zdravljenje brez privolitve družbeno koristna in tudi koristna za bolnika, saj izboljšujeta njegovo zdravstveno stanje.
Po drugi strani sta teorija in tudi praksa trdili, da je pravica svobodnega razpolaganja z zdravjem in življenjem prvenstvena pravica in del človekovih pravic, ki so pravno visoko varovane. Le pri nujnih primerih oz. pri nujnih posegih velja, da sme zdravnik domnevati, da je privolitev dana (to je skrajna sila, ki izključuje protipravnost ali celo obstoj morebitnega kaznivega dejanja).
Pravno veljavna privolitev je podana le v primerih, če zdravnik bolnika predhodno na primeren in razumljiv način pouči o bolezni oz. stanju, pojasni možnost zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Bolnikova privolitev mora biti zavestna, kar pomeni, da je bolnik celovito in vsestransko ter natančno poučen o posegu. Le takšna informacija je lahko podlaga za zavestno, svobodno in poučeno privolitev.

Kazniva dejanja na področju zdravstvene dejavnosti
Kazniva dejanja na področju zdravstvene dejavnosti po Kazenskem zakoniku RS (v ožjem smislu) so:
• 127. člen KZ – umor v posebno olajševalnih okoliščinah (evtanazija)
• 129. člen KZ – povzročitev smrti iz malomarnosti
• 131. člen KZ – pomoč pri samomoru
• 132. člen KZ – nedovoljena prekinitev nosečnosti
• 153. člen KZ – neupravičena izdaja poklicne skrivnosti
• 189. člen KZ – opustitev zdravstvene pomoči
• 190. člen KZ – kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja
• 191. člen KZ – nedovoljena presaditev delov človeškega teles
• 259. člen KZ – izdaja lažnega zdravniškega spričevala


CIVILNOPRAVNA ODGOVORNOST

Zdravnik pa odgovarja tudi odškodninsko, pri čemer odškodninska oz. civilnopravna odgovornost izhaja iz obligacijskega oz. obveznostnega razmerja med bolnikom in zdravnikom. Za presojanje odškodninske odgovornosti zdravnika so pomembni predvsem Obligacijski zakonik, Zakon o zdravniški službi, Zakon o zdravstveni dejavnosti in posredno tudi Kodeks medicinske deontologije.
Dandanes je težišče odgovornosti zdravnikov prešlo s kazenskega na civilnopravno področje. Za razliko od kazenske odgovornosti, v zvezi s katero v kazenskem postopku odloča sodišče o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je opredeljeno v kazenskem zakoniku (in ob pritrdilnem odgovoru izreče kazensko sankcijo), pa v civilnem postopku odloča sodišče o odškodnini, ki naj bi jo zdravnik povrnil tistemu, ki jo je povzročil.
Zdravstveni delavci, ki so zaposleni v zdravstvenih ustanovah ali pri zasebnih zdravnikih, praviloma neposredno ne odgovarjajo za nastalo škodo, ampak za njihova ravnanja odgovarja njihov delodajalec, saj bi stalna grožnja odškodninske odgovornosti preveč obremenjevala delavce pri njihovi vnemi in samoiniciativnosti. Delavec je lahko neposredno odgovoren za nastalo škodo le v primerih, če jo je povzročil namenoma.


MORALNA ODGOVORNOST

Moralna odgovornost je najširše zastavljena odgovornost. Deluje na podlagi vesti, prepuščena je osebni presoji in jo je težko kontrolirati.
Moralna odgovornost je ponavadi povezana z ugovorom vesti, ki je posebna oblika nestrinjanja s pravnimi ali političnimi zapovedmi ali prepovedmi, v medicini je ugovor vesti torej zavrnitev nečesa, kar ni v skladu s posameznikovo vestjo, moralnimi, humanimi in etičnimi razlogi.
Zdravnik se pri svojem delu srečuje z različnimi ljudmi in tako tudi z različnimi verskimi, družbenimi in osebnimi načeli ter prepričanji, ki nasprotujejo načinu zdravljenja, ki bi bilo primerno glede na njegovo stanje. Kot primer, Jehove priče so proti sprejemu tuje krvi – transfuziji krvi, čeprav je s tem velika možnost smrtnega izida.
Ugovor mora biti legitimen in temeljiti na iskrenosti, ki ni vprašljiva. Kar pomeni, da mora biti takšen, da nam ne daje občutka o resničnosti razlogov zdravnika.
Zdravnik, ki ugovarja bi pri ugovoru vesti moral nadomestiti neopravljanje določenega posega, s tem da naredi nek drug poseg.
Iz ugovora vesti zdravnik ne sme imeti drugih bonitet oz. koristi, prav tako imajo ugovor vesti lahko le fizične osebe, ne pa pravne osebe, kot na primer razne zdravstvene institucije, bolnišnice in klinike.
Svetovno zdravniško združenje je v Ženevski zdravniški zaobljubi, kodeksu in
številnih deklaracijah poskušalo vplivati na moralo zdravnikov. Te listine postavljajo vest kot merilo zdravnikovega ravnanja visoko, prav tako pa tudi ugovor vesti, ko je to potrebno.