Anksiozne motnje

Anksiozne motnje
Kako se učimo strahu
Strah je elementarna reakcija, a se vseeno naučimo, česa se je potrebno bati, z namenom naše zaščite
Kako se učimo
Po modelu
S pogojevanjem – klasičnim (refleksni odgovor)

Zamislite si trenutek, ko ste se v življenju najbolj ustrašili!!
Strah je normalna reakcija v nevarnosti, ki je lahko prava, ali le namišljena.

O anksiozni motnji govorimo, kadar nevarnosti ni in anksioznost moti vsakodnevno funkcioniranje.
Anksioznosti ni mogoče odstraniti, pač pa se jo lahko naučimo ponovno kontrolirati.
Kdaj je anksioznost bolezenska?
Je povečane intenzitete
Če nevarnosti ni oziroma je že mimo
Oseba anksioznosti ne more kontrolirati, anksioznost kontrolira osebo
Anksioznost moti normalne dejavnosti
Anksioznost sestoji iz intenzivne difuzne negativne emocije, ki ji manjka občutek kontrole in stalno preusmerja pozornost nase in ne na okolje
Se razvije pri opazovanju zunanjih okoliščin in izkušnjah oziroma dogodkih v našem organizmu ter po socialnem učenju (se naučimo, česa se je treba bati)
Značilnosti ljudi, ki so bolj nagnjeni k razvoju anksioznih motenj
Perfekcionisti
Ljudje, ki imajo večjo potrebo po odobravanju s strani okolice in ljudje, ki slabo prenašajo kritiko
Ljudje, ki nagibajo k zanemarjanju občutkov, da so pod stresom
Ljudje, ki imajo veliko potrebo imeti kontrolo
KAJ JE SKUPNO VSEM ANKSIOZNIM MOTNJAM?
Stalna razmišljanja, ki ne pomagajo rešiti problema in ne pripeljejo do olajšanja;
Telesne reakcije (pospešeno dihanje, pulz, znojenje, oblivanje vročine, tresenje rok, omotica, napete mišice …)
Čustva tesnobe, ki se lahko stopnjujejo do groze, napetosti, panike, …)
Vedenje – bežanje iz situacije, umikanje ali drugo vedenje, ki ne prinaša dolgoročne koristi
Vrste anksioznih motenj
Fobične anksiozne motnje
Agorafobija F 40.0
Socialna fobija F40.1
Specifične izolirane fobije F40.2
Druge anksiozne motnje
Panična motnja F 41.0
Generalizirana anksiozna motnja F41.1
Mešana anksiozna in depresivna motnja F41.2
Obsesivno kompulzivna motnja
Pretežno obsesivne misli ali ruminacije F42.0
Pretežno kompulzivna dejavnja ali obredi F42.1
Mešane obsesivne misli in dejanja F42.2

FOBIJE
Delimo: agorafobija, socialna fobija, specifične fobije
Nastanejo po principu klasičnega pogojevanja, kjer je beg iz zastrašujoče situacije takšno lajšanje, da deluje kot pozitivna podkrepitev.
Navadno zato najdemo: izogibanje, prepričanja, značilna za anksiozne motnje, pomanjkanje asertivnosti, med napačnimi prepričanji pa je najpogosteje prisotno – da so simptomi tesnobe nevarni

Fobične motnje
Gre za hud strah pred določenimi situacijami: ločitev od staršev, javno nastopanje, srečanje s pajki, kačami, višino, nevihtami, medicinskimi postopki, …
So pri otrocih zelo pogoste
Majhni otroci se ne zavedajo neutemeljenosti strahov in se odzivajo povsem spontano z jokom, jezo, otrplostjo.

Fobične motnje
Socialna fobija
Se pojavi pri večjih otrocih
Strah, da bi se osramotili, izpadli neustrezni, da bi se jim smejali, ali pa da bi izpadli “neumni” jih ovira v večji ali manjši meri pri govorjenju z ljudmi, pred ljudmi, hranjenju na javnih mestih, …
Posledice: osamljenost, pomanjkanje socialnih spretnosti, ker se izogibajo
Socialna fobija (Blaž)

GENERALIZIRANA ANKSIOZNA MOTNJA
Zaskrbljenost je vezana na vrednote posameznika – zdravje, družino, službo, …
Dvom vase in v možnost rešitve – kot plutje med Scilo in Karibdo

GENERALIZIRANA ANKSIOZNA MOTNJA
Prevladuje zaskrbljenost, napetost in nelagodje
Napetost je lahko psihična ali mišična (s tem so povezane bolečine, huda utrujenost), možno tudi samo hitro bitje srca , težave v koncentraciji in pozabljivost, slabost in slaba prebava, bolečine v trebuhu (pri otrocih), …
Oseba se nato ukvarja predvsem s telesnimi simptomi ali pa z negativnimi mislimi.

Panična motnja
Prisotna v adolescenci in pri mlajših odraslih
Zelo dramatična motnja – napad, kjer je najti več simptomov tesnobe, skupaj z razmišljanji, da bo oseba zgubila zdrav razum, da bo umrla, ali pa ne bo nadzorovala svojega vedenja
Neprijetna in nenevarna motnja
Klasično pogojevanje pri razvoju panike pri Tadeji
OBSESIVNO KOMPULZIVNA MOTNJA
Obsesivne misli, impulzi ali slike, ki so tako intenzivne, moteče ali neprijetne in neprimerne, da zelo povečajo tesnobo in nelagodje
Kompulzije, so vedenje ali misli, ki so pretirane po obsegu in motijo vsakodnevno življenje, kot obsedenost
Kombinacija obojega – kompulzije kot odgovor na obsesije – z namenom manjšanja anksioznosti

Reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje
Stres in stesorji
Stres je odgovor organizma, kadar je začasno porušeno ravnovesje (telesno, duševno) zaradi notranjih ali zunanjih vplivov - stresorjev
Je normalno in pričakovano odzivanje
Negativni in pozitivni stres je vsakodnevni in povsem normalen izziv za posameznika v razvitem svetu, tako v odrasli kot v šolski populaciji
Kadar je stresorjev preveč, so prepogosti, premočni ali predolgo trajajo – nastanejo težave
Težave nastanejo tudi, kadar posameznik nima dobrih strategij spoprijemanja
Izbrani primeri iz Holmes-Rahenove lestvice stresnih dogodkov

Reakcija “Boj ali beg”
Reakcija "boj ali beg" je signal, da smo v nevarnosti.
Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt.
Simpatični in parasimpatični živčni sistem uravnavata dihanje, krvotok, prebavo, …

Duševna travma
Stresor je povtročil: duševno rano, bolečino, čustveni šok.
dolgotrajnejše učinke, tako fiziološke kot psihološke
Na doživljanje duševne travme vpliva:
prisotnost oziroma odsotnost človeškega faktorja
Trajanje vpliva negativnega stresorja
Bližina in čustvena vpletenost
Vrste motenj povezanih s stresom
Akutna stresna reakcija F43.0
Posttravmatska stresna motnja F43.1
Prilagoditvena motnja F43.2
Akutna stresna reakcija
Takoj po stresnem dogodku
Traja nekaj minut ali nekaj ur, največ do tri tedne
Gre za zbeganost, osuplost, moteno pozornost, lahko za dezorientiranost, zmanjšano doživljanje stimulusov iz okolice
Poleg so prisotni številni simptomi in znaki povišane vzburjenosti vegetativnega živčnega sistema, ki pomenijo, da je telo pripravljeno na boj ali beg
Prilagoditvena motnja
Časovno podaljšana reakcija na stresni dogodek (tedni do meseci)
Simptomi in znaki podobni, poleg lahko tudi depresivno razpoloženje

(vidimo, kako so si motnje med seboj podobne, kako prehajajo ena v drugo)
PTSM
Oseba je bila izpostavljena travmatičnemu dogodku
Ta dogodek stalno podoživlja (v sanjah, flash back, ob podobnih situacijah, včasih spontano, ob intoksikaciji)
Izogibanje situacijam, ki spominjajo na travmo
Splošna vznemirjenost (jezavost, zmanjšana toleranca za kontrolo impulzov, težave v koncentriranju, nespečnost)
Zgodba o trenerjih
Kako mi delamo s seboj, učenci, sodelavci, domačimi?

Kdaj smo trenerji A in kdaj trenerji B?

"sprostitvena reakcija“ se pri ljudeh, ki imajo dobre strategije
V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,…Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa nek drugi del telesa.
Disociativne motnje
Značilnosti disociativnih motenj
Sem sodijo motnje telesnih funkcij, ki so pod voljno kontrolo
Povezane s travmatičnim dogodkom, nerešljivimi problemi ali neznosnimi medčloveškimi odnosi
Trajanje – zelo različno – minute za konvulzivno motnjo in meseci za paralizo.
Simptomatika ustreza bolnikovi predstavi o motnji

Vrste disociativnih motenj
Disociativna amnezija
Disociativna fuga
Disociativna stupor
Stanje transa in obsedenosti
Disociativne motorične motnje F44.4
Disociativne konvulzije F44.5
Disociativna anestezija in izguba senzibilnosti
Disociativna motorična motnja
Izguba sposobnosti gibanja v celoti ali delno
Podobno apraksiji, akineziji, afoniji, dizartiriji, diskineziji, v napadih ali trajno v paralizi
Disociativne konvulzije
Podobne epileptičnemu napadu, a ni ugriza, ni poškodb in uhajanja urina.
Zavest je ohranjena ali pa je le zožana.
Somatoformne motnje
Značilnosti somatoformnih motenj
Sem sodijo motnje telesnih funkcij, ki so pod kontrolo vegetativnega živčevja
Vztrajno bolnik zahteva preiskave, da bi se odkril vzrok
S preiskavami najdene spremembe (v kolikor obstajajo) ne pojasnijo stiske in obsega simptomov
Povezane s travmatičnim dogodkom, nerešljivimi problemi ali neznosnimi medčloveškimi odnosi
Trajanje – navadno kronično


Vrste somatoformnih motenj
Somatizacijska motnja F45.0
Nediferencirana somatoformna motnja F45.1
Hipohondrična motnja F45.2
Somatoformna avtonomna disfunkcija F45.3
Trajna somatoformna bolečinska motnja F45.4
Somatizacijska motnja
Bolnik ima dolgo in zapleteno anamnezo, tako na primarnem kot sekundarnem nivoju, opravil je vrsto preiskav in je še vedno brez prave diagnoze
Traja vsaj 2 leti – navadno kronično in povezano s težavami v socialnem, medosebnem ali družinskem življenju.
Hipohondrična motnja
Bolnik je preokupiran, da ima eno ali več resnih ali progresivnih telesnih bolezni.
Normalne in vsakdanje občutke opisujejo kot zastrašujoče in jim namenjajo pretirano pozornost.
Razpoloženje anksiozno in depresivno
Trajna somatoformna bolečinska motnja
Bolnik opisuje trajno, hudo in zaskrbljujočo bolečino, ki jo ni mogoče razložiti s kakšnim fiziološkim procesom ali telesno motnjo in ki nastopa v povezavi s čustvenim konfliktom ali psihosocialnimi problemi.




Večdimenzionalni model bolečine
Bolečino lahko razdelimo na štiri komponente:
• Reakcija na ravni čutil (zaznava poškodbe tkiva z receptorji za bolečino in pripadajočimi deli živčevja ravni živčevja – npr. ko se urežemo.
• Izkušnja občutenja bolečine: občutenje bolečine kot reakcija na ureznino.

• Čustveni odziv na bolečino: Čustvena reakcija na občutek bolečine, npr.: počutimo se depresivno in tesnobno zaradi svoje razlage kronične bolečine, po ureznini začutimo presenečenje
• Vedenjske reakcije: npr.: po ureznini obvezovanje roke, jok, pestovanje poškodovane roke, pritoževanje ali agresivno reagiranje; pri kronični bolečini iskanje izhoda na različne načine
Obstajata dve vrsti zaradi bolečine trpečih ljudi
Tisti, ki se izogibajo aktivnemu reševanju težav (“žrtve”) in tisti, ki se s težavo spoprimejo (“borci”)
• “Žrtev” se ustraši bolečine in je zaskrbljena glede prihodnosti
• “Žrtev” se boji, da bolečina vedno pomeni dodatno poslabšanje stanja – kar ne drži
• “Žrtev” veliko počiva in čaka, da se bo stanje izboljšalo

• “Borec” ve, da bo bolečina prenehala in se ne boji prihodnosti
• “Borec” živi naprej čimbolj normalno, običajno življenje
• “Borec” se sooča z bolečino na pozitiven način, z ohranjanjem lastne aktivnosti in ostajanjem v službi in družbi

*Roland M et al, Stationery Office, 2002.
Učinki soočenja ali izogibanja bolečini na izid epizode z manjšo bolečino hrbta: strah pred gibanjem in ponovno poškodbo lahko določi način, kako nekateri okrevajo, medtem ko drugi razvijejo kronično bolečino in nezmožnost
Kaj je vzrok funkcionalnih telesnih simptomov?
Imamo celo vrsto funkcionalnih simptomov, bolečina je le eden od njih
Cela vrsta bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov je povezanih z funkcionalnimi simptomi;
Razmerje prisotnosti teh dejavnikov je različno od pacienta do pacienta.
Biopsihosocialni model klinične predstave in ocene bolečine ter začasne nezmožnosti funkcioniranja


Disfunkcionalne misli: začarani krog
Identificirajmo rizične dejavnike za nastanek kroničnosti
Na Novi Zelandiji so razvili koristen pristop za ugotavljanje rizičnih dejavnikov, ki prispevajo k razvoju kroničnosti.
Obstajajo štiri skupine rizičnih faktorjev ali “zastav”, ki vključujejo: pacienta, njegovo družino, strokovnjake za zdravje in (zelo pomembno) delodajalca.
Te skupine spremljamo s posebnimi ocenjevalnimi lestvicami.
Poudarek je na ključnih psiholoških dejavnikih oz. rumenih zastavah, ki pripomorejo k nastanku kroničnosti:
Rumena zastava
• Prepričanje, da je bolečina posledica napredujoče patologije
• Prepričanje, da je bolečina škodljiva ali da močno onesposobi človeka
• Prepričanje, da izogibanje aktivnosti pripomore k boljšemu in hitrejšemu okrevanju
• Tendenca k poslabšanju razpoloženja in socialnemu umiku
• Pričakovanje, da bo pasivno zdravljenje bolj pomagalo kot aktivno samo-delovanje

Ocenjevanje “rdečih zastav” bo pokazalo na majhno število pacientov, ki potrebujejo takojšnje mnenje specialista?
Podobno pacienti z izraženo nevarnostjo samomorilnosti nemudoma potrebujejo pregled pri psihiatru. Ti dve skupini pacientov se obravnavata posebej.
Pristop kliničnih zastav k oviram pri okrevanju bolečin hrbta in vidiki ocenjevanja
Pristop k bolniku
Z znanjem, ki je trenutno na razpolago, je glede vzroka funkcionalnih simptomov, najbolje ohranjati “vzročno nevtralnost”
• Glavna naloga zdravljenja je prepoznati dejavnike, ki naj bi vzdrževali simptome in nezmožnost funkcioniranja pri bolniku.

Uporabne veščine za zdravnike za izvajanje intervjuja pri bolnikih s kronično bolečino I
• Uporabljajmo fleksibilen stil izvajanja intervjuja – “Sprašujem se, če ste o tem razmišljali na ta način?”
• Poskušajmo spomniti bolnika, da telesni in čustveni simptomi pogosto obstajajo skupaj – “Ne morem mimo dejstva, da ste se poleg utrujenosti tudi počutili zelo potrto in ste imeli težave s spanjem.”
Uporabne veščine za zdravnike za izvajanje intervjuja pri bolnikih s kronično bolečino II

• Pridobimo podatke o zgodovini sedanjih težav, posebna pozornost naj bo namenjena nedavnim življenjskim dogodkom.
• Ugotovimo, kaj so bolniku povedali ostali zdravniki (kot tudi prijatelji, sorodniki, alternativni zdravilci). Se to sklada z medicinskimi ugotovitvami?

Ključne strategije za ocenjevanje in obvladovanje stiske in jeze povezane z bolečino I
• Razločimo stisko povezano z bolečino in nezmožnostjo od bolj splošnih težav pri bolniku
• Identificirajmo zmotna prepričanja in strahove
• Poskušajmo popraviti nesoglasja, nesporazume
• Identificirajmo stisko in jezo na strani zdravstvenih delavcev in na strani bolnika
• Poslušajmo in se poskušajmo vživeti v čustva drugega
• Predvsem pa se ne jezimo – s tem ne rešimo ničesar
Ključne strategije za ocenjevanje in obvladovanje stiske in jeze povezane z bolečino II
Poskušajmo “preokviriti” kronično bolečino v širši kontekst, s tem da pokažemo na pomembno časovno povezanost med pojavom telesnih in čustvenih simptomov ter pomembnim življenjskim dogodkom.
Bodimo pripravljeni na reakcije jeze s strani bolnika in naše reakcije naj bodo primerne.
Odkrijte pacientova prepričanja o bolezni in njegove najhujše strahove – “Česa Vas je ob tej bolečini najbolj strah?”
Normalizirajmo bolnikove strahove – vsakega bi bilo strah, če bi ga bolelo, pa ne bi vedel, za kaj gre.


You have no rights to post comments

Uporabniški račun