Motnje hranjenja

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (motnjehranjenja.doc)motnjehranjenja.doc119 kB
Motnje hranjenja
asis.mag. Karin Sernec, dr.med., specialistka psihiatrije; vir www.tosemjaz.net

Motnje hranjenja so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.
Motnje hranjenja predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter ne-sprejemanja sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in ne-prepoznanih čustev.
Motnje hranjenja se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, kočlovek vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom. Lahko predstavljajo način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo nerešljivi, ali pa gre za prizadevanje kontrolirati lastno telo in življenje v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga kontrolirajo drugi. Motnje hranjenja pa so lahko tudi reakcija na dolgotrajno, leta trajajočo, nerazrešeno stresno situacijo.

Doživljanje samega sebe - samopodoba
"Lepota je v različnosti, v drugačnostih. Kako dolgočasno bi bilo, če bi bili vsi enaki."
V osnovi to niso motnje v hranjenju, ampak motnje v sprejemanju samega sebe. Mladostniki, ki imajo motnjo hranjenja se doživljajo grde, nesposobne, neuspešne. Nikoli niso zadovoljni sami s seboj pa čeprav določeno, zadano si nalogo, še tako dobro opravijo. Ker niso zadovoljni sami s seboj, so nesamozavestni, se ne spoštujejo in imajo slabo samopodobo.
Telesna podoba
Telo je najbolj stvaren in konkreten del človekove celovitosti. Je nekaj določnega, vidnega, oprijemljivega. Telo je stvarnost sama. Čutenje lastnega telesa je vsakemu človeku prva izkušnja sveta.
Predstava o lastnem telesu je sestavni del celotne samopodobe. Povezana je s samospoštovanjem in oceno lastne vrednosti.
Kdor se ceni, se ima rad in se doživlja kot vredno človeško bitje, pozitivno sprejema tudi svoje telo. Odklonilen odnos do telesa, vcepljen odpor do telesnega, sram in boleče izkušnje različnih vrst, odločilno znižujejo tudi človekovo samovrednotenje.
"Če si ugajaš si samozavesten, če si samozavesten si tudi uspešen."
Nežina zgodba
"Vse se je začelo, ko je moja najboljša prijateljica pričela hoditi s fantom, v katerega sem bila že dolgo zaljubljena. Vprašala sem jo, kako ji je uspelo, pa mi je povedala, da je imela eno super dieto, shujšala je, on jo je opazil, pa sta začela. Sama sebi sem se že od nekdaj zdela grda, zdelo se mi je čisto nemogoče, da bi se moj izbranec zaljubil vame. Odločila sem se, da bom tudi sama malo shujšala in se potem boljše počutila. In je uspelo, vsaj na začetku. Ker sem bila bolj suha, sem si bila bolj všeč in postala sem samozavestnejša. Tudi v šoli sem bila bolj uspešna in celo fantje so se začeli zanimati zame. Tako se mi je vsaj zdelo. Želela sem si postati še bolj suha. Mislila sem si: če bom še bolj suha, se bom še boljše počutila. Teža je šla kar navzdol, brez težav in naporov. Nekega dne mi je moj novi fant rekel, da vse obleke le še visijo na meni. Hotela sem jesti, pa ni in ni šlo. Pričela sem se umikati pred prijatelji, v šoli se nisem mogla več zbrati, cele dneve sem razmišljala le o hrani, ki bi jo morala pojesti, vendar brez uspeha. Počutila sem se ničvredno in nepomembno. Nato sem poiskala pomoč."

Zgodovina motenj hranjenja
Motnje hranjenja, skupina bolezni, ki je bila do pred kratkim znana le ozkemu krogu posameznikov, je v zadnjih desetletjih prerasla v bolezen moderne dobe , v bolezen, ki je pogosto predstavljena kot nekaj mističnega. Strokovnjaki iščejo dokončno in vse-vključujočo razlago, rešitev, ki bi lahko odrešila vse prizadete in jih popeljala v novo, kvalitetnejše življenje.
Motnje hranjenja obravnavajo kot bolezen šele zadnjih 50 let. Zanimivo pa je, da je že Sokrat v enem od svojih esejev, v katerem je opisoval svojega prijatelja, zapisal: "Je, da bi bruhal in bruha, da bi jedel".
Znani so še številni drugi primeri, iz bližnje in daljne zgodovine, različnih opisov vedenj, stanj in ritualov, ki bi jih danes lahko uvrstili med motnje hranjenja. Omembe vredna je zagotovo zgodba "močne device" Wilderfortis iz 10. stoletja, ki jo je njen oče hotel prisiliti v poroko z okrutnim siciljanskim kraljem in se mu je uprla tako, da se je izstradala do smrti. Njenemu zgledu so sledila še številna druga mlada dekleta, ki so na ta način izražala upor proti takratnim zapovedanim družbenim normam in pravilom.
Znane so tudi zgodbe številnih svetnikov in blaženih, ki izhajajo iz različnih ver (budizem, krščanska in muslimanska vera), vsem pa je skupna določena "manipulacija" s hrano, predvsem v smislu odrekanja oziroma stradanja.
Zanimivi pa so tudi zapisi iz konca leta 1944 in začetka leta 1945, ki govorijo o pravi epidemiji nenavadnega vedenja v smislu prenajedanja in bruhanja pri mladih fantih v Berlinu, ki so bili vpoklicani v takrat že tako rekoč poraženo Hitlerjevo vojsko.
Dandanes sociologi in antropologi motnje hranjenja uvrščajo med etnične motnje. To so motnje, kjer ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti posameznika ter spremembami v družbeno političnem okolju. Če torej motnje hranjenja želimo razumeti tudi s sociološkega in antropološkega vidika in jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da njih bistvo ni posnemanje telesne bolezni, temveč gre za preokupacijo s hrano, v ozadju katere je preokupacija s svojim telesnim, videzom in težo.

Zakaj so motnje hranjenja duševne bolezni
Motnje hranjenja so opredeljene kot bolezni od druge polovice prejšnjega stoletja in jih uvrščamo med duševne motnje. Med duševne motnje pa sodijo zato, ker so vzroki za njihov nastanek različne čustvene stiske, čeprav se navzven lahko kažejo s telesnimi znaki. Prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in diuretikov ter pretirana telesna aktivnost so torej le zunanji znaki motenj hranjenja.

Razlika med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja
Motnje hranjenja moramo razlikovati od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja. Hkrati pa ni nujno, da se v njih tudi razvijejo. To je podobno kot pri boleznih odvisnosti. Če nekdo kadi travo, ni nujno, da bo pričel uživati tudi heroin. Večina tistih pa, ki uživajo heroin, so pred tem kadili travo.
Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot na primer: neredno hranjenje, pogosta nihanja telesne teže zaradi različnih diet, uživanje le določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno. Motnje prehranjevanja niso nujno znak določene duševne motnje.
Tako ni iz trte zvito priporočilo, da je potrebno jesti uravnoteženo in raznoliko hrano najbolje štiri ali pet krat dnevno.
Ali motnje hranjenja uvrščamo med bolezni odvisnosti
Motnje hranjenja v mednarodnih klasifikacijah bolezni niso uvrščene med bolezni odvisnosti. Kljub temu pa so jim v marsičem podobne.
Tako kot pri odvisnosti od psihoaktivnih snovi (npr.: alkohol, droge, določena zdravila, .) človek ves čas razmišlja le o tem, kako bo dobil snov, ki jo potrebuje, tudi pri motnjah hranjenja oseba ves čas razmišlja le o hrani. Hrana je v tem primeru tista snov, ki je središče vseh razmišljanj: kje in kako jo zaužiti in jo nato čimprej spraviti iz sebe, ali pa, kako se ji upreti. To je 24-urna zaposlitev, preokupacija, celo obsedenost.
Tudi posledice motnje hranjenja so podobne tistim pri boleznih odvisnosti. Kratkoročni odvisnosti (imenovani tudi "medeni tedni"), tekom katere se človek počuti celo boljše kot prej, postane bolj samozavesten, se ne "sekira" in je navidezno uspešnejši, dolgoročno sledi zapiranje vase, vedno večji občutek izgube kontrole in neobvladovanja svojega življenja, socialni umik in zapiranje vase.
Motnje hranjenja so zapletenejša odvisnost od vseh drugih, saj "nevarne snovi" (hrane) ne moremo prenehati uživati, temveč moramo hrano jesti in se jo obenem naučiti uživati drugače in na novo.
Če lahko pri odvisnosti z drugimi snovmi merimo ozdravitev s količino samodiscipline, ki se kaže v "zadnjem kozarcu", "zadnjem jointu" ali "zadnjem šusu", kar daje navidezni občutek, da smo ozdravljeni, tega pri odvisnosti s hrano ne moremo.

Vzroki motenj hranjenja
Motnje hranjenja lahko ozdravimo le, če prepoznamo vzroke oziroma dejavnike tveganja njihovega nastanka. Z drugimi besedami, ko spet začnemo živeti v svojih telesih, ne da bi preveč razmišljali o tem, kakšno mora biti, da bo pravo, in kaj naj še pojemo, da bi lahko odkrili, kaj si v tistem trenutku zares želimo zase.
Dejavniki tveganja , ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja so številni. Le redko lahko pri posamezniku izluščimo le enega. Večinoma gre za kombinacijo večjega števila dejavnikov, ki določeno osebo počasi, a vztrajno vodijo v eno izmed motenj hranjenja. Razdelimo jih lahko na tri skupine: družinske, socio-kulturne in biološko-genetske.
Družinski dejavniki tveganja
Kronične telesne in duševne bolezni staršev povzročajo pri otroku in mladostniku občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti. Poglejmo, kaj je povedala Ana:
Podobne posledice ima tudi nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega od staršev nad drugim ali celo nasilnosti. Ustrezen partnerski odnos je eden najmočnejših varovalnih dejavnikov za zdrav razvoj otroka. Ilustrativna je Petrova pripoved.
Pomemben dejavnik tveganja je tudi nefunkcionalno (neustrezno) starševstvo. V tem primeru mora otrok prevzemati vloge, ki jim ni dorasel: posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema. Nefunkcionalno starševstvo je prisotno tudi takrat, ko eden ali oba starša svojega otroka ali pretirano varujeta, ga želita ubraniti "vsega hudega" ali pa mu prepuščata odločitve in samostojnost, ki ji še ni dorasel. O tem dejavniku tveganja nam veliko pove Andrej.
Pogoste diete v družini, predvsem s strani matere, seveda tudi niso koristna popotnica za doraščajočega otroka, ki prevzema vedenjske vzorce tistih, ki so mu najbližje. Poglejmo, kaj je doživljala Saša.
Dejavnik tveganja je tudi uporaba hrane kot vzgojni pripomoček. V tem primeru se otrok pričenja izogibati skupnim obrokom, ali pa se jih že v naprej boji, saj ve, da ga bosta starša zasliševala glede šole, prijateljev, ga kregala in vršila nadzor nad njim. Hrana ni in ne sme biti sredstvo nagrajevanja ali kaznovanja. Preberemo lahko, kaj je povedala Tina
Pomemben dejavnik tveganja je tudi neustrezna komunikacija med staršema in otrokom. Sem sodijo predvsem tako imenovana "dvojna sporočila". Dvojno sporočilo pomeni, da nam nekdo z besedami zatrjuje eno, z dejanji (vedenjem) pa ravno nasprotno. Jaka se tega dobro spominja.
Omeniti velja tudi duševne, telesne in spolne zlorabe s strani odraslih do otroka. Vedeti je treba, da otrok za grehe odraslih pogosto išče krivdo v sebi in se posledično čuti slabega, nevrednega spoštovanja in tako razvije slabo samopodobo in nizko samospoštovanje. Pretresljiva je Klarina pripoved.
Preventivno lahko starši delujejo tako, da pri otroku spodbujajo "zdravo agresivnost" (postaviti se zase, poskusiti nove stvari, upati si stopiti v svet), individualnost ter odprto in direktno komunikacijo, pohvaliti je potrebno trud in ne le dosežen cilj. Zavedati se morajo, da so otrokovi vzorniki in da ne morejo od otroka pričakovati tistega, česar sami ne zmorejo in ga niso naučili
Socio-kulturni dejavniki tveganja
Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da se je vloga ženske v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Tako je samo po sebi umevno, da je ženska zaposlena, hkrati pa večinoma še vedno prevzema vse naloge, ki so včasih veljale za tradicionalno ženske. Dandanes velja za uspešno tista ženska, ki je hkrati lepa, negovana, zaposlena, izpolnjuje vse tradicionalne funkcije (mati, gospodinja,.) in je seveda vitka. Veliko so k tej " idealni" podobi ženske doprinesli tudi mediji, ki glorificirajo vitkost za vsako ceno. Tako je potrebno odpreti le katero koli revijo namenjeno dekletom in ženskam in že smo dobesedno oblegani z razno raznimi dietami z naslovnic pa se nam smehljajo čudovito lepe, vitke mladenke, modeli, ki v nas vzbujajo občutke krivde ob vsakem gramu zaužite hrane.

Biološko - genetski dejavniki tveganja
Pomemben dejavnik tveganja je prekomerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu. Debel otrok je tarča posmeha vrstnikov, jeze staršev. Četudi kasneje shujša, je težko popraviti slabo samopodobo, ki si jo je ustvaril o sebi.
Deduje pa se tudi nagnjenost k specifičnim osebnostnim potezam, ki so rizične za razvoj motenj hranjenja. Med njih uvrščamo: perfekcionizem, pretirano storilnost, izrazito pridnost, potrebo po potrjevanju, pohvalah in potrditvah s strani okolice.
Raziskovanje dejavnikov tveganja za razvoj motenj hranjenja poteka po dveh vzporednih poteh: biološki (genski ingeeniring in nevrotransmiterske funkcije) in psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor pa bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo mogoče in jih je že mogoče uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov.

Vrste motenj hranjenja
Med motnje hranjenja uvrščamo:
• anoreksijo nervozo
• bulimijo nervozo in
• kompulzivno prenajedanje.
Pojavnost anoreksije nervoze se v zadnjih 20-ih letih ni zelo spremenila in znaša v razvitem svetu med 0,5-1. Drugače pa je pri bulimiji nervozi, kjer ugotavljajo, da strmo in linearno narašča. Sprva so bile številke enake kot pri anoreksiji, danes pa so nekajkrat večje (med 3 in 5). Podatki za kompulzivno prenajedanje pa še niso znani, saj je to najmlajša kategorija od vseh treh motenj hranjenja.
Tudi razmerje med spoloma se je spremenilo. Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo, zboli 1 moški in na 7 do 8 žensk z bulimijo nervozo, zboli 1 moški. Pri kompulzivnem prenajedanju pa naj bi bila porazdelitev med spoloma približno enaka.

Anoreksija nervoza
Anoreksija nervoza velja že zadnjih 100 let za duševno bolezen.
Oseba z anoreksijo nervozo čuti intenziven strah pred debelostjo, ki se ne zmanjša niti ob zniževanju telesne teže. Ves čas je prepričana, da je debela, četudi so v resnici že izražene telesne posledice podhranjenosti. To prepričanje imenujemo motena predstava o lastnem telesu. Ženske in dekleta ob tem izgubijo menstruacijo.
Diagnoza pa se postavi tudi tedaj, ko ima dekle tipično sliko anoreksije nervoze ob ustrezni telesni teži, izpolnjeni pa so ostali pogoji za to bolezen.
Anoreksija nervoza je motnja, ki nastaja postopoma ingre torej za proces. Je motnja, ki se večinoma pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco (to je pri 8-12 letih starosti) in v povprečju traja nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč. V ozadju je pogosto slaba samopodoba in nizko samospoštovanje. Začetek je večinoma nedolžen. Tako se dekle odloči shujšati, saj je opazila, da je njena prijateljica, odkar je shujšala, dobila novega fanta. Shujša za nekaj kilogramov in vse sošolke opazijo, da je sedaj lepša in ji to tudi povedo. Fant, ki ji je že dolgo všeč, se začne zanimati zanjo in tako se odloči, da bo še malo shujšala. Teža ji pada, ona pa se počuti vedno boljše, vse ji gre kot po maslu in prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opazi, ji posveča pozornost in jo upošteva. Začuti, da ima moč in da je ona tista, ki nadzoruje svoje življenje. Gre torej za poskus adaptacije, za strategijo, s katero poskuša lažje živeti. Vendar pa se hujšanje ne ustavi in nenadoma se zave, da nima več nadzora v svojih rokah. V tej fazi motnje pride do izgube kontrole, ki vodi v vedno večji občutek neustreznosti, neuspešnosti in posledično do še slabše samopodobe ter nižjega samospoštovanja kot na začetku opisanega začaranega kroga.
Krivda je prevladujoč občutek.
Potrebno pa je poudariti, da je poimenovanje motnje zavajajoče, saj "anoreksija" pomeni izgubo apetita, ta pa pri opisani motnji ne izgine, le želja po nadzoru zaužite hrane je pretirana.
Zavajajoče in napačno je prepričanje, da ima tisti, ki bruha bulimijo, tisti, ki strada pa anoreksijo.
Ločimo dva podtipa anoreksije nevroze :
• Purgativni tip anoreksije nervoze
Te osebe vzdržujejo nizko telesno težo s pomočjo bruhanja (pogosto se tudi prenajedajo), jemanja odvajal in/ali diuretikov (75 oseb z anoreksično motnjo).
• Restriktivni tip anoreksije nervoze
Te osebe vzdržujejo nizko telesno težo z odklanjanjem vseh vrst hrane (s stradanjem), ali pa le ogljikovih hidratov in tiste hrane, za katero menijo, da je visoko kalorična. Obenem pogosto pretiravajo s telesno aktivnostjo, kar imenujemo hiperaktivnost (25 oseb z anoreksično motnjo).
Bulimija nervoza
Bulimija nervoza je obravnavana kot samostojna bolezen šele od šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pred tem je veljala za atipično obliko anoreksije nervoze.
Pri osebi z bulimijo nervozo se izmenjujejo obdobja prenajedanja (tako imenovana >volčja lakota<) in različni neustrezni mehanizmi zmanjševanja telesne teže (bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna aktivnost). Prisotna je preokupiranost z obliko svojega telesa, telesno težo in stalen strah pred debelostjo ter občutki pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem.
Bulimija je motnja, ki se najpogosteje pojavlja na prehodu iz adolescence v zgodnje odraslo obdobje (to je pri 16. do 18. letu starosti) in prav tako kot pri anoreksiji v povprečju mine nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč.
Osebe z bulimijo nervozo imajo večinoma ustrezno ali nekoliko povečano telesno težo. Med prenajedanjem oseba z bulimijo poje bistveno večje količine hrane kot večina ljudi ob podobnih priložnostih. Zaužita hrana je visoko kalorična, sestavljena predvsem iz ogljikovih hidratov in maščob. Opisana oseba se svojega prenajedanja sramuje in ga izvaja na samem ter z njim nadaljuje do bolečin v želodcu. Ob pretiranem uživanju hrane sprošča napetost, temu sledi občutek krivde in posledični vedenjski vzorci za zniževanje telesne teže.
Sram je prevladujoč občutek.
Ločimo purgativni in nepurgativni tip bulimije nervoze:
• Purgativni tip bulimije nervoze
Obdobju prenajedanja sledi bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov (90 oseb z bulimično motnjo).
• Nepurgativni tip bulimije nervoze
Obdobju prenajedanja sledi stradanje, odklanjanje hrane, pretirana telesna aktivnost (10 oseb z bulimično motnjo).
Raziskave kažejo pomembno povezavo med bulimijo in depresivno motnjo. Tako pri približno 75 žensk vseh starosti z bulimijo ugotavljajo tudi izraženo klinično sliko depresije (depresivno razpoloženje, znatno pomanjkanje zanimanja ali veselja, pomanjkanje energije, povečana utrujenost ali razdražljivost, izguba samozaupanja in samospoštovanja, neutemeljeni občutki krivde oziroma očitki, pogoste misli na smrt), posledično pa so pogostejši tudi samomorilni poskusi.
Kompulzivno prenajedanje
Ta motnja je najmanj raziskana in zadnja leta potekajo intenzivne raziskave v tej smeri.
Oseba s kompulzivnim prenajedanjem se prenajeda (nažira, baše) s hrano, ob tem ima občutek izgube nadzora nad lastnim hranjenjem. Obdobjem prenajedanja pa ne sledijo mehanizmi za zniževanje telesne teže.
Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se pojavlja v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju, najpogosteje med 35 in 45 letom. Raziskave kažejo, da približno 20 debelih ljudi izpolnjuje kriterije za kompulzivno prenajedanje.
Osebe s to motnjo so lahko prekomerno hranjene, vendar pa to ni nujno. Pogosto se izmenjuje z bulimično, večkrat pa tudi z anoreksično motnjo. V teh primerih se seveda lahko pojavlja tudi že v adolescenci.

Ozdravljivost in motiviranost
Motnje hranjenja zdravimo ambulantno in hospitalno, odvisno od motiviranosti in izraženosti same motnje. Osebe z motnjami hranjenja, ki pridejo k strokovnjaku po pomoč, sprva pogosto kot cilj zdravljenja navedejo željo po prenehanju prenajedanja, bruhanja, stradanja. To so le simptomi njihove motnje in tekom zdravljenja je potrebno ugotoviti ozadje, oziroma dejavnike in vzroke, ki so povzročili njih nastanek, se jih naučiti razumeti in sprejeti.
Motnje hranjenja so ozdravljive, potrebno pa je veliko volje, vztrajnosti in truda. Ozdravljenost ne pomeni le izginotja simptomov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje ter posledičen občutek zadovoljstva s svojim življenjem. Kar po domače pomeni, da se >dobro počutimo v svoji koži<.
Zdravljenje motenj hranjenja
Najpomembnejši predpogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija (želja po spremembi in s tem po zdravljenju). Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more k temu prisiliti. Kljub temu pa je potrebno izvajati redne ambulantne pogovore in na ta način motivirati mladostnika ali odraslo osebo za nadaljnje intenzivnejše zdravljenje.
Pri motiviranju mladostnika z motnjo hranjenja za zdravljenje lahko odigrajo zelo pomembno vlogo njegovi prijatelji in sošolci .
Zato je prav, da veste, da so motnje hranjenja resne bolezni, ki zahtevajo strokovno pomoč. Zato je vloga najstnika, ki opazi, da gre pri vrstnici/vrstniku morda za anoreksijo ali bulimijo, v tem, da svojih opažanj in sumov ne zamolči. Skrivanje skrivnosti, da prijateljica bruha po vsakem obroku, ne pomaga. Kasneje kot pride prizadeti do strokovne pomoči, težje in daljše je zdravljenje. Zato naj najstnik izbere zaupno odraslo osebe (starše, učitelja, šolskega svetovalnega delavca) in ji pove o svojih opažanjih ter jo prosi za ukrepanje. Da bi bila nadaljnja pot do zdravljenja čim lažja in čim hitrejša, objavljamo seznam strokovnjakov , kjer lahko poiščete pomoč.
Dejstvo je, da so motnje hranjenja 24 - urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in tako se slej ko prej vsak odloči, da ne želi več živeti tako naprej in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Od tega trenutka dalje terapija ne bo služila le vzdrževanju življenja (pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nazogastrična sonda, psihiatrično in internistično spremljanje) in izvajanju motivacijskega procesa, temveč bo vodila v zdravje (telesno in duševno).
V kolikor so pri osebi z motnjo hranjenja huje prizadete telesne funkcije, v smislu telesnih motenj, je potrebna internistična obravnava, seveda ob psihiatričnem spremljanju. Sicer pa je najustreznejše tisto zdravljenje, ki ne odpravlja le znakov (bruhanje, stradanje, prenajedanje, jemanje diuretikov in/ali odvajal, pretirana telesna aktivnost), temveč ugotavlja tudi vzroke nastanka motnje. To sta vedenjsko - kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenjskih vzorcev in stališč preko spoznavnih procesov) in dinamska psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja preko razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj).
Motivirana oseba, ki nima močno izražene klinične slike ene od motenj hranjenja, se lahko vključi v ambulantno individualno ali skupinskopsihoterapevtsko zdravljenje. Za osebo z bolj izraženo in dalj časa trajajočo klinično sliko ene od opisanih motenj hranjenja, pa je priporočljivo bolnišnično psiohterapevtsko zdravljenje (od 3 do 4 mesece), nato vključitev v izvenbolnišnično psihoterapevtsko skupino in kasneje še večletno ambulantno spremljanje.
Potrebno je poudariti, da so motnje hranjenja ozdravljive. Ozdravljenost ne pomeni samo biti brez znakov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje v ožjem (družinskem) in širšem (šola, služba, prijatelji, .) pomenu.
Pot je sicer dolgotrajna in naporna, vendar zelo pogosto uspešna. Ozdravljene osebe vedo povedati, da jim je izkušnja motnje hranjenja tudi nekaj dala: bolj se cenijo, pridobile so veliko pomembnih spoznanj tako o sebi, kot tudi o življenju nasploh in zato bolj kvalitetno živijo. Preberemo lahko o Almini izkušnji.
"Če bi bila ti, bi bila pogumna. Naredila bi tisto, kar si že dolgo želim in ne bi me skrbelo za posledice, bila bi vesela. Smejala bi se, ko bi se, ko bi bili drugi resni, bila bi preprosta kot ti. In vsi bi rekli, da sem preprosta in bi me imeli zaradi tega radi. Če bi bila ti, ne bi bilo mene. A nekdo potrebuje mene, prav takšnega človeka kot sem. Ti si ti in jaz sem jaz. Vesela sem, da se poznam ."
Iz Labirinta - glasila bolnikov Enote za zdravljenje motenj hranjenja
Almina zgodba
Prijateljici, ki ji ne morem rešiti življenja ...
Piše: Alma
Draga moja!
Prosila si me, naj ti opišem svojo zgodbo. Torej, naj opišem tisto, kar se mi je dogajalo v letih, ki je bila v zdravstvenih kartotekah opisana kot "anoreksija" - kar, se ti zdi, je tisto, kar imaš mogoče zdaj ti. Dolgo sem razmišljala, kaj naj ti povem o tem zdaj, ko je od najbolj akutne faze (ko je bilo najhuje, sem tehtala 35 kilogramov) minilo že kakšnih pet, šest let. Po treh (neuspešnih) poizkusih in zavlačevanja roka sem spoznala, da zgodba sama po sebi niti ni najbolj pomembna (še posebej potem ne, ko je že mimo). Vsakdo od nas (naj napišem raje: Vsaka od nas) ima svojo zgodbo - tudi ti. Vsaka teh zgodb sicer ima nekaj skupnih značilnosti (podobne so predvsem v tem, kako prelisičiti tiste, ki nam skušajo pomagati - kar v jeziku resničnega življenja pomeni: Prelisičiti samo sebe), drugače pa je prav vsaka enkratna, posebna in neponovljiva. In, seveda, po svoje boleča, tragična in žalostna. Tudi tvoja. Še posebej to velja za čas, ko je bolezen, pa naj gre za anoreksijo, bulimijo ali katerokoli drugo motnjo v prehranjevanju v akutni fazi. Kar lahko traja tudi nekaj let. Bolezen, sama bi jo poimenovala odvisnost (Si je težko priznati, mar, a ne), pa se pri vsakem posamezniku razlikuje še po enem pomembnem dejavniku. Nekateri jo preživijo, drugi ne.Tiste, ki nam je uspelo prvo, smo zmagovalke. Čeprav bi lagala, če bi trdila, da vse skupaj ne pusti posledic za vedno, je bolje vsako novo jutro, vsak nov dan. Najbolje pa je, vsaj zame, bilo v trenutku, ko sem se prvič zavedla, da življenje (tudi moje) ima smisel. In da je vredno živeti.
II.
Kar bereš, torej ni zgodba, temveč razmišljanje. Kako naj napišem zgodbo o tem, kako mi je uspelo shujšati po kilogram na dan, sedem kilogramov v tednu dni, kako sem potovala, da bi se vsemu temu izognila, kako sem bila tako oslabela, da nisem mogla več ne pisati in brati ter sem izgubila spomin Kako naj napišem zgodbo o tem, kaj vse sem preživljala (in doživljala) v treh mesecih, ki sem jih preživela v psihiatrični bolnišnici, kjer sem bila leta 1997 ena od žalostnih "pionirk" te bolezni - in zato tudi poskusni zajček Pri zdravljenju so lahko poizkusili vse - meja med življenjem in smrtjo je bila namreč že tako zabrisana, da zdravniki niso imeli več česa izgubiti. Veliko pa sem imela izgubiti jaz. In šele, ko sem se tega zavedla, se je (ob veliki podpori mojih bližnjih in zdravnikov) sploh lahko začelo zdravljenje. Potem, nekoč veliko pozneje, pa še življenje.
III.
Sama sem si življenje rešila s tem, da sem iz bolnišnice odšla. (Vendar danes o tej bolezni in o zdravljenju le-te vedo že veliko, veliko več, zato ti tega ne priporočam.) Čeprav so mi pomagali, ko je bilo najhuje (Hvala!), je večina ozdravljenja slonela na meni. Nekoliko smešno je bilo, ker sem se v času, ko sem bila povsem nemočna, navadila odgovornost prelagati na druge ljudi. Sama sem bila "suha", "obremenjena s hrano" in "nemočna" - torej sem pričakovala, da bodo večino stvari zame opravili drugi. Bolj kot so se trudili, da bi mi pomagali, več sem zahtevala. Končno se je enkrat ogromno ljudi vrtelo okoli mene in mojih težav - pri čemer meni sami ni bilo potrebno storiti prav nič. Dokler nisem zapustila bolnišnice in s svojimi težavami ostala - sama. Brez zajtrka, kosila in večerje, ki bi ju pripravili drugi in bi me vsak dan čakali na mizi, brez koga, ki bi za mano letal z infuzijami, tabletami, zdravili, ki bi ga skrbelo, ali jem ali ne (in koliko ...), brez koga, ki bi se bil z mano pripravljen pogovarjati vedno, ko mi ni šlo, ko sem imela kakšen problem, ko sem metala skodelice s hrano naokrog ali/in sem bila depresivna ...
IV.
Življenje v prvem letu po prihodu iz bolnišnice je bilo grozno. Morda še toliko bolj zato, ker sem takrat že živela v svojem stanovanju. Sama. Kar je imelo dobre in slabe strani. Po eni strani ni bilo več nikogar, ki bi ga lahko varala s tem, da jem, da se nameravam zrediti, da je tehtnica že pokazala kilogram ali dva več. Nikogar ni bilo več, pred komer bi morala skrivati hrano, ki je nisem pojedla, se delati, da jem, ko v resnici nisem, na skrivaj telovaditi in jesti odvajalne tablete, piti donat in odvajalni čaj ter si za večerjo vsak večer privoščiti dve žlički lanenega semena. Edina sreča, ki sem jo imela, je bila v tem, da nisem mogla bruhati. Pa ne misli, da nisem nameravala - to bi bila v moji agoniji, v bolezenski norosti, v krogu obsedenosti s hrano in hujšanjem (v katerem sem bila zelo zelo globoko, ne da bi se tega sploh zavedala) idealna možnost. Zanjo sem prvič izvedela iz knjig. Smešno, ampak dokler nisem prebrala prvih zgodb žensk z motnjami v prehranjevanju, si sploh nisem natančno predstavljala, kaj je to bulimija. Ko sem prebrala zgodbo ženske, ki je ogromne količine hrane jedla kar iz vedra za pasjo hrano ali iz vedra za smeti, in potem v isto vedro na skrivaj bruhala, se mi je to zdelo nekaj groznega. Nekaj, česar jaz že ne bi mogla nikoli početi. Povsem nesprejemljivo je bilo; slabo mi je postalo že ob misli, da je kaj takšnega lahko počel nekdo drug.
Nekaj tednov pozneje, po eni svojih velikih in povsem nenadzorovanih požrtij (kilogram kruha in kozarec marmelade, velik lonec pšeničnega zdroba, ker redi, ali pa na limonine napolitanke namazana majoneza, kar je daleč najbolj ogabna stvar, ki sem si jo kdaj "privoščila"), sem poskusila. Pa (na srečo) ni šlo. Prvič zato, ker imam dober želodec. Drugič zato, ker prsta, ki sem si ga (po navodilih iz številnih zgodb) potisnila v usta, nisem nikakor spravila v globino grla. Vse, kar se je zgodilo, je bila huda slabost - pa še ta bolj zaradi misli, kaj vse sem tisti dan pojedla in kakšna bunka bom kmalu spet ...
V.
Aha, pozabila sem ti povedati, da so me v vrtcu in v šoli klicala "bajsa". Ko mi je uspelo tako shujšati, sem se zaobljubila, da se to ne bo zgodilo nikoli več. Vseeno pa je, manj kilogramov kot sem imela, več kože viselo z mojega telesa. Čeprav sem redno telovadila, hodila v fitnes, kolesarila in plavala. Čeprav sem se prebujala ob štirih zjutraj in čas do jutra preživela z delanjem trebušnjakov. Dneve sem preživljala v na pol zavestnem stanju. Šele po nekaj tednih v bolnišnici (ko nisem mogla več niti hoditi), mi je kapnilo, da je nekaj z mano hudo narobe. Potem se je zadeva obrnila. Sčasoma sem, tudi zaradi prijazne "pomoči" vseh, ki so mislili, da je rešitev v tem, da me tako ali drugače natrpajo hrano (zaradi česar sem se naučila le prenajedati, stanje pa se mi ni niti najmanj izboljšalo) dobila fiksno idejo, da je edina možna rešitev, da se zredim. Začela sem torej delati na tem. Kuhati in kupovati samo kalorično hrano; vso tisto, ki sem se ji prej odrekala, ki je zdaj ne bi niti slučajno spravila skozi usta. Ideja, da moram shujšati, se je spremenila v obsedenost, da se moram nujno zrediti. Zrediti, ker mi je takšno hujšanje - razen, da sem shujšala - prineslo same negativne stvari. Zdelo se mi je, da bo vrnitev prejšnjih kilogramov vrnila moje prejšnje življenje. Pa ga, veš, čeprav mi je nekaj kilogramov več zelo pomagalo, ni vrnilo. Nikoli več ne bo povsem tako, kot je bilo prej. Vendar pa je tako najbolje. K sreči sem dovolj trmasta, da mi je oboje uspelo - tako shujšati kakor zrediti se nazaj. Čeprav je bilo slednje veliko težje. Cena eksperimentiranja s sabo, s svojim telesom, življenjem, zdravjem in prihodnostjo pa tako visoka, da ne vem, ali bi zbrala toliko moči, da bi še enkrat stopila na takšno pot.
VI.
Povedala sem ti tisto, kar sem nameravala. Zdaj pa te, predvidevam, zanima le še, kako je z mano danes. Uradno motenj v prehranjevanju nimam več; neuradno to pomeni, da prva misel, ko se zjutraj zbudim, pač ni več misel na hrano. Potem, ko sem težo vendarle spravila na (svojo) normalo, se je šele začelo zdravljenje vseh drugih stvari; vseh tistih, ki so pravzaprav vzrok za motnje v prehranjevanju. Ne, draga moja, vzrok ni v telesu. In ne v vprašanju, koliko kilogramov tehtaš ali kakšna je tvoja idealna teža.
Prav imaš, lepo je imeti lepo postavo, lepo se je (do prave mere) gibati, se ne obremenjevati s hrano in biti suh.
Ampak, to je mogoče doseči šele, ko so urejene druge stvari. Ko enkrat veš (vsaj približno), kdo si in kaj želiš v življenju. Ko ti postane jasno, da to, ali te bodo imeli ljudje radi, ni odvisno od tega, koliko tehtaš in/ali kaj ješ. Ko začneš početi stvari, ki te resnično zanimajo. Ko se zaveš, da si uspešna zaradi vsega tistega, kar te zanima, kar počneš, kako razmišljaš. Da je pomembno, kako se se vedeš in odzivaš ob vsakdanjih dogodkih. Da si lahko uspešna tudi zaradi odnosov, ki jih imaš z drugimi ljudmi. Včasih je dobro za trenutek pozabiti na svoje težave in jim prisluhniti ... Uspešna si lahko že, ko vsaj je vsaj en odnos v tvojem življenju res pristen, ko veš, da je nekje človek, ki te ima rad takšno kot si - ne glede na to, kdo to je. Ko razumeš, da samovrednotenje in ljubezen do samega sebe temeljita na tem, kakšen človek si in ne na tem, koliko tehtaš. Ko se v ogledalu vidiš takšno kot si. In imaš rada prav vsako celico svojega telesa - pa četudi je med njimi tudi kakšna maščobna celica ...
Šele, ko se boš začela imeti resnično rada, boš lahko imela iskreno rada tudi koga od drugih ljudi. Pomembno je, da se ceniš in spoštuješ, čeprav veš, da ima prav vsakdo od nas kakšno napako. Nekatere skušamo (ali vsaj želimo) odpraviti, drugih ne.
Vseeno smo lahko dobri, ljubljeni in uspešni ljudje. In prav nobene hrane ali tehtnice ni, ki bi mi to lahko to še kdaj preprečila. Iz srca upam in želim, da bi zate kmalu veljalo enako. Zato: Pamet v glavo, in ne v želodec! In prosim, da se še kdaj oglasiš ...
Alma

You have no rights to post comments

Uporabniški račun