2004-12-21 Akutna in kronična vnetja sluznice nosu in obnosnih votlin

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (orl.doc)orl.doc97 kB
VNETJA NOSNE SLUZNICE


Vnetja nosne sluznice so med najpogostejšimi boleznimi. Po trajanju jih delimo v akutna in kronična, po etiologiji v infekcijska, neinfekcijska, alergična in vazomotorna.


AKUTNA VNETJA


Nahod, akutno kataralno vnetje nosne sluznice (rhinitis acuta catarrhalis) povzročajo virusi, predvsem rinovirusi. Za razvoj vnetja morajo biti prisotni še drugi dejavniki, in sicer največkrat oslabelost nosne sluznice, ki ob motnjah ne more kljubovati patogenim mikrobom. Oslabelost nosne sluznice lahko nastane zaradi oslabelosti organizma, ki je posledica slabe in nepravilne prehrane, pomanjkanja vitaminov, utrujenosti, nepravilnih vremenskih razmer, akutnih infekcijskih bolezni ali nepravilnega delovanja endokrinih žlez.
Prenos: kapljičen ali neposredni stik.

Klinična slika: prodromalni znaki (neugodno počutje z mrazenjem, glavobolom, izgubo teka, lahko povišana telesna temperatura), ki trajajo nekaj ur ali dni.
Temu sledi kihanje, praskanje v žrelu, oteženo dihanje skozi nos, lahko je pridružen seromukozni izcedek in rdečilo očesnih veznic.

Na tej stopnji se lahko nahodu pridruži okužba z normalno bakterijsko floro, ki je vedno v nosni sluznici, vendar v normalnih razmerah neškodljiva. Kataralna oblika se spremeni v akutno gnojno vnetje nosne sluznice (rhinitis acuta purulenta).

Klinična slika: izcedek je gnojen, sluznice močno nabrekle, zato sta nosni votlini popolnoma zaprti, bolnik ne voha, ima rhinolalijo clauso (zaprta rinolalija = nosljajoča govorica pri zamašenem nosu ali epifarinksu), glavobol in vročino.

Diagnoza: glede na anamnezo ter po bolezenskih znakih.
Rinoskopska slika je odvisna od trenutnega stanja, v začetku vidimo zaradi hiperemije nabreklo in rožnato sluznico. Z napredovanjem edema in rdečine se svetlina nosnih votlin zoži. Če se mukoseroznemu izcedku pridruži gnoj, zapolni vso nosno votlino.
Koža ob nosu je vneta, včasih tudi najedena. Ker bolnik diha skozi usta, je lahko sluznica v žrelu izsušena.
Nahod je včasih le začetek infekcij vse respiratorne sluznice.

Zdravljenje: je splošno in lokalno. V prodromalnem obdobju naj bolnik ostane doma, pije topel čaj z vit.C in jemlje aspirin. Ko je dihanje skozi nos oteženo ali ob pojavu nosnega izcedka, je potrebno nosno sluznico anemizirati s kapljicami 0,5 – 2 efedrina. Ko postane izcedek gnojen, uporabimo antibiotike, in sicer penicilin V (10 dni) ali amoksicilin (5-7 dni).
Pomembno je preprečevanje!




KRONIČNA VNETJA


Kronično kataralno vnetje nosne sluznice (rhinitis chronica catarrhalis) je dolgotrajno nespecifično vnetje nosne sluznice, ki je ponavadi posledica akutnega. Dejavniki razvoja vnetja so splošni (endokrinopatije, hipovitaminoze, insuficienca hepatorenalnega sistema, slaba makro- in mikroklima, neprimerna temperatura in vlažnost zraka, močno onesnažen zrak na delovnem mestu, bolezni srca in ožilja, bolezni prebavil, kajenje in kronični alkoholizem) in področni (ponavljajoča se akutna vnetja, dolgotrajno draženje nosne sluznice z izločki, prirojene in pridobljene nepravilnosti nosne votline).

Klinična slika: funcionalne motnje: težje diha skozi nos, se mora kar naprej usekovati, žrelo ga peče in praska, v njem ima posebno zjutraj občutek tujka, občasno ga boli glava in slabše voha.

Diagnoza: Na sluznici najdemo kronične spremembe, histološko prevladuje metaplazija epitelija in mikrorotundocelularna infiltracija, eksudat v subepitelijskem sloju z vazodilatacijo in povečanjem žlez. Nosna sluznica je nabrekla, rožnato bleda, obložena z lepljivo, včasih gnojno ali izsušeno sluzjo.

Zdravljenje: odstraniti dejavnike nastanka kroničnega vnetja in anemiziriti sluznico s kapljicami.

Nezdravljen ali neozdravljen preide v hipertofično kronično vnetje nosne sluznice (rhinitis chronica hypertrophica): posebno izraženo razraščanje submukoznega tkiva povzroči hipertrofijo sluznice.

Klinična slika: težave pd. kroničnem kataralnem rinitisu, nosna sluznica je močno zadebeljena, bledo vijolična, predvsem na spodnjih školjkah. Spremembe so malinaste, lahko zaprejo spodnji ali srednji nosni hodnik in hoane, lahko celo visijo v epifarinks. Sluznica je lahko obložena z lepljivim sluzastim izcedkom. Hipertrofični rinitis običajno spremlja kronično vnetje žrela, grla, sapnika in sapnic.

Zdravljenje: ni lahko; odstraniti dejavnike vnetja in dajati anemizirajoče kapljice z dodanimi kortikosteroidi; velike tvorbe odstranimo kirurško.

Kronično atrofično vnetje nosne sluznice (rhinitis chronica atrophica): zelo redka oblika.

Klinična slika: pekoče bolečine in praskanje ter občutek tujka v žrelu; nosna sluznica je atrofična, suha ali obložena z gostim, lepljivim izločkom; pd. spremembe vidimo tudi v nosnem delu žrela.
Zdravljenje: dolgotrajno in nehvaležno; sušenje sluznice in strjevanje sluzi preprečujemo z vložki, prepojenimi z vitaminskimi mazili; sprememba delovnega mesta, če bi to lahko bil vzrok.

Posebni obliki kroničnega atrofičnega rinitisa:
rhinitis chronica sicca anterior ozaena nasi ali rhinitis chronica atrophica foetida
Rhinitis chronica sicca anterior je atrofično kronično vnetje sprednjega dela nosnega pretina. Predvidevajo, da je posledica draženja nosne sluznice zaradi suhega in močno onesnaženega zraka s kemičnimi snovmi in prahom. Dihalni epitelij metaplazira v večplastni ploščati, okvarjene so tudi žleze.

Klinična slika: sluznica je suha in pokrita s krastami, ki zelo motijo. Ob praskanju zakrvavijo. Počasi postaja slunica vse tanjša in nosni pretin se nazadnje predre (ulcus septi perforans).

Zdravljenje: področno zdravljenje z vitaminskimi mazili. Prepovedano je odstranjevanje krast. Svetujemo spremembo delovnega mesta.

Ozena (ozaena nasi, rhinitis chronica atrophica foetida) je kronična bolezen nosu z atrofijo nosne sluznice in okostja nosnih votlin ter smrdečimi krastami. Je redka bolezen, pogostejša pri ženskah v puberteti. Ni jasno ali je posledica okužbe ali pa imajo mikrobi pri nastanku ozene le drugoten pomen. Drži pa, da v nosnem izcedku bolnika z ozeno najdemo številne mikrobe.
Patološko anatomske spremembe so pri ozeni značilne. Končni rezultat vseh teh sprememb pa je tanka sluznica, pokrita s ploščatim epitelijem, ki je obložen s krastami in gnojem.

Klinična slika: bolnik težko diha, ne voha (uničen vohalni epitelij v nosu), ima močan glavobol in pekoč, praskajoč občutek v žrelu, ki ga ovira pri požiranju.

Diagnoza: pri rinoskopiji so vidni izredno široki nosni hodniki, sluznica je tanka, obložena s smrdečim gnojem in sivo zelenimi krastami. Školjke so atrofične, nosne votline izredno velike.

Zdravljenje: je le simptomatsko (medikamentozno ali kirurško). Bolnik si mora redno izpirati nosne votline. Z oljnatimi tamponi in vitaminskimi mazili skušamo vlažiti sluznico in razmehčati strdke.S kirurškim zdravljenjem skušamo zožiti nosni hodnik in preprečiti izsuševanje (ni trajnega uspeha).

Vazomotorični rinitis (rhinitis vasomotoria) je neinfekcijsko vnetje nosne sluznice. Vzrok naj bi bile hormonske in psihosomatske motnje, termični dražljaji, izčrpanost po hudih boleznih, živčno reflektorne reakcije na vonj in okus.

Klinična slika: značilen trias bolezenskih znamenj; voden nosni izcedek, kihanje s srbenjem in zamašen nos.

Diagnoza: pri rinoskopiji vidimo značilno oteklo in bledo sluznico, v nosnicah pa veliko sluzavega izcedka.

Zdravljenje: potrebno je odstraniti vzrok. Pri nezadostnem delovanju endokrinih žlez moramo dodajati hormone, pri psihični travmi pomirjevala, pri izčrpanosti pa skušamo povečati odpornost organizma. Simptomatsko zdravimo s kapljicami za nos z anemizirajočim delovanjem.

Alergijski rinitis (rhinitis allergica) je bolezen alergijske etiologije s klinično sliko kot vazomotorični rinitis.
Najznačilnejši predstavnik je seneni nahod, ki se pojavlja, ko cvete trava. Pojavi se buren izbruh simptomov. Težave v nosu spremlja vnetje očesne veznice.
Ostali alergijski rinitisi: preobčutljivost na kozmetična sredstva, obleko, zdravila.
Bolniki naj se izogibajo alergenom.
Zdravljenje:
• Vzročno: specifična in nespecifična hiposenzibilizacija.
• Simptomatsko: povečanje odpornosti organizma in anemizacija nosne sluznice.

Polip nosa (polypus nasi) je neboleča širokobazna ali pecljata okrogla ali jajčasta tvorba, žolčaste konsistence, modrikasto rožnate barve z gladko površino, sestavljen iz rahlega veziva, opetega s sluznico.
Nastane zaradi:
• dolgotrajnega, ponavljajočega se vnetja
• hormonskih motenj
• psihosomatskih motenj
• alergije
• nepravilnosti v zgradbi nosne votline.
Polipoza je celo gnezdo polipov. Nastane tam, kjer nosna sluznica dela gubo, kjer je nizek tkivni tlak in veliko rahlega veziva. Poveša se in tvori pecelj.
Klinična slika: težko dihanje, slab voh, bolnik se mora usekovati, v žrelu ga peče in praska, ima občutek tujka v žrelu.
Diagnoza: rinoskopija, vedno moramo vzeti vzorec tkiva za histološko preiskavo.
Zdravljenje: kirurško in medikamentozno. Poleg odstranitve polipa moramo včasih očistiti čeljustne votline ali narediti etmoidektomijo. Predpišemo kapljice za nos z dekongestivnim delovanjem. Borimo se proti infekciji in alergiji, kadar sumimo, da sta vzrok za bolezen.


MOTNJE VOHA


Motnja voha je lahko samostojna bolezen ali le bolezenski znak kake druge bolezni. Najpogostejši motnji sta hipozmija in anozmija. Glede na vzrok delimo vsako še v dve obliki respiratorno in esencialno, slednjo pa še na obodno in osrednjo, odvisno kateri del olfaktornega aparata je prizadet. Pri respiratorni je ovirano dihanje skozi nos in tako zmanjšana ali onemogočena možnost dotika delcev dišeče snovi s čutnicami v olfaktornem področju nosne sluznice. V primeru nevroloških okvar bodisi čutnic bodisi višjih živčnih poti pa govorimo o esencialni motnji.

Hipozmija (hiposmya) je zmanjšana sposobnost voha in spremlja mnoge nosne bolezni. Respiratorna oblika je posledica vnetij, polipov, tumorjev ali hudih nepravilnosti v nosni votlini, esencialna pa ozene, nalezljivih bolezni, poškodb nosu in lobanjskega dna.

Anozmija (anosmia) je popolna izguba voha in jo vedno spremlja motnja okusa. Vzroki so isti kot pri hipozmiji, le bolj izraženi.

Prognoza respiratornih oblik bolezni je dobra (odstranimo nepravilnosti, ki ovirajo dihanje in zdravimo sluznico). Nasprotno pa je zdravljenje esencialnih oblik praktično brez uspeha.

Hiperozmija (hiperosmia) je prevelika občutljivost na neznatne količine vonjav, ki so v okolju pogoste in jih opažamo pri nosečnicah in bolnikih s konverzivno nevrozo.

Parozmija (parosmia) je zelo redka. Bolnik namesto določenega čuti drug vonj (petrolej, žveplo, zažgano meso itd.). Pri subjektivni kakozmiji (kakosmia subjektiva), bolnik čuti smrdljiv in neprijeten vonj (duševni bolniki z vohalnimi halucinacijami, bolniki z intrakranialnimi ekspanzivnimi procesi). Pogostejša je objektivna kakozmija (kakosmia objectiva), ko bolnik voha razpadle bolezenske produkte, ki so posledica bolezni od nosa do želodca.

Diagnoza: uporabljamo subjektivne preiskovalne metode, ki so kakovostne in količinske, izid je torej povsem odvisen od bolnika. Tudi komplicirane objektivne metode niso povsem zanesljive.


VNETJA SLUZNICE OBNOSNIH VOTLIN


Vnetje obnosnih votlin (sinusitis paranasalis) je izredno pogosta bolezen, ni pa več tako nevarna, kot je bila pred odkritjem antibiotikov. Najpogosteje sta prizadeti čeljustni votlini, redkeje sitka in čelni votlini, zelo redko pa je vneta zagozdnična votlina.

Po trajanju bolezni jih delimo na:
akutna: ta bi moral diagnosticirati in zdraviti vsak osebni zdravnik,
kronična: diagnostika kot zdravljenje sta področje zdravnika specialista.


AKUTNA VNETJA



Po lokalizaciji jih delimo v:
• akutno vnetje čeljustne votline (sinusitis maxillaris acuta)
• akutno vnetje sitkinih celic (cellulitis ethmoidalis acuta;sinusitis ethmoidalis acuta)
• akutno vnetje zagozdnične votline (sinusitis sphenoidalis acuta)
• akutno vnetje čelne votline (sinusitis frontalis acuta)
• vnetje vseh votlin na eni strani (polisinusitis)
• vnetje vseh votlin na obeh straneh (pansinusitis).

Etiologija
Vzrok za nastanek akutnega vnetja obnosnih votlin je največkrat lokalen, redko je hematogen. Vsako infekcijo zgornjih dihal, predvsem kadra je ta najmočneje lokalizirana v nosu (nahod), spremljajo večje ali manjše spremembe na sluznici obnosnih votlin, ki pogosto povzočajo vnetja-rinogeni sinusitis. Včasih nastane vnetje obnosnih votlin pri infekcijskih voleznih (influenca, tifus, šrlatinka itd.), lahko pa je tudi, vendar redko, nasledek neposredne poškodbe obnosnih votlin.

V zvezi z vnetjem čeljustne votline je pomembna njena povezava s koreninami drugega ličnika ter prvega in drugega kočnika. Vršički korenin the zob segajo včasih v votlino in bolezni na njih so vzrok vnetja sluznice obnosne votline-dentogeni sinusitis.
Do akutnega vnetja obnosnih votlin lahko pride tudi zaradi deviacije pretina, hipertrofije školjk, nosnih polipov, adenoidnih vegetacij in drugih tumorskih gmot.
Tudi alergija je pomemben dejavnik pri nastaku vnetja.
Do vnetja pa lahko pride tudi zaradi nepravilnega čiščenja nosu, potapljanja, podvodnega plavanja in skakanja v onesnaženo vodo.
Splošne konstitucionalne lastnosti organizma (kakovost sluznice dihal) imajo tudi pomembno vlogo pri razvoju vnetja obnosnih votlin.

Klinična slika
Glede na klinično sliko in patološko anatomske spremembe delimo akutna vnetja obnosnih votlin v kataralna in gnojna. Pogosto prehajata eno v drugo. Razlikujemo pa ju glede na izcedek iz nosu, rentgensko sliko in klinični potek.

Pri akutnem kataralnem vnetju je sluznica rdeča, nabrekla in infiltrirana z vnetnmi celicami (levkociti in limfociti). Izloček je sluzav, z redkimi vnetnimi celiami. Epitelij je ohranjen, lahko so poškodovane migetalke. Kataralna oblika je navadno le začetek gnojnega vnetja, za katerega je značilen izloček z močno granulocitno infiltracijo. V sluznici je več vnetnih celic kot pri kataralnem vnetju (predvsem levkociti). Včasih gnoj izredno smrdi. Akutno vnetje obnosnih votlin le izjemoma preide v nekrotično obliko z razpadom kosti.

Splošni simptomi, ki spremljajo vnetje, so vročina, slabo počutje in pomanjkanje teka. Laboratorijski izvidi so spremenjeni (SR, krvna slika).
Lokalni bolezenski simptomi so: nosni izcedek (sprva kataralni, kasneje mukopurulentni), zamašen nos (oslabljen voh ali celo anozmija) in bolečine v predelu vnetno spremenjene obnosne votline, ki se kažejo kot glavobol. Glavobol je posledica zastoja izločka in je navadno hujši zjutraj. Tako naj bi imeli bolniki pri vnetju čeljustne votline bolečine predvsem v predelu podočnične jame (fossa canina), pri vnetju sfenoidalne votline pa bolečine v zatilju, ki sevajo v nosni del žrela, lahko pa prizadenejo tudi vso glavo in vrat ter zobe. Torej lokalizacija glavobola v določenem predelu glave ne pomeni nujno prizadetosti tam ležeče obnosne votline in ga tudi ne smemo enačiti s slednjo.

Akutno vnetje v čelni votlini lahko povzroči oteklino kože na čelu in zgornji veki ter fotofobijo in ojačano solzenje. Akutni etmoiditis večkrat spremljajo edem vek, hemoza in oteklina nosnega korena.

Edem je torej pogost spremljajoči pojav pri vnetjih obnosnih votlin, predvsem pri otrocih. Vendar pa oteklina mehkih delov v področju čeljustne votline navadno ni posledica vnetja, pač pa skoraj vedno izvira iz zob.

Diagnostika
Prepoznava akutnega vnetja obnosnih votlin ni težavna in je mogoča že v splošni ambulanti. Upoštevati moramo anamnezo in opraviti klinični pregled (uporaba nosnega lija). Pri spredajšnji rinoskopiji vidimo rdečo in močno nabreklo nosno sluznico z obilnim sluzavim ali gnojnim izločkom. Po legi gnoja ali izcedka lahko približno ugotovimo prizadeto votlino. Čeprav gnoja nikjer ne najdemo, to še ne pomeni, da bolnik nima akutnega vnetja.
Rentgensko slikanje v okcipitomentalni projekciji je lahko v pomoč, pri težjih primerih tudi punkcija.

Glavobol še ne pomeni vnetja obnosnih votlin. Diferencialno diagnostično moramo upoštevati še glavobole drugih izvorov: migreno, nevralgijo trigeminusa, tumorje, infekcijske bolezni, gnojni rinitis, tujek v nosu, bolezni zob, periostitis in celulitis v območju obnosnih votlin.

Zdravljenje
Akutna vnetja obnosnih votlin zdravimo vsaj teden dni s širokospektralnimi antibiotiki (npr. amoksicilin, amoksicilin/klavulanska kislina, cefuroksim). Z dodatnimi ukrepi bolniku lahko blažimo bolečine (analgetiki), mu olajšamo dihanje skozi nos (kapjice in sprej z vazokonstriktornim delovanjem) ter pomagamo k hitrjšemu in lažjemu izločanju sekreta (razširitev ustij votlin).

Jemanje bisa na bakterije in njihovo občutljivost na antibiotike ni smiselno saj ob takojšnjem zdravljenju bolnik navadno ozdravi, še predno dobimo bakteriološke rezultate.
Če po enodnevnem ali dvodnevnem zdravljenju simptomi ne popustijo in je v nosu še veliko gnojnega izcedka ali pa na rentgenski sliki vidimo, da je čeljustna votlina zasenčena, moramo punktirati. Punkcija mora potekati pazljivo, v anasteziji in pod zaščito antibiotikov, da se izognemo zapletom.

Ko akutnih znamenj ni več in se stanje normalizira, moramo v nosu operativno odstraniti morebitne potološke procese, ki so vzrok težkemu dihanju. Sprostitev dihanja skozi nos in dobra drenaža obnosnih votlin je najboljša profilaksa proti ponovitvi oz. kronični obliki bolezni.


KRONIČNA VNETJA


Navadno se razvijejo iz ponavljajočega se akutnega sinusitisa.

Dejavniki, ki prispevajo k njihovem razvoju:
• manjvrednost sluznice dihal
• nepravilno zdravljenje akutnega vnetja sinusov
• slaba imunska obramba organizma
• izredna virulenca mikrobov
• neugodne mikro- in makroklimatske razmere
• prirojene ali pridobljene obstruktivne nepravilnosti v nosnicah
• alergija.

Delitev:
a) Pri kataralni kronični obliki (sinusitis catarrhalis chronica) je epitelij ohranjen, zadebeljen, vsebuje veliko čašic. Sluznica je otekla, prisotne so spremembe na žilju. V primeru močnega edema in polipov na sluznici govorimo o sinusitis catarrhalis chronica hypertrophica.
b) Pri gnojni kronični obliki (sinusitis purulenta chronica) pa je epitelij večinoma uničen, sluznica je fibrozno spremenjena, v prosti svetlini votline pa je gnoj.

Bolezenska znamenja:
Začetno znamenje je praviloma mukopurulentni izcedek iz nosu. Bolnik se pravzaprav ne počuti bolnega, je pa utrujen, nezmožen za delo. Temperatura ni zvišana, ima le zmeren glavobol, lahko pa je depresiven, ima zadah iz ust, motnje voha in okusa. Zaradi požiranja gnoja med spanjem se lahko pojavijo prebavne ali želodčne težave in slab tek.
Sistemski znaki so torej pri kroničnem vnetju manj izraženi. Pogosto pa je prisoten še kronični rinitis, faringitis, laringitis in traheobronhitis, včasih tudi že bronhiektazije. Bolezen se pogosto naključno odkrije.

Diagnoza: najprej je potrebno opraviti natančno anamnezo in lokalni status, sledijo laboratorijske preiskave; rtg slikanje lahko potrdi diagnozo, ne more pa je izključiti, slikanje s CT. Včasih je potrebno izpiranje, redko pa pregled s sinusoskopom (tanka kovinska cevka opremljena z optiko in lučjo za pregled in biopsijo paranazalnih sinusov).
Diferencialna diagnoza:
• malignomi obnosnih votlin (biopsija in izpirek poslana na citološko preiskavo)
• gnojni trofični in hipertrofični rinitis
• kronični tujek v nosu ter
• cistično spremenjena sinusna sluznica.
Zdravljenje:
• v splošni ambulanti: kapljice z dekongestivnim delovanjem, analgetiki, antibiotiki -empirično, če neuspešno, sledi terapija po antibiogramu + bolnika je potrebno spremljati zaradi možnih zapletov → napotitev k spec.otorinolaringologu.

• operativno: temeljno je odprtje komunikacije, odstraniti je treba uničeno sluznico in omogočiti drenažo.
(npr. maksilarni sinus odpremo skozi vestibulum oris in dreniramo v spodnji nosni hodnik (Caldwell – Lucova operacija), po isti poti pridemo tudi do sitke in zagozdnične votline. Čelna votlina predstavlja večji problem: potrebno jo je odstraniti in nastali defekt popraviti s plastično operacijo).
Pri vnetju obnosnih votlin dreniramo votlino z vloženo polietilensko cevko, skozi katero občasno vbrizgavamo penicilin in kortikosteroide. Izcedek lahko tudi izsesamo, paziti moramo, da s premočnim vlekom ne odluščimo sluznice.
Pomisliti je treba tudi na druge vzroke ter jih odstraniti, npr. vnet zob.
Pri kroničnem vnetju obnosnih votlin uporabimo naslednje antibiotike:
• amoksicilin/klavulanska kislina (14–42 dni) ali
• sultamicilin (14–42 dni).

Zapleti:
Velik pomen ima anatomska lega posameznih sinusov glede na okolico, žilje, pa tudi velikost votline in debelina stene. Vnetje se širi per continuitatem in hematogeno.
• Lokalni zapleti: ostitis, periostitis in osteomielitis sosednjih kosti; lahko tudi vnetje mehkega tkiva in kože ter razvoj fistul.
• Orbitalni zapleti: edem vek, manjša gibljivost, eksoftalmus, hude bolečine, težave z vidom, celo slepota. (v dif.dg. sodijo procesi za zrklom).
• Endokranialni zapleti: ekstra- in subduralni absces, serozni ter purulentni meningitis, redkeje možganski absces in tromboza kavernoznega sinusa).
Pri vseh komplikacijah je potreben kirurški poseg ter ustrezna antibiotična terapija.

POSEBNOSTI VNETIJ OBNOSNIH VOTLIN PRI OTROKU

Bolezenski znaki in razvoj otroškega sinusitisa se precej razlikujejo od bolezni pri odraslem, ker so sinusi šele v razvoju in imunski sistem še slabše deluje.
Prevladujejo splošni bolezenski simptomi in znaki; febrilnost, izguba teka in prebavne težave. Vnetne spremembe se pojavijo tudi v sluznici žrela, grla, sapnika in v sapnicah, pogosta je pljučnica. Značilen je kašelj s krčevitim dihanjem in mukopurulentni izcedek. Lab. parametri: povišana sedimentacija, levkociti in krvna slika so močno spremenjeni.
Nenavadno izrazito in razmeroma pogosto je akutno vnetje etmoida (sinusitis ethmoidalis acuta). Znaki so hemoza, oteklina vek, lica in nosnega korena. V nosu najdemo močno oteklino sluznice in obilo izcedka. Bolezen zdravimo z visokimi odmerki antibiotikov in s kapljicami proti edemu.
Pri akutnem gnojnem ali kroničnem vnetju sitke moramo otroka v mnogih primerih operirati, da se izognemo zapletom.

You have no rights to post comments