GLUHOST (SURDITAS) IN GLUHONEMOST

Človek je gluh, kadar je percepcija sluha v govornem področju tako motena, da ne sliši in ne more posnemati ali ponoviti govornih elementov in nobenih zvokov, tako da socialni stik z njim ni mogoč.
Če se to zgodi otroku pred razvojem artikuliranega govora, to je pred šestim letom starosti, ne bo razvil govora. To se danes zgodi le redko, saj lahko tudi gluhega otroka, ki je sicer normalno razvit, naučimo vsaj pomanjkljivo govoriti ali brati sobesednikov govor iz ustnic. Prav tako ga lahko naučimo komunikacije s kretnjami. Vzrok nemosti torej ni v govornem aparatu, ki je anatomsko in funkcionalno docela razvit, ampak je posledica gluhosti.

ETIOPATOGENEZA

Gluhost je posledica sprememb v polžku, slušnih poteh ali jedrih.
Delitav glede na etiopatogenezo:
a) PODEDOVANA (hereditarna) gluhost: dedne degenerativne nepravilnosti pri starših ali daljnih prednikih; gre torej za genetsko napako, ki se kaže v recesivni obliki - spremembe v kožastem delu notranjega ušesa, in v dominantni obliki - spremembe na kostnem delu polžka.
b) PRIROJENA (kongenitalna) gluhost: intrauterina vnetna ali degeneracijska dogajanja v labirintu in poškodbe med porodom (intrauterini labirintitis zaradi influence, mumpsa in rdečk matere v prvih treh mesecih nosečnosti, različni Rh faktor staršev, fetalna eritroblastoza, intralabirintne krvavitve in hipoksije med porodom ter zastrupitve z različnimi zdravili, ki jih je mati dobivala med nosečnostjo)
c) PRIDOBLJENA (akvirirana) gluhost: zaradi nalezljivih bolezni v prvih letih življenja - meningitis, encefalitis, ošpice, škrlatinka, mumps, oslovski kašelj, davica; vzrok so lahko tudi kraniocerebralne poškodbe ali poškodbe labirinta in zdravljenja z ototoksičnimi zdravili - aminoglikozidni antibiotiki. Pomembna so tudi vnetja (predvsem srednjega) ušesa.
Patološke spremembe skupne vsem trem oblikam so:
- degenerativne spremembe nevroepitelija
- aplazije, hiperplazije posameznih sestavin polžka
- osteoidno in fibrozno tkivo kot ostanek vnetja v kožastem ali kostnem delu labirinta

KLINIČNA SLIKA

V zgodnjem otroštvu je malo znakov gluhosti. Razlike v vedenju zdravega in gluhega otroka se začnejo kazati po prvem letu starosti. Otrok, ki se je rodil gluh ali oglušel v prvem letu, ne bo zmožen zaznavati ali razločevati zvočnih dražljajev, ne bo mogel oponašati in ponoviti začetnih govornih elementov.
Tudi otrok, ki ogluši pozneje, ko je že začel govoriti in je prepuščen samemu sebi, bo kmalu pozabil tudi govor, ki ga je že obvladal. Ravno tako postane govor starejše osebe slabši, če se mu ta ne posveča potem, ko ogluši. Govor gluhih je sekan, trd in enoličen, stik z okolico se razvija na vidnih in tipnih zaznavah.
Obravnava otroka, ki pride zaradi zapoznelega govora vključujejo delo avdiologa, psihologa, pediatra, avdiopedagoga, defektologa (logopeda in surdopedagoga) in socialnega delavca, ki ugotovijo stopnjo naglušnosti in pomagajo bolniku pri govornem usposabljanju.

NAGLUŠNOST (HYPACUSIS)

Naglušen človek pomanjkljivo ali nepravilno sliši govor oz. zvoke v okolju.

Razdelimo jo na prevodno, zaznavno in kombinirano.

Pri patologiji zunanjega sluhovoda, srednjega ušesa in bobniča imamo prevodno naglušnost.

PATOLOGIJA ZUNANJEGA SLUHOVODA
Poškodbe, obstruirajoče tvorbe, tujki, vnetja in tumorji zunanjega sluhovoda povzročijo naglušnost, kadar je obstrukcija sluhovoda popolna. Atrezija zunanjega sluhovoda.

PATOLOGIJA SREDNJEGA UŠESA IN BOBNIČA
Sem prištevamo razvojne nepravilnosti, raztrganino bobniča, poškodbe slušnih koščic (predvsem inkudostapedičnega sklepa), nagle in velike spremembe zračnega pritiska, barotravmo in vnetja srednjega ušesa ter adhezivne procese po njih.

PRI PATOLOGIJI NOTRANJEGA UŠESA je naglušnost zaznavna.
Poznamo: razvojne nepravilnosti (Waardenburgova bolezen), prelome senčnice (vzdolžni vodijo v prevodno naglušnost, prečni v zaznavno), pretres labirinta (lahko tudi gluhost!), barotravmo, kesonsko bolezen (lahko tudi gluhost!), akutno in kronično akustično travmo (kronična nad 85 dB, obojestransko, zaznavno, nepovratno, najprej frekvence nad 4000 Hz), mastoiditis, labirintitis, labirintopatije (infekcije, nevrohormonalne, presnovne in cirkulatorne motnje, zdravila (aminoglikozidi, kinin, salicilati), kemikalije (etanol, Pb, CO)).
Menierova bolezen je hidrops kožastega labirinta, verjetno zaradi motene resorpcije ali pretiranega izločanja endolimfe.
Menierov sindrom je lahko posledica: aterosklerotičnih sprememb žilja, multiple skleroze vestibulokohlearnega živca, tumorja pontocerebelarnega kota, cervikalnega sindroma (pritisk na vertebralno arterijo ali draženje simpatika, najpogosteje zaradi poškodb vratne hrbtenice), akutne oglušelosti (prekrvavitvene motnje v polžku – spazem, tromb, embolija).

STAROSTNA NAGLUŠNOST (PRESBYACUSIS)

Je fiziološka napredujoča somerna naglusnost, ki se razvija s staranjem in jo vedno spremlja šumenje v ušesih.
ETIOLOGIJA: Vzroki in dogajanja še niso docela pojasnjeni, vsekakor pa pomembno vlogo igra arterioskleroza ali druge spremembe v organizmu, ki povzročajo slabšo prekrvavitev ušesnega ustroja. Vzroki šumenja so lahko različni (tumor, sladkorna bolezen...).
PATOLOGIJA: Pri starejših nastanejo degenerativne spremembe spiralnega organa, zlasti v bazalem delu (visoke frekvence!); najdemo atrofijo ganglijskih celic in propadanje živčnih vlaken. Atrofične spremembe se pojavljajo tudi v centralnih živčnih poteh.
KLINIČNA SLIKA: slabši sluh, šumenje v ušesih. Naglušnost je vedno obojestranska, somerna. Začne se neopazno. Sluh je najprej oslabljen za visoke tone, zato se človek s starostno naglušnostjo navadno najprej pritožuje, da ne sliši tiktakanja ure, telefona, predvsem pa ne more slediti pogovorom v družbi in hrupu.
DIAGNOSTIKA: Na avdiogramu se kostna in zračna krivulja prekrivata; obe sta znižani, predvsem v predelu visokih frekvenc. Pri Webrovem testu bolnik ne lateralizira, Rinne je pozitiven. Ravnotežni aparat bolniku ne dela težav.
Presbiakuzi podobne težave lahko imajo tudi sorazmerno mladi ljudje, po drugi strani pa nekateri tudi v pozni starosti še vedno dobro slišijo. Pomembne so torej individualne posebnosti - telesni ustroj, prebolele bolezni ušes, dolgotrajna izpostavljenost hrupu in ropotu.
ZDRAVLJENJE: Prezbiakuza je fiziološki pojav, zato zdravljenje ni uspešno; vprašanje je ali je sploh potrebno. Pri hujši naglušnosti predpisujemo zdravila, ki delujejo proti arteriosklerozi, vitamin A ter hormone.
Včasih je šumenje hujša nadloga kot naglušnost; v tem primeru bolnik dobi pomirjevala, izogiba naj se kajenju ter pitju večjih količin kave in alkoholnih pijač. Skušamo ga prepričati, da šumenje v ušesih ni bolezen, zaradi katere bo oglušel ali umrl, ampak proces staranja, ki ga mora sprejeti.
Je pa huda starostna naglušnost resna težava, ki stare ljudi včasih močno osami.

DIAGNOSTIKA NAGLUŠNOSTI

Stopnjo naglušnosti določamo s kvantitativno preiskavo sluha, pri kateri preiskovanec sedi 6 m od preiskovalca tako, da je z ušesom, ki ga preiskujemo, obrnjen proti zdravniku. Preiskavo začnemo s šepetom dvomestnih številk. Bolniku se približujemo do oddaljenosti, na kateri nas dobro sliši in razločno ponovi izgovorjene številke. Kadar ne sliši šepeta ob ušesu, preiskavo ponovimo z glasno govorjenimi številkami.
Kvantitativno ločimo tri stopnje naglušnosti: - rahla naglušnost (glasni govor sliši iz razdalje 4 m)
- srednja naglušnost (sliši iz razdalje 4-1 m)
- huda naglušnost (sliši na razdalji manj kot 1 m)
Kvalitativno pa ločimo tri vrste naglušnosti:
a) SENZORINEVRALNA naglušnost, kjer je okvara na enem ali več mestih, kjerkoli od čutnic spiralnega organa do možganske skorje; motena sta zaznavanje in/ali prevajanje akustičnih dražljajev; odnos med kostnim in zračnim prevajanjem je enak kot pri zdravem ušesu, le da sta oba skrajšana.
b) PREVODNA naglušnost nastane pri boleznih zunanjega ušesa, bobniča in srednjega ušesa; z zdravim ušesom slišimo ton, ki ga zrak prevaja bolje in dlje časa od tona, ki se prenaša po kosti; pri prevodni naglušnosti pa je aerotimpanalni prenos tona slabši od kraniotimpanalnega.
c) KOMBINIRANA naglušnost
Za določitev mesta okvare uporabljamo glasbene vilice nizke frekvence 250 Hz. Odnos med kostnim in zračnim prevajanjem lahko kvalitativno ugotovimo z Rinnejevim in Webrovim preskusom, ki ju lahko dopolnimo še s Schwabachovim preskusom.

REHABILITACIJA NAGLUŠNIH

Z rehabilitacijo naglušnih in gluhih želimo po splošnih medicinskih in psiholoških načelih te invalide približati ali vključiti v svet polnočutnih ljudi. Stopnja, vrsta in trajanje naglušnosti, v kateri starosti je bolnik postal naglušen ali gluh - vse to je potrebno upoštevati pri načrtovanju rehabilitacijskega postopka. Poglavitna za rehabilitacijo je naglušnost, ki moti razvoj govora ali pa že pri razvitem govoru onemogoča stik bolnika z okolico po slušni poti. Navadno je to takrat, ko sluh pade v območju govornih frekvenc na raven pod 40dB in je bolezen take narave,da sluha ne moremo zboljšati z zdravilnimi metodami, ne konservativno ne operativno. V takih primerih moramo bolniku predpisati slušni pripomoček.
S slušnimi pripomočki ne vplivamo na sluh, ne izboljšamo slušnega organa, ampak samo okrepimo zvočne impulze iz okolice.
Slušni aparati so elektro-akustični ojačevalci, prilagojeni posebnim potrebam naglušnega ušesa. Sestavljen je iz mikrofona, ojačevalnika, slušalke in napajalnega vira. Mikrofon pretvarja ustrezen zvok v električni signal, ki ga ojačevalnik okrepi, slušalka pa ponovno pretvori v zvočni signal. Napajalni vir (baterija, akumulator) daje za delovanje ojačevalnika potrebno energijo. Frekvenčno območje, v katerem te naprave koristno ojačujejo, se danes pri najboljših aparatih razteza od 100 do 6000 Hz.
Pravilno predpisan in pravilno uporabljen slušni aparat ni nikoli vzrok za propadanje sluha , prav tako aparat ne more preprečiti njegovega propadanja, če bolezen napreduje. Bolnik, kateremu predpišemo slušni pripomoček, potrebuje daljšo ali krajšo slušno vajo – uvajanje v uporabo slušnega aparata. Avditorni trening mora voditi za to dejavnost usposobljeni strokovnjak. Privajanje slušnemu aparatu je tem lažje, čim mlajši je bolnik, čim manj je naglušen in čim krajši čas naglušnost traja. Še posebej zahtevna je habilitacija sluha pri majhnem otroku. Čimprej ga je potrebno usposobiti za sožitje s tistimi, ki slišijo normalno.
Obeti za prihodnost le niso tako črni, kajti danes že vstavljajo elektrode v notranje uho slušno prizadetim, ki so oglušeli zaradi okvar v notranjem ušesu.