Komunikacija (2006-11-16)

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (komunikacija_z_bolnikom_z_rakom.doc)komunikacija_z_bolnikom_z_rakom.doc70 kB
1 UVOD

1.1 Definicije

Komuniciranje proces, s pomočjo katerega ljudje skupno ustvarjamo in upravljamo socialno stvarnost.

Cilj komuniciranja je prenesti informacijo iz misli ene osebe v misli druge osebe ali več oseb, kot to terja informiranje, dogovarjanje, vplivanje ipd. Uspešno je komuniciranje, ki doseže zastavljeni cilj.

Komunikacijo delimo na besedno (verbalno) in nebesedno (neverbalno). Prvo enostavneje imenujemo govor, druga pa ni enovita, pač pa jo sestavljajo različne oblike. Prva pogosto sporoča o objektivni preverljivi realnosti, ima referenčno funkcijo, druga pa je pomembnejša v izmenjavi občutij, čustev in odnosov, ima ekspresivno funkcijo. Nebesedna sporočila so bolj nenadzorovana in pogosto povsem nezavedna. Komuniciramo lahko torej z besedami ali pa brez njih. To pravzaprav pomeni, da ni mogoče ne komunicirati, saj v resnici komuniciramo že s samo navzočnostjo v odnosu, ne da bi karkoli izrekli.

1.2 Komunikacija v onkologiji

Dobra komunikacija je za varno zdravljenje najmanj tako pomembna kot laboratorijske preiskave. Vodi do boljšega sodelovanja bolnika in s tem do uspešnejšega zdravljenja ter do boljšega obvladovanja zapletov bolezni in zdravljenja. Če bolnik ne razume bistva bolezni, namena, načrta in realnih ciljev zdravljenja ter svoje vloge pri tem procesu, potem postane vsako zdravljenje hudo nevarno: nevarno za bolnika, seveda pa tudi za zdravnika. Velika večina očitkov zdravniške napake, zmote ali napačne odločitve ima svoje korenine v šibki komunikaciji.
Dobra komunikacija prinaša tudi prihranke. Dogaja se, da se zdravniki ob hudo bolnem odločajo za povsem nekoristno in včasih celo škodljivo ali nevarno zdravljenje. Odkrit pogovor je težaven za oba, bolnika in zdravnika. Zdravnik, ki nima časa ali moči, da bi se z bolnikom pošteno pogovoril ter predstavil realne in dosegljive cilje zdravljenja, pogosto ubere bližnjico – predpiše kakšno drago, nekoristno terapijo. Namesto komunikacije torej dodatno breme za bolnika, za zdravstveno osebje in za družbo v celoti, ki mora plačevati visoke stroške nekoristnega zdravljenja.

2 PRVI OBISK

Zdravi si težko predstavljamo, kakšno breme predstavlja prvi obisk pri onkologu. Pri takem bolniku opazimo napetost, stisko, negotovost, strah pred neznanim. Da bi prekinili njegovo tesnobo, mora biti zdravnik sproščen, brez hude časovne stiske. Čeprav se zdijo zdravnikov pozdrav, predstavitev in stisk roke samoumevni, jih v vsakdanji praksi vendarle prepogosto ni.
Če bolnik tako želi, v ordinacijo povabimo tudi njegove svojce. Pogosto je prisotnost njegovih bližnjih v pomoč pri samem pogovoru, pa tudi doma, pri premlevanju, kaj je zdravnik povedal.
Pomembno je, da prve besede s pacientom niso namenjene bolezni. Zdravnik mora vstopiti v bolnikovo okolje. Vsak pacient naj bo najprej človek. Od kod ste doma Kakšen je vaš poklic, kaj delate S tem je led prebit, pogovor o bolezni se lahko začne.


3 KAKO POIMENOVATI BOLEZEN

Še nekaj let nazaj, smo se besedi rak močno izogibali in o njem sploh nismo govorili. Namesto besede rak smo uporabljali druge besede: senca, zatrdlina, bula, cista ali na splošno bolezen. Torej veliko besed, ki so zakrile tisto pravo.
Veliki večini danes povemo, da imajo RAKA. Zaradi te besede stiska ne postane večja, temveč človek spozna kdo je njegov resnični sovražnik, proti kateremu se mora bojevati.
Še vedno pa so tukaj bolniki, ki jim temne resnice ne povemo. To so ljudje, ki imajo omejeno sposobnost dojemanja sveta okoli sebe, ljudje, pri katerih se je rak že močno razširil, in so jih šele hude težave in močno omejena avtonomija pripeljale k zdravniku, stari in betežni ljudje, odmaknjeni samotarji ter kronični alkoholiki. Če pri teh ljudeh odkrijemo raka, ki je neozdravljiv, se odločimo za podporno in simptomatsko zdravljenje, je strokovno povsem upravičena odločitev, da jim resnice ne povemo, saj bi ta naredila le dodatno stisko in zmedo.

4 MOTIVACIJA

Motivacija bolnika za zdravljenje je ključni del komunikacije. Bolnik od nas pričakuje konkreten predlog za zdravljenje.
Kot drugje, tudi tukaj brez pozitivne motivacije ni uspeha, z visoko motivacijo pa lahko premagaš tudi veliko močnejšega nasprotnika. Močno koristi, če motivacijo bolnika podkrepimo s konkretnimi zadolžitvami. Ponudimo mu dihalne vaje, redno telovadbo, dobro hidracijo, raznoliko prehrano in ukrepe proti zaprtju. Poskušamo ga motivirati k temu, da naredi vse, da bi bilo zdravljenje uspešnejše in naj ne objokuje usode.
Zdravnik mora dati bolniku spodbudo. Upanje naj vedno ostane, le cilji upanja se spreminjajo. Kadar ozdravitev ni več realna, se cilj preusmeri na kar najboljše obvladovanje težav.

5 PRISPODOBE

Preprostemu človeku so medicinski izrazi tuji. Če vzame v roko strokovno medicinsko literaturo, bo prav v vsakem stavku našel izraze, ki mu ne bodo ničesar povedali. Zato si pogosto pomagamo s prispodobami, ki naj dopolnijo medicinsko razlago in pomagajo pri razumevanju.
Nekaj primerov:
PLEVEL-pomaga razumeti pomen dopolnilne sistemske ali obsevalne terapije. Plevel odrežeš ali izpuliš, pa bo čez nekaj tednov spet zrasel-enako je pri raku.
RDEČI SEMAFOR-zaradi slabe krvne slike, mora bolnik naslednje odmerek zdravil izpustiti.
PARAZIT-rak je kot parazit, dobil bo svoje, tudi če stradate, vaše telo pa bo ob stradanju hitreje propadalo, zato stradanje odsvetujemo.

6 DOSTOPNOST ZDRAVNIKA

Zdravnik si mora vzeti čas za pacienta in pogovor ves čas njegove bolezni, tudi po prvem obisku. Včasih je to zaradi prevelikega števila pacientov in premalo časa lahko zelo težko, saj ima zdravnik v povprečju za enega bolnika manj kot deset minut časa. V tem času mora opraviti pregled in pogovor, ki je zlasti pomemben pri bolnikih s tako hudo boleznijo. Zato so bolniku in zdravniku v pomoč dogovorjene redne govorilne ure, ki prihranijo čas in nepotrebno iskanje.

7 ČAKALNICA IN INTERNET

Bolniki so v času polnem različnih informacij vedno bolj obveščeni o svojih težavah. Mediji, tisk, televizija, internet ponujajo najrazličnejše članke o boleznih in novih načinih zdravljenja, ki jih bolniki ali svojci ponudijo zdravniku. Poleg tega si mnenje, izkušnje, nasvete bolniki izmenjujejo tudi v zdravniški čakalnici, v kateri se sklepajo tudi prijateljstva. Zdravniki naj ne zamujajo v ambulanto, saj je točnost lahko prvi znak spoštovanja do bolnikov.
Ljudje težko kritično gledajo na informacije, ki jih najdejo na spletu. Zdravniki si ne smejo želje po čimveč informacijah razlagat kot znak nezaupanja ali vtikanja v njihovo delo, ampak kot znak aktivnega sodelovanja in motivacije bolnika do svojega zdravja. Zato mora zdravnik potrpežljivo razložiti svoje predloge zdravljenja in svoje delo, da bo bolnik lažje razumel.

8 VLOGA SVOJCEV

Ko govorimo o avtonomiji bolnika, mislimo na pravico, ki naj bi jo imel, da sam razpolaga z informacijami o svoji bolezni. Zato ob sprejemu v bolnišnico bolniku ponudijo obrazec, kjer lahko izbere možnost, da nikomur ne bodo dajati informacij o njegovi bolezni. Toda kako ravnati v primerih najhujše ali neozdravljive bolezni, ali ko bolnik ni kritičen do nje in ni sposoben skrbeti zase. Takrat so svojci tisti, ki bodo zanj skrbeli in ga negovali po odhodu z bolnišnice in s tem prevzeli veliko vlogo. Zato je naravno, da s svojci delimo informacije o bolezni, stanju, pričakovanjih in smo v pogovorih z njimi tudi bolj realistični.

9 KONEC, TAK ALI DRUGAČEN

Vsaka bolezen ima svoj konec. Pri bolnikih z napredovanim rakom se moramo velikokrat soočiti s smrtjo. Pri obveščanju o smrti za bolnike, ki umrejo v bolnici, pokliče svojce zdravnik, kadar bolnik umre doma, pogosto svojci obvestijo zdravnika. Ne smemo pozabiti, kako pomemben je za svojce lahko kratek pogovor o tem, kako je bilo v zadnjih dneh, še posebej starejšim.
Dobra komunikacija, empatija in čas za bolnika ter svojce so pri poteku bolezni in zdravljenja izredno pomembni, pomenijo boljše sodelovanje, prijaznejši odnos, uspešnejše zdravljenje in več veselja.

10
Za konec pa še dve zgodbici prevedeni iz knjige Communication with thr cancer patient: Information and truth.

“Jose je bil 12-letni indijanec iz plemena Toba v Provinci Formosa. Njegov oče ga je pripeljal v bolnišnico zaradi velikega tumorja na nogi. Diagnosticirali so mu osteosarkom. Očetu so pojasnili, da je za preživetje sina potrebna amputacija, vendar jo je ostro zavrnil in jim prepovedal, da bi se o tem pogovorili s Josejem.. Zdravniki so za pomoč prosili socialno delavko, ki bi naj posredovala pri sodniku. Delavka je tak ukrep odsvetovala, ker Toba kultura namreč močno verjame v reinkarnacijo. S prikrajšanim udom se Jose tako ne bo mogel reinkarnirati in njegova duša bo obsojena na večno tavanje. Jose je odšel domov z analgetiki in umrl sedem mesecev kasneje. Socialna delavka je kasneje zdravstvenemu osebju povedala, da se je Jose veselil novega, zdravega telesa, ki ga bo dobil v novem življenju.”

Ta zgodba je primer, da se v zdravniški praksi srečamo tudi z ljudmi drugačnega verskega ali kulturnega prepričanja. Tem ljudem ne smemo vsiljevati svojega prepričanja, temveč moramo spoštovati njihove odločitve.

“12-letni Tomas je imel možganski tumor. Zdravnica, ki je zadnji dve leti skrbela zanj, ga je med enim od obiskov našla žalostnega in v joku. Začela sta se pogovarjati o njegovih občutkih. Njegova mati je v ozadju napeto poslušala njun pogovor ter odklanjala vsakršen pogovor o Tomasovi zagotovi smrti. Ko je slednji res povprašal o resničnem stanju svoje bolezni, je spremenila temo pogovora. Spoštovala je željo staršev in otroku ni ničesar povedala. Po enem letu se je dečku stanje samo še slabšalo. Izogibal se je prijateljem in ostajal doma z družino. Ob napadu slabosti je nagovoril svojo mater: »Če moram tako živeti, rajši umrem. Vem da bosta z očkom zelo žalostna.« Mati mu je odgovorila:« Res je, vendar ne skrbi za naju. Vse kar si želiva je, da se počutiš dobro.« Zadnja dneva je sproščeno govoril o svojih strahovih in doživljanjih ob bližajoči se smrti. Umrl je naslednji dan, obkrožen s svojo družino, ki ga je pospremila in olajšala pot v onostranstvo.”

Starši bolnega otroka velikokrat odklanjajo pogovor o bolezni in smrti. Zdravnik je dolžan spoštovati odločitev staršev, vendar ni potrebno, da otroku laže. Pomembno je, da se z otokom pogovarja v zanj razumljivem jeziku.

You have no rights to post comments