Super izpit, mešanica sproščenega, a akademskega vzdušja (ob kavi ali čaju) in zahtevnega a prijaznega pogovora, ki ti pusti vtis, da se nisi učil brez veze. Imel sem (ne se pozabit bolniku predstavit in mu stisnit roko) okvaro hrbtenjače in prvi del je potekal tako, da sva se s kolegico pred profesorjem pogovarjala o bolniku in na osnovi anamneze ugotavljala kje je lezija in nato kaj je lezija, kako bi jo dokazala z drugimi metodami in kaj je terapija. V drugem delu pa serija vprašanj o boleznih, a nobeno v stilu No, povejte, kaj veste o migreni - vprašanja so dinamična, konkretna, kratka in hitra, temeljijo na tisti nevrološki logiki, kjer potrebuješ dost znanja anatomije in klinike. A ne se bat, profesor veliko pomaga, da veliko časa za razmislek, možnost, da popraviš napako, ves čas čutiš, da hoče v študentu odkriti znanje, ne pa iskati neznanja. Pokažeš blefarospazem (obojestransko), delitev distonij, katera žila je prizadeta, če imaš te in te znake, bolnik ne prizna svoje bolezni in se ne zna obleč, kje je tumor (desno parietalno), juvenila mioklonična epilepsija, kako se zdravi, razlika med distrofijo in miopatijo, hoja pri miopatijah, zdravljenje MS, kje je najvišje in kje je najbolj nizko lezija ob takih in takih znakih, pri katerih boleznih je specifičen EEG, kje je disociirana motnje senzorike, na kolegu pokaži Tinelov znak, kako zdraviš parkinsonizem pri mladem. Ocena je bila zelo dobra in nič ni zameril, če česa nisva takoj zdrdrala in sva do odgovora prišla počasi. Končno občutek, da res postajam zdravnik, na dobri fakulteti.