SARS - ali je nevarnost mimo?

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (sars-ali_je_nevarnost_mimo.doc)sars-ali_je_nevarnost_mimo.doc41 kB
UVOD
SARS (sindrom akutnega oteženega dihanja; hudi akutni respiratorni sindrom) je nova infekcijska bolezen dihal, ki se je prvič pojavila na jugu Kitajske (provinca Guangdong) novembra 2002 in se v nekaj mesecih razširila v 29 držav. Zadnji primer so registrirali 9.junija 2003 v Kanadi, skupaj pa je zbolelo 8437 in umrlo 813 okuženih. Okužbe so se pojavljale predvsem v bolnišnicah in v veliki meri med zdravstvenimi delavci, kar je spodbudilo še dodatno pozornost javnosti, poleg tega, da je šlo za neznano bolezen, ki je zamajala temelje gospodarstev držav jugovzhodne Azije.

VSEBINA
1. Kako se sars razlikuje od atipične pljučnice
Atipična pljučnica je definirana kot pljučnica ali infekcija spodnjega respiratornega trakta z atipičnimi znaki, ki se stopnjujejo. Simptomi so suh, neproduktiven kašelj, variabilno število levkocitov in spremembe radiografske slike prsnega koša. Povzročajo jo Mycoplasma pneumoniae, Chlamydia spp., Legionella pneumophila, Coxiella burnetii.
SARS se od atipičnih pljučnic loči po tem, da ga povzroča nov virus (SARS-CoV; doslej neznan koronavirus) proti kateremu človeštvo nima imunosti; da ne povzroča navadnega prehlada ampak hudo pljučnico; in da je zelo kužna bolezen, ki se lahko zelo hitro razširi po svetu.

2. Prvi primer sarsa in širjenje
Prva žrtev sarsa je bil poslovnež iz kitajske province Guangdong v novembru 2002, vendar pa on in številni drugi niso pritegnili pozornosti mednarodne javnosti vse do februarja 2003, ko je zbolel zdravnik iz omenjene province in je na svojem obisku v Hongkongu okužil 12 ljudi, ki so bolezen prenesle po celem svetu. 12.3.2003 je SZO izdala prvo opozorilo glede sarsa, število sumljivih in verjetnih primerov bolezni je iz dneva v dan naraščalo vse do maja, junija pa se je bolezen umirila. Zadnji primer so registrirali 9.junija 2003.

3. Klinične, laboratorijske in radiološke značilnosti bolnikov
Inkubacijska doba je 2-10 dni in sprva se pojavijo gripi podobni prodromalni simptomi, kot so mišične bolečine, glavobol in vročina (nad 38°C, z mrzlico), ki pa lahko pri starejših izostane. 2-4 dni po prvem simptomu se pojavijo respiratorni simptomi (suh, dražeč kašelj, dispneja), ki se jim pridružijo še driska, navzea ali bruhanje. Bolniki nimajo izpuščaja, nevroloških simptomov, nahoda ali faringitisa, kar je značilno za druge infekcijske bolezni. Več kot 20 bolnikov potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti in 10-20 potrebuje intubiranje in mehansko predihavanje. Povprečna smrtnost znaša 9,6, v starosti nad 60 let pa se lahko povzpne nad 40. Zanimivo je, da otroci redko zbolijo s sarsom, bolezen pa pri njih poteka praviloma blažje.
Rentgenska slika prsnih organov kaže žariščne infiltrate ali periferne konsolidacije, ki pri tretjini pacientov napredujejo.
V krvni sliki je prisotna levkopenija, ter blaga trombocitopenija, zvišana je vrednost laktatne dehidrogenaze (visoka vrednost napoveduje slabo prognozo).

4. Povzročitelj sarsa
Odkrili so da sars povzroča nov koronavirus (enovijačni virus z RNK in maščobno ovojnico), ki naj bi z živali prešel na človeka. Enak virus so namreč našli tudi v civetski mački (masked palm civet) in rakunskem psu (racoon dog), vendar bo potrebno to hipotezo potrditi s serološkimi preiskavami živali na izvornem področju sarsa, kar pa jim do sedaj še ni uspelo.
Uspelo jim je določiti nukleotidno zaporedje virusnega genoma, kar bo olajšalo diagnostiko in pospešilo izdelavo cepiva.

5. Načini prenosa
Povzročitelj se širi predvsem kapljično do oddaljenosti enega metra od vira, največ virusa se izloča v kasnejši fazi okužbe, ko so izraženi že vsi simptomi.
Aerogeni prenos z aerosoli je redkejši in do njega pride pri intubiranju, bronhoskopiji, aspiriranju sapnika, indukciji izmečka (ko se tvorijo aerosoli). Aerosoli lebdijo v zraku več ur in v prostorih s prezračevalnim sistemom brez filtra se virus lahko raznese po celotnem objektu (kot pri TBC).
Tretji način prenosa je s stikom z bolnikovimi izločki ali kontaminiranimi predmeti.

6. Zdravljenje in preventivni ukrepi
Sars so zdravili z antibiotiki, ribavirinom, kortikosteroidi (prednison) in s pasivno imunizacijo s prebolevniškim serumom, vendar je premalo podatkov, ki bi ocenili učinkovitost tega ukrepa. Humanega cepiva še ni na voljo, vendar veliko strokovnjakov posveča vso svojo pozornost v to smer.
Ključni ukrepi za zajezitev širjenja sarsa v bolnišnici predstavljajo zgodnje odkrivanje bolnikov, takojšnja osamitev, uporaba osebnih zaščitnih sredstev ter nadzor ali karantena oseb, ki so bile v stiku z bolnikom.

7. Ali je nevarnost mimo
Da bi z zagotovostjo znali odgovoriti na to vprašanje bi najprej morali ugotoviti izvor sarsa. Virologi sumijo, da obstaja živalski rezervoar – ekološka niša, kjer virus živi naprej, vendar nihče ne ve kje ta niša je. Skupina znanstvenikov je maja 2003 našla v civetski mački in rakunskem psu (ki sta na jedilniku mnogih restavracij) le 29 nukleotidov daljši virus, vendar je druga skupina, ki je opravila pregled enajstih vrst živali (tudi omenjenih dveh) meseca junija te rezultate ovrgla.
Sars se lahko vrne na različne načine. Lahko se še vedno širi med ljudmi, ki so asimptomatski nosilci, in predstavljajo možen vir okužbe. Znanstveniki tudi sumijo, da nižje temperature, vlažnost in UV-svetloba pozimi povečajo stabilnost virusa – sars je lahko torej sezonska bolezen (kot gripa).
Veliko laboratorijev razvija cepivo proti sarsu in seveda še vedno hranijo vzorce tkiv in virus, kar predstavlja naslednjo možnost izvora bolezni.
Čeprav je virus sorazmerno stabilen, se poraja možnost, da se bo njegova virulenca in kužnost s številnimi prenosi s človeka na človeka okrepila ali oslabila (npr. možen pojav mutacij virusa – kot pri gripi). Sars je globalni izziv za človeštvo in če bomo imeli srečo, nam bo uspelo krajevno omejiti epidemijo in se bomo srečevali le s posameznimi primeri sezonsko. Bolj verjetno je, da se bo virus širil hitreje od naših sposobnosti za nadzorovanje okužb in nas čaka dolg in zahteven boj.

ZAKLJUČEK
Kljub temu, da sta najstarejša ukrepa za omejitev širjenja nalezljivih bolezni, izolacija in karantena, uspela omejiti prvo epidemijo sarsa, bo šele s cepivom možno dolgoročno preprečiti globalno širjenje sarsa. Virusa nam verjetno ne bo uspelo izkoreniniti, tudi če bi odkrili njegov živalski rezervoar, zaradi verjetnosti obstoja asimptomatskih nosilcev. Če bo cepivo prišlo na trg, bo potrebno najprej cepiti zdravstvene delavce na sprejemnih, urgentnih in intenzivnih oddelkih, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti okužbe.

LITERATURA
1. Trampuž A., Rezar I., Tomič V., Muzlovič I. Sars (hudi akutni respiratorni sindrom)-nov izziv za človeštvo. Zdrav Vestn 2003;72: 453-60
2. Pearson H., Clarke T., Abbot A., Knight J., Cyranoski D. Sars – What have we learned Nature 2003; 424: 121-6
3. Normile D., Enserink M. Tracking the roots of a killer. Science 2003; 301: 297-9
4. www.who.int/csr/sars/en/index.html

You have no rights to post comments

Uporabniški račun