Mačke in psi kot prenašalci okužb, ki ogrožajo človeka

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (bartonella.doc)bartonella.doc46 kB

1 Uvod
Mačke in psi, predvsem potepuški, so lahko vir zoonoz, ki se z ugrizom, prasko ali posredno s pikom členonožcev prenesejo tudi na človeka. Povzročitelji zoonoz sežejo od parazitov (Toxoplasma gondii, ki povzroča toksoplazmozo; Ancylostoma caninum povzroča kožno larvo migrans; Toxocara canis povzroča visceralno larvo migrans Leishmania spp. povzroča lišmaniozo), gliv (Trichophyton spp. in Microsporum spp. povzročata dermatofitoze) do bakterij (Brucella canis povzroča brucelozo; rod Rickettsia povzroča mrzlice; Bartonella henselae povzroča bolezen mačje opraskanine).

Za Slovenijo je večjega pomena bartonela, predvsem pogostnost pojavljanja te bakterije pri alkoholikih, brezdomcih, intravenskih uživalcih drog, imunsko oslabljenih osebah, kot tudi imunokompetentnih osebah, skratka povsod, kjer so slabe higienske razmere in je stik s potepuškimi mačkami pogostejši. Zato sem se odločila, da se v tej seminarski nalogi osredotočim predvsem na bakterijo Bartonella henselae.

2 Vsebina
2.1 MIKROB
Predstavniki rodu Bartonella so po Gramu negativni aerobni pleomorfni bacili. Bakterija nima encimov oksidaze, katalaze in ureaze. To so zelo zahtevne bakterije, ki jih je v laboratoriju težko izolirati na umetnem gojišču. Za tematiko tega seminarja je pomembna vrsta Bartonella henselae. Poleg le-te pa uvrščamo v rod Bartonella še B. bacilliformis (bartoneloza ali Carrionska bolezen: akutna faza=vročica Oroya, kronična faza=verruga peruana), B. quintana (rovovska mrzlica, ang. trench fever), B. elizabethae (endokarditis) – vse so pomembne povzročiteljice bolezni pri človeku.
2.2 BOLEZEN
Bartonella henselae povzroča bolezen mačje opraskanine (angl. cat scratch disease - CSD) pri imunokompetentnih osebah ter bacilarno angiomatozo (bolezen, kjer nastanejo agregati kapilar s hitrim pomnoževanjem endotelijskih celic) pri imunsko oslabljenih osebah.
2.3 VIR
Glavni naravni rezervoar Bartonella henselae so bakteriemične mačke, kar so dokazali z izolacijo bakterije iz krvi mačk. Raziskave so pokazale, da so potepuške mačke kar trikrat pogosteje bakteriemične od domačih mačk. Bolj verjetno so okužene mlade mačke in mačke z bolhami. Večina okuženih živali je zdrava, le nekatere kažejo znake bolezni.
Vektor B. henselae je mačja bolha. Bolhe prenašajo okužbo med mačkami, vprašljivo pa je še, če prenašajo okužbo z B. henselae tudi na ljudi.
2.4 PRENOS
Mačke lahko okužijo ljudi direktno s praskanjem, ugrizom, lizanjem ali indirektno preko artropodnih vektorjev (mačje bolhe).
2.5 PATOGENEZA in KLINIČNA SLIKA
B. henselae je sposobna znotrajcelične rasti v humanih epitelijskih celicah. Bakterija invadira eritrocite mačk, v človeških eritrocitih pa je niso našli. Pri imunokompetentnih osebah se običajno kaže kot bolezen mačje opraskanine. V tem primeru pri bolnikih, ki so bili v stiku z mačko, na mestu kontakta po 3 ali 10 dneh opazimo papulo in v prihodnjih tednih limfadenopatijo področnih bezgavk. Papula se lahko predre in nastane fistula, ki se zelo dolgo ne zaceli. Pri nekaterih bolnikih pa je mesto inokulacije zakrito. Bolniki imajo vročino, včasih tudi glavobole in vneto grlo. Bolezen je benigna, pri večini bolnikov mine sama od sebe, čeprav je dolgotrajna. Bezgavke lahko dosežejo precejšnjo velikost in so pogosto boleče. Povečanje bezgavk izzveni v nekaj tednih ali mesecih. Pri 10 primerov pa se razvije gnojni limfadenitis.

V nekaterih primerih pride do neznačilne klinične slike bolezni mačje opraskanine. Hepatosplenična bolezen mačje opraskanine se kaže v vročini in bolečinah v trebuhu. Včasih pride do nevroloških zapletov, najpogostejši zaplet je encefalopatija. Verjetno nastane zaradi direktne invazije B. henselae v osrednje živčevje. Če se človek okuži preko konjunktive, se razvije konjunktivitis. Povzročitelja si lahko v veznico vnese bolnik sam, z drgnjenjem oči po stiku z mačko. Redkejši zapleti so še pljučnica, plevralni izzliv in osteomielitis. B. henselae je lahko povzročiteljica vročine neznanega vzroka.
2.6 MIKROBIOLOŠKA DIAGNOSTIKA

2.6.1. DIAGNOSTIKA
Pri diagnozi CSD je zelo pomembno dejstvo, da je bil bolnik v stiku z mačko in ima praske ali primarne poškodbe kože. Težave nastopijo, ko se primarna poškodba ozdravi in ko bolnik zanika stik z mačko. Za ugotovitev histološke spremembe je potrebna incizijska biopsija prizadetih bezgavk (resna, invazivna ter za bolnika zelo neprijetna preiskava) ter nadaljnje srebrenje tkiva po Warthin-Starryju, ki razkrije bacile. Za diagnosticiranje se uporabljata še serološko testiranje protiteles proti B. henselae (metoda posredne imunofluorescence-IFA, encimskoimunska metoda-EIA) ter v zadnjem času tudi metoda PCR, ki je občutljivejša od seroloških metod.

2.6.2. IZOLACIJA
Pri CSD je najprimernejša izolacija B. henselae iz tkiva bezgavk, in sicer v zgodnji fazi bolezni. V kasnejši fazi bolezni se bezgavke zagnojijo. Za ostale sistemske bolezni, ki jih še povzroča B. henselae, pa je le-ta navadno izolirana iz krvi.

2.6.3. GOJENJE
Bartonele so zahtevne za gojenje in najbolje uspevajo na obogatenem krvnem agarju,v vlažnih pogojih in s 5 CO2 v atmosferi. Rastejo tudi in vitro na številnih celičnih kulturah, najuspešneje na endotelnih celicah. Inkubacija je dolga.

2.6.4. IDENTIFIKACIJA
Na prisotnost bartonel se posumi, ko se ugotovi, da so na obogatenem krvnem agarju ali čokoladnem agarju po daljši inkubaciji zrasli negibljivi, majhni, po Gramu negativni bacili. Na trdem gojišču zrastejo majhne bele kolonije, nepravilnih oblik, ki se močno adherirajo na površje agarja ali na druge celice. V mikroskopskem preparatu pa so videti kot kokobacili (1.0μm v dolžino in 0.6μm v širino). Bakterija mora biti nato identificirana biokemično ali z genetskimi metodami (DNA-DNA hibridizacija, PCR, analiza restrikcijskih endonukleaz).
2.7 ZDRAVLJENJE
Pri imunokompetentnih bolnikih z značilno CSD se je antibiotično zdravljenje izkazalo za nepotrebno, saj bolezni ne skrajša niti ne omili njenih blagih ali zmernih simptomov. Bolezen se zdravi le simptomatsko (blaženje bolečin, pomirjevala, tetraciklin, eritromicin).
Pri bolniku z zapleti in imunsko oslabljenem bolniku pa do popolne ozdravitve vodi le pravočasno, dovolj dolgo zdravljenje z ustreznim antibiotikom (rifampin, gentamicin…). Aspiracija gnoja ali kirurška odstranitev dostopnih povečanih bezgavk izboljša bolnikovo stanje.

3 Zaključek
B. henselae povzroča bolezen mačje opraskanine, ki naj bi jo prenesle na ljudi bakteriemične mačke s praskanjem, ugrizom ali pa mačje bolhe. Bakterija povzroči povečanje področnih bezgavk, lahko pa tudi celo vrsto neznačilnih kliničnih slik.
Veliko študij, narejenih v zadnjem času, poroča o bolj pogosti okužbi z bartonelami pri brezdomcih, alkoholikih, osebah, ki živijo v slabih higienskih razmerah in pri imunsko oslabljenih osebah. Na podlagi rezultatov diplomske naloge o pogostnosti okužbe z bakterijo Bartonella sp. pri intravenskih uživalcih drog v Sloveniji lahko povzamem, da je prekuženost z bartonelo precej večja med intravenskimi uživalci drog, kot med zdravimi osebami. Na kar verjetno vplivajo dejavniki:
• življenje v slabih higienskih razmerah, kjer je večja verjetnost stika z okuženimi mačkami in tudi z bolhami, ušmi ter drugimi vektorji,
• veliko ljudi živi tesno skupaj in imajo slabo zdravstveno oskrbo,
• možen je tudi prenos okužbe iz bakteremičnega bolnika z uporabo iste igle
• velikokrat so intravenski uživalci drog podvrženi alkoholizmu in podhranjenosti, kar še dodatno poveča njihovo občutljivost za številne infekcije.

4 Literatura
• Zupan S., Pogostnost okužbe z bakterijo Bartonela sp. pri intravenskih uživalcih drog v Sloveniji, Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Enota medoddelčnega študija mikrobiologije, 2002
• J. Logar, M. Petrovec, Zoonoze. V: Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. M. Gubina, A. Ihan. Ljubljana, Medicinski razgledi: 2002


You have no rights to post comments

Uporabniški račun