Ustni izpit - prof. Rozman

Torej... NI PANIKE...da se lepo narest! To je prva stvar. Izpit je bil zelo prijeten, zame eden boljših. Sproščena scena. Bistvo je, da prideš na izpit naspan in da ne oddajaš paničnih vibracij. Ker so me vsi strašili, kako neprijeten kao zna biti profesor na izpitu pa tudi nasploh v življenju, sem se revmo REES vse do podrobnosti naučila in bila pripravljena na "najhujše". Študirala sem po slovenski interni, revmatološkem priročniku: www.revma.net, zelo mi je bil všeč tudi Oxford handbook of Clinical Medicine. Izpit je pa izgledal takole. V ponedeljek zjutraj ob 8.00 sem prišla v BPD na revmatološki oddelek. Profesor mi je ob 8.15 dodelil pacienta, ki je bil sprejet v petek, torej se še ni čisto dobro vedelo, kaj mu sploh je. Dobila sem eno uro časa za anamnezo in status (btw. pacient je bil naglušen in zelo star in sem bolj malo izvedela iz anamneze, tako da sem se morala precej potruditi pri statusu, pa še zajtrk je jedel do 8.40, tako da sem imela zelo malo časa za vse skupaj). Naredila sem cel splošni, ortopedski in nevrološki status, ker je imel gospod kandidiazo žrela in požiralnika, mitralno insuficienco, bil je KOPB bolnik, s povečano ščitnico, vtisljivimi edemi in varicami na nogah, v kolenih krepitacije (osteoartroza), bolečine in okorelost v kolku in zgornjih okončinah. Moja revmatološka diagnoza, ki sem jo zagovarjala pri profesorju je bila polimiozitis, s katero se je profesor strinjal. No, ko sem končala pri pacientu (profesorja ni bilo zraven, me je pa dvakrat prišel pogledat kako mi gre), sem imela (takoj, brez pavzice) ustni zagovor v tisti sobi, kjer smo imeli v četrtem letniku seminarje. Najprej sem poročala o anamnezi in statusu, profesor pa si je na svoj list med tem zapisoval vse kar se mu je zdelo pomembno v zvezi s pacientom. Vprašal me je: Katere diagnoze bi mu postavila in zakaj. Potem mi je dal v roke laboratorijske izvide od tega pacienta, ki sem jih interpretirala v stilu: anemija, hematurija, bicitopenija... Nato sva šla skozi slikovno diagnostiko. Skratka, vse izvide, ki jih je imel, sem morala razložiti, kako bi to pasalo z mojimi diagnozami in zakaj. Potem se je pa osredotočil še malo na dva sklopa, ki sem ju poleg revme še najslabše pisala na pisnem izpitu. V bistvu je vsa vprašanja navezoval na pacienta in na diferencialno diagnostiko (infekcije, maligne bolezni, ostala revma, pljučna diferencialka, ledvična diferencialka v sklopu revmatoloških bolezni, kamni...). Priporočam, da se naučite diferencialno diagnostiko revme in v kakšni starosti se pojavlja katera revmatološka bolezen. Profesor je zgledal strog, a sproščen, postavljal mi je vprašanja, ki so bila na mestu in ne kakih kozlarij. Na koncu mi je stisnil roko in mi vpisal 9. Ker pa je bil to moj zadnji izpit na faxu, sem mu tudi to po vsem tem povedala. To ga je tako razveselilo, da me je objel, mi rekel, da bom dobra zdravnica in me zelo gentlemansko pospremil iz seminarske sobe. (scenarij, ki sem ga pred izpitom lahko samo sanjala in my wildest dreams)

Jaz sem se kar dobro pripravila na ta izpit in je zato ustni del tekel v obliki tekočega, sproščenega pogovora in brez težav. Torej, NAUČI se revmo od A do Ž, še 2 poglavja, ki si jih pisal slabo in vsaj osnove ostale interne medicine. Vedno sicer prav pride, če znaš še kaj več, ampak... saj vem... tega je veliko za pošizit!

Potrudi se še malo in tudi tega gaganja za knjigami bo kmalu konec. Jaz imam po treh dnevih od izpita še vedno glavobol od silnega učenja, ampak ni panike, prav paše tale svoboda!

Ciao, Tanja

You have no rights to post comments