1. Napiši primer encimopatije!
Encimopatija je bolezen, kjer gre za defekt encima – ta je abnormalen ali pa ga sploh ni. Poznamo aminiacidopatije
(fenilketonurija, tirozinoza, alkaptonurija, albinizem, hiperglicemija, bolezen javorjevega sirupa, histidinemija, hiperprolinemija, cistinoza),
lizosomopatije,
galaktozemija,
Lesch-Nychan sindrom…
Fenilketonurija je bolezen, ki se deduje AVTOSOMNO RECESIVNO. Je model za študij presnovnih bolezni, lahko jo tudi »zdravimo« (s primerno dieto). Tu gre za pomanjkanje fenilalanin hidroksilaze (fenilalanin ® tirozin), zato je povečana koncentracija fenilalanina v krvi, likvorju, slini, tkivih. V krvi je koncentracija tudi 20krat večja kot normalno. Bolniki so mentalno retardirani (znižana je mielinizacija v CŽS). Ker ne poteka oksidacija fenilalanina v tirozin (postane esencialna AK), skuša organizem nadomestiti ta proces s povečano transaminacijo in pretvorbo v fenilmlečno, fenilocetno in fenilpiruvično kislino. Spoznamo jo že zgodaj v otroštvu z dokazovanjem večje koncentracije fenilalanina v krvi. Za terapijo je koristna dieta z malo fenilalamina (to sta leta 1955 ugotovila Armstrong in Tyler). Poleg klasične fenilpiruvične oligofrenije poznamo še fenilalaminemijo (zvišana koncentracija v krvi), brez simptomov – ni mentalne prizadetosti.

2. Razloži posledice metabolnega bloka!
Genska mutacija encima povzroči metabolni blok. Normalno poteka reakcija takole:
A ® B ® C ® D Vsako stopnjo katalizira določen encim – če pride do mutacije, pride lahko do metabolnega bloka.
1. Posledica je kopičenje vmesnega produkta (denimo C) v krvi, tkivih
2. zmanjšana je koncentracija končnega produkta
3. nastane nenormalna beljakovina
4. zvišana koncentarcija v urinu
5. nastanejo sekundarni metabolični bloki (pleotropni učinek mutacije, zaradi sklopljene reakcije)

3. Lizosomska encimopatija – primer
Tay-Sachs (kopičenje GM2 gangliozidov v CŽS in perifernih živcev, pomanjkanje heksozaminidaze A, mentalna zaostalost, krči, slepota, smrt v dveh letih od rojstva dalje), Hunter s. (mukopoliasaharidoza II, X vezano recesivno), Hurler (mukopolisaharidoza I) s., bolezen celic… , Niemann-Pick = sfingomielinska lipidoza; Sandhoff bolezen je Gm2 gangliozidoza, pomanjkanje heksozaminidaze A in B, mentalna zaostalost, krči, slepota.
Lizosomska encimopatija je pretirano kopičenje neke snovi (jetra in CŽS) v lizosomih zaradi okvare encima. Primer je glikogenoza tip II – Pompetova bolezen, kjer je okvarjena alfa-1,4-glukozidaza. Bolezen se pokaže med rojstvom in šestim mesecem, ko začne otrok zavračati hrano, bruha in je hipotoničen. Občasno je dispnoičen, cianotičen ter hudo mentalno retardiran. Umre v 1.letu življenja (kardiomegalija in motnje EKG). Deduje se avtosomno recesivno. Glikogen se nabira v lizosomih zaradi pomanjkanja alfa-1-4-gllukozidaze. Lizosomske encimopatije se v glavnem dedujejo avtosomno recesivno.

4. Dedne anomalije pri hiperholesteremiji!
Hiperholesterolemija je dedna bolezen, ki se deduje avtosomno dominantno, multifaktorsko. Gre za spremenjene LDL receptorje in sicer se zmanjša št. LDL receptorjev ali so okvarjeni, tri vrste: 1. ni receptorja, 2. receptor okvarjen, 3. defektna internalizacija. Posledica hiperholesterolemije so ateroskleroza, tromboza.

5. Kako si razlagamo pogostnost mentalnih retardacij pri različnih genskih anomalijah?
Do mentalnih retardacij pride zaradi nabiranja snovi v ČZS ali zaradi delovanja snovi, ki so v krvi v preveliki koncentraciji v krvi in pridejo v CŽS in tam delujejo škodljivo z vplivom na metabolizem CŽS:

6. Bistvo nepravilnosti koagulacije
Koagulacija je proces, kjer je udeleženih 13 faktorjev in gre za nekakšno encimsko kaskado, ki na koncu povzroči strditev krvi. Vsaka stopnja kaskade pa je pod kontrolo encima (enega gena, ki določa encim) pod genetično kontrolo in prirojena hemoragična stanja so posledica dedno določenih okvar sinteze teh dejavnikov. Poznamo vsaj 20 dednih nepravilnosti.

7. Katere hemofilije se dedujejo avtosomno?
To so
– manj huda oblika hemofilije A in sicer von Willebrandova bolezen ali vaskularna hemofilija (tudi tu primanjkuje faktorja VIII, vendar ga ni nikoli tako malo kot pri hemofiliji A)
- afibrinogenemija (manjka faktor I)
- hipotrombinemija (manjka faktor II)
- pomanjkanje Stuartovega faktorja (faktor X)
- pomanjkanje Hagemanovega faktorja (faktor XII)

- hemofilija A (faktor VIII), hemofilija B (faktor IX) – dedovanje na X vezano

8. Posledice pomanjkanja glukoza-6-fosfatne dehidrogenaze za eritrocite
Na X vezano dedovanje. Zaradi pomanjkanja tega encima pride do hemolize – eritrociti hemolizirajo. Mehanizem nastanka še ni poznan. To je zelo razširjena bolezen in sicer se razvije hemolitična anemija, če je občutljiva oseba izpostavljena nekaterim agensom (zdravila – primakvin, antibiotik Furadantin, virusne inf., inf. hepatitis, inf. mononukleoza, bakterijska pneumonia). Bistvo je: glukoza-6-P se normalno pretvori v 6-fosfoglukonat. Pri tem se NADP reducira v NADPH, ki je pomemben v reakciji z glutationom za zaščito pred oksidativno poškodbo. Bolezen prevladuje v področjih z malarijo – heterozigoti imajo selekcijsko prednost. Poznamo 400 variant bolezni, večina je susbstitucij ene same AK. Deduje se spolno vezano – dominantno. Občutljiva oseba dobi glavobol, vročino, vrtoglavico, bolečine v ledvenem predelu, bruhanje. Pojavi se hemoglobinurija 1-3 dni – zlatenica – hepatosplenomegalija – smrt v 1 do 2 dneh ali ozdravljenje s pomočjo transfuzije. Ti eritrociti so manj rezistentni na oksidativno poškodbo.

9. Vrste porfirij
Porfirije so hepatične in eritropoetične oblike (avtosomno dominantno). Tu gre za mutacijo v katabolnih genih in sicer v operatorju. Nezadostna sinteza hema, bolniki so anemični in težijo k pitju krvi (psihiatrične motnje). Ta bolezen je verjetno izvor mitu o vampirjih. Zaradi napak v sintezi hema je preveč vmesnih snovi v tvorbi hema – te snovi so »porfirini«, ki se kopičijo.
Hepatična – primer je intermitentna porfirija švedskega tipa, izzvana z barbiturati, sulfonamidi, alkoholom, emocionalnimi motnjami. V urinu najdemo delta-aminolevulinat (delta-ALA), porfobilinogen – rdeč urin. Pod UV žarki fluorescira urin rdeče. Bolečine v trebuhu, nevrološki sindrom.
Eritropoetična – južnoafriški tip, tu gre za fotosenzibilnost kože na izpostavljenih delih. Že majhne poškodbe povzročijo erozijo kože, v kateri se nalagajo porfirini.

10. a) akatalazija
b) kateri gen določa, kako določamo prizadete?
Akatalazija je redek recesiven znak. V eritrocitih ni encima katalaze, ki cepi H2O v O2 in H2O2, ki je toksičen.
b) Homozigotni gen, recesivni znak, redek. Z merjenjem krvne katalaze ugotovimo 3 vrste posameznikov – homozigoti za normalne gene z normalnimi količinami necima, homozigoti za gen, ki določa akatalazijo brez encima v krvi, heterozigotni posamezniki z intermediarnimi vrednostmi encima.

11. Kaj je naloga farmakogenetike?
Prepoznavanje dednih nepravilnosti, ki v normalnih okoliščinah povzročajo majhne, neopazne poškodbe, pri jemanju določenih zdravil pa se pokažejo resne okvare. Okvara nastane zaradi pomanjkanja encima, ki sodeluje pri presnovi zdravila – zadrži se detoksifikacija (upad razgradnje) zdravila v netoksičen metabolit, ki se izloči. Ta se torej ne detoksificira, ostane v povišani koncentraciji v krvi – toksični učinki pridejo do izraza, ali pa gre biokemična razgardnja po drugi poti, ki da še bolj strupene presnovke. Zdravila, ki so znana, so H2O2, izoniazid (TBC), sukcinilholin, Primaqin, antikoagulansi, anestetiki (Halotan).

12. Kaj je genska bolezen?
cistična fibroza
To je bolezen, ki jo povzroči mutacija enega samega gena. Primer genske bolezni je srpastocelična anemija. Genske mutacije so točkovne mutacije in sicer gre lahko za substitucijo, delecijo, adicijo, inverzijo oz. duplikacijo. Pri srpastocelični anemiji gre za substitucijo in sicer glutaminsko kislino na mestu zamenja valin – to pa povzroči nastanek popolnoma drugačnega eritrocita (srpasta oblika) – manj odpornega – hemoliza.

13. Kako določamo proge na kromosomih?
Proge na kromosomih določamo tako, da jih obarvamo z različnimi barvili, oziroma toplotno denaturiramo. Poznamo proge:
1. Q proge – tu obarvamo s kinakrinom (quinacrine) in te proge fluorescirajo, če jih osvetlimo z UV žarki
2. G proge – barvamo z Giemso – poprejšnje kromosome obdelamo
3. R proge (Reverse) – toplotna denaturacija kromosomov. Tu je vzorec prog recipročen vzrocu prog Q,G.
4. Proge T – denaturacija s toploto. Pojavijo se na terminalnem delu kromosomov z … oranžno.
5. Proge C (constitutive) – dokazujemo nekatere vrste konst. heterokromatina
- najdemo jih v predelu centromera
- jih lahko ni
- kratkih krakih avtosomov

Za antenatalno diagnostiko.

14. Somatična hibridizacija
Somatična hibridizacija je pomembno odkritje v genetiki in je veliko pripomogla v napredku zlasti citogenetike. Somatična hibridizacija pomeni zlitje dveh somatičnih celic v hibridno celično linijo, ki ima kromosome od obeh celic v enem samem jedru. Torej gre tu za križanje somatičnih celic in dobimo hibride, zmožne življenja. Lahko je spontana ali pa jo povzročimo npr. z virusom SENDAI – ta je primeren predvsem zato, ker njegova zmožnost povzročati celično fuzijo v lipoproteinski ovojnici virusa ni prizadeta, ko uničimo njegovo infektivnost. Hibridizacijo začnemo z mešano kulturo dveh parenteralnih linij, za katere je značilna prisotnost markerskih kromosomov. Te pa ima le ena od obeh linij. Po nekaj dnevih, tednih ugotovimo prav prek njih nastanek hibridov z velikim številom kromosomov in markerskim kromosomom staršev. Hibridi rastejo hitreje od ostalih celic. Nastane frakcija celic, ki jo lahko kloniramo – selekcijska prednost hibridov. Tu kromosomi v okviru ene vrste med dvema počasi izginjajo in sicer je naključno izg. in majhno – intraspec. hibridi. Pri interspecijskih hibridih (podgana, miš) – križanje dveh različnih vrst pa se kromosomi ene vrste hitro izgubljajo in veliko – npr. pri hibridizaciji mišjih, humanih kromosomov se zgodi, da izginjajo humani kromosomi.

15. Kaj so to »prenašalci«? Kako jih določamo?

18. Navedi primer oz. kakšne so posledice non-disjunction kromosomov!
Posledice so nastanek nenormalnih gamet. Pri mitotičnem non-disjunction nastanejo mozaiki. Pri mitotičnem non-disjunction so gamete XXYY, 00, XXXX. Pri mejotičnem non-disjunction pa gamete XX, XY, 00. Pride do različnih sindromov.
Non-disjunction v spermatogenezi
jajčna celica (normalna) spermiji
x 0 x0 Turnerjev sindrom
x xy xxy Klinefelterjev sindrom
x xx xxx super ženska
x yy xyy super moški

Non-disjunction v oogenezi:
x y
xx xxx xxy
0 x0 y0 (smrt)

To je primer non-disjunction sp. kromosomov. Poznamo pa še non-disjunction avtosomov (trisomija, monosomija). Poznamo trisomijo 21. kromosoma – Mb. Down, trisomija 13 – Patau sindrom, trisomija 18 – Edwardsov sindrom.

19. Opredeli pomen kromosoma Philadelphia!
Philadelphia kromosom je značilen za kronično mieloično levkemijo. Nastane s translokacijo med 22. in 9. kromosomom, to pa spremeni kariotip. Ta kromosom najdemo v krvnih celicah, celicah kostnega mozga. Ta kromosom je posledica translokacije. Pri 15 \% so našli še kromosom C in odsotnost Y kromosoma pri moških ali pa celo dva Ph. kromosoma.

20. Dedne anomalije pri talasemijah
Talasemija se prenaša avtosomno recesivno. Onemogočena je tvorba Hb v zadostni meri (količinsko) – zmanjšana je sinteza ene od obeh verig HbA alfa, beta, lahko pa tudi drugih HbD2 (delta), HbF (gama). Gre za kvantitativno motnjo.
Talasemija alfa
major – zmanjšana sinteza alfa verige – prizadeti so vsi Hb (HbA, HbA2, HbF, HbE) – smrt. Pojavlja se tehamerni Hb(Bart(gama4))
minor – blaga oblika s povečano količino HbBart ali HbH v otroštvu z zvečano krhkostjo eritrocita. Količini HbA2 in HbF2 sta normalni.

Talasemija beta – bolj pogosta, minor ni nevarna, zmanjšana tvorba beta verig
major (Coolujeva anemija ?) – prizadet HbA, ostali ne, HbA nadomesti HbA2, HbF. Spoznavna je že v 1. letu. Otrok je febrilen, anemičen, slabo raste. Prizadeto je srce, jetra. Gre za anemijo. Hb je neenakomerno porazdeljen – eritrociti propadejo že v mozgu. Redko je preživetje do pubertete.

21. Navedi razrede in vrste talasemije
Ločimo alfa in beta talasemijo, poleg tega pa še delta in gama, glede na to, katera veriga se ne sintetizira v zadostni količini – gre za kvantitativno motnjo. Poznamo pa še vrste talasemij znotraj posameznega razreda in sicer ločimo talasemijo major (to so homozigoti) in pa talasemijo minor (heterozigoti). Oblika major je hujša – minor pa manjše motnje v krvi.
Talasemija je razširjena predvsem v Aziji. Vzrok zmanjšane sinteze Hb je v deleciji strukturnih genov ali mutaciji strukturnega gena.
Hb A (alfa 2 beta 2)
Hb A2 (alfa 2 delta 2)
Hb F (alfa2 gama2)
Hb E (?)

22. Pojasni nastanek srpaste anemije – vzrok!
avtosomno recesivno, missense mutacija
Sprasta anemija je hemoglobinopatija. Kvalitativna motnja Hb, ne kot pri talasemijah, kjer je motnja Hb kvantitativna. Vzrok srpaste anemije je v genski mutaciji (strukt. gen): substitucija na 6. mestu se glutaminska kislina zamenja z valinom. To povzroči spremembo konfiguracije – spremembe v oksigenaciji in zvišana krhkost eritrocitov. HbS je v deoksigeniranem stanju manj topen, zato kristalizira in nastaneta mehanična poškodba membrane eritrocita in intravaskularna hemoliza, zlasti v mikrocirkulaciji. Prednost tega hemoglobina je večja odpornost proti okužbi s Plasmodium, kar je razvidno tudi iz geografske razširjenosti teh vrst anemij. Pri znižanem p02 je več sprastih eritrocitov, ki nimajo tako velike zmožnosti vezanja kisika – pride do hemolitične anemije – še bolj pade pO2, še več srpastih e – koagulacija, infarkti, trombi, molekule HbS tvorijo taktoide (?). Heterozigoti HbA, HbS – večja odpornost proti malariji, homozigot - bolezen.

Missense mutacija: HbC, lizin na mestu 6, relativno pogosta mutacija.

23. Dedovanje HLA
Ker so vsi štirje lokusi HLA tako tesno povezani, se tudi dedujejo skupaj – ležijo na 6. kromosomu na krajšem kraku. Taka skupina genov je HLA-haplotip. Dedovanje je kodominantno. Določamo le antigene HLA-A, HLA-B. Produkte genov HLA skoraj vedno lahko določimo, zato delamo HLA-tipizacijo v primerih spornega očetovstva.

24. Vzroki za nastanek avtoimune bolezni:
1. pojav sekvestriranih antigenov (telo teh ne spozna kot sebi lastne)
2. sprememba v količini antigenov
3. spremembe lastnih antigenov (infekckije, vnetja, travme)
4. pojav prepovedanih klonov ly (limfocitov)
5. genetska predispozicija

revmatoidni artritis

25. Polimorfizem pri HLA-sistemu
Vsak od genov HLA se pojavlja v številnih alelih. Je najbolj polimorfen imunogenetični sistem pri človeku. Sistem HLA v ožjem smislu so štirje med seboj povezani geni HLA-A, HLA-B, HLA-C (ti vsi so HLA I), HLA-D (HLA II). Prvi razred antigeni na vseh celicah z jedrom. Produkte njihovih alelov razvrščamo v štiri skupine antigenov. Ti so imunogeni za osebo, ki jih nima. Poleg štirih obstaja še peti gen – produkti tega so povezani s prod. D in zato je HLA-DR (related). Je pa še DP, DQ. Ti so na antigen prezentirajočih celicah, B celicah nekaterih T. Največ jih je na limfocitih, drugače pa so v vseh tel. celicah. Izovejo nastanek citotoksičnih protiteles. Aleli so številni.

26. Avtosomno dominantno dedovanje
Učinek spoznamo v homozigotnem in tudi heterozigotnem stanju. Prenašalec je vedno heterozigot. Gen je redek – homozigotnost je redka (oba starša morata imeti dva enaka gena). Večina bolnih je heterozigotov.
1. Vsaka prizadeta oseba ima enega od staršev tudi bolnega.
2. Prizadeti heterozigoti, ki poročijo normalne osebe imajo v povprečju enako število bolnih in prizadetih otrok.
3. deklice in dečki so prizadeti v enaki meri
4. normalni osebki ne prenašajo nenormalnosti naprej
Ker imamo majhne družine, so vsi prizadeti ali vsi bolni. Huntingtonova horea, Marfanov sindrom, porfirija, von Willebrandova bolezen, miotonična distrofija, barvna slepota, retinoblastom, aplazija mrežnice, nevrofibromatoza

27. Spolno omejeno dedovanje
Gre za avtosomno dedovanje, na katerega vpliva spol ali pa je omejeno na spol. Za razliko od spolno vezanega se tu lahko prenaša z očeta na sina. Razločimo popolno, nepopolno ded. Pri moškem: zajčja ustnica, Hirschprungova bolezen (kongenitalna stenoza pilorusa), plešavost pred 40. letom
pri ženski: tirotoksikoza, preklano nebo

28. Kakšna je možnost, da bo otrok prizadet, če je eden od staršev heterozigot za neko recesivno bolezen?
Otrok ne bo prizadet, če je eden od staršev heterozigot, če pa sta oba starša heterozigota, pa je možnost ¼ (25 \%).

29. Zakaj Mendla ne moremo direktno aplicirati na človeka?
1. na človeku ne moremo delati tako preizkusov kot na rastlinah
2. potrebno je daljše opazovanje
3. premajhno število potomcev
4. epistatični (nadrejeni) geni, medsebojni vplivi

30. Kaj moramo vedeti pri preučevanju rodovnika z avtosomno recesivno boleznijo?
Recesiven gen se izrazi samo, če dobi potomec gen od obeh staršev. En sam nepravilni gen se ne izrazi, ker je njegov alel dominanten. Torej so bolni le homozigoti, heterozigoti pa so zdravi in tudi potomci so normalni, le če se heterozigot poroči s heterozigotom, je možnost 25 \% za prizadetega potomca. Heterozigoti so tu prenašalci. Gen za recesiven znak prehaja skozi več generacij heterozigotov in ga sploh ne zaznamo.
1. večina prizadetih otrok so otroci na videz normalnih staršev
2. 1/4 otrok je prizadetih
3. dečki in deklice enako
4. prizadete osebe, homozigoti, ki se poročijo, imajo na videz normalne otroke
mukoviscidoza, lipidoza, talasemija, srpasta anemija

31. Pomen in prednost preučevanja dvojčkov v humani genetiki!
Poznamo enojajčne in dvojajčne dvojčke. V poštev pridejo predvsem enojajčni dvojčki. Študij dvojčkov je pomemben, ko je dedovanje zapleteno ter pri raziskovanju kontinuiranih variacij. Naudi pa nam tudi podatke o vplivu okolja na genom (dvojčke damo v …. )

32. Metode prenatalne diagnostike
1. amniocenteza – ugotavljamo bolezni, vezane na x kromosom, kromosomske nepravilnosti, presnovne bolezni, poškodbe, spol plodu. Delamo jo 16.-17. teden po zadnji menstruaciji. Določajo se alfa fetoproteini: anencefalija, spina bifida
2. fetoskopija – ugotovimo lahko tudi anemijo srpastih celic, beta talasemijo – v vzorcu fetalne krvi
3. molekularna hibridizacija - alfa talasemija, iz fetalnih celic

33. Kdaj delamo amniocentezo?
Amniocentezo delamo pri nosečnicah, ki so stare nad 35.-40. let. Delamo jo, kadar gre za sum na Downov sindrom in če je prejšnji otrok imel defekt nevralne cevi in ali abnormalni alfa fetoprotein v materinem serumu, ker to pomeni povečano tveganje za defekt nevralne cevi.
Ugotovimo lahko tudi Hunterjev, Hurlerjev sindrom, galaktozemijo, Lesch-Nychanov sindrom, Tay-Sachsovo bolezen, bolezen javorjevega sirupa.

34. Kdaj je potrebno genetsko svetovanje?
Nepravilnosti v razvoju, neplodnost, ponavljajoči se splavi, kongenitalne okvare, dedne bolezni v družini, poroke v sorodstvu, posvojitev, vprašljivo očetovstvo.

35. Ovire pri genetičnem svetovanju
Nekatere bolezni niso vedno penetrantne – starši, ki so videti normalni, imajo lahko prizadete otroke, eden od staršev lahko ima bolez. gen, ki ni penetranten in gre za avt. dom. bolezen.
1. mutacije prizadenejo le posamezno sp. celico, dobršen del sp. žleze vsebuje mutirani gen (gonadni mozaik) – ta je kriv za ponoven pojav nepravilnosti pri otrocih
2. vedeti je treba, koliko se bolezen spreminja v svoji ekspresivnosti (če gre mogoče za anticipacijo)
3. izključiti je treba vpliv zun. dejavnikov (zdravila, infekcije, sevanje)
4. pozorni moramo biti tudi na genetično heterogenost (bolezni, ki imajo podobno klinično sliko, genetska osnova pa je različna) različni geni – podobna klinična slika bolezni, to so mimični geni
Primer 3 oblike mišične distrof. imajo podobno klinično sliko, dedujejo se na različne načine

36. Kako lahko zdravniki vplivajo na potek dedne bolezni?
Biokemične okvare zdravimo z dieto (eliminacijska dieta) brez določene snovi (npr. fenilketonurijo – dieta z malo fenilalanina)
Če gre za encimski blok, skušamo nadomestiti okvarjene encime z dodajanjem manjkajočega encima, belj., damo podobno učinkujoče spojine.
Pri hemofiliji dodamo faktor, ki manjka.
Pri stanjih, kjer je nek produkt defekten, ga dodajamo – pri kretenizmu dodajamo tiroksin, pri adrenogenitalnem sindromu pa kortizol.
Pri pomanjkanju vitaminov, koencimov, dodajamo le te.
Če pa gre zaokvaro encimov, ki jih še niso izolirali, je edina rešitev presaditev tkiva, ki je aktivno.

37. Vplivi ionizirajočega sevanja
- križne povezave
- spr. strukture baz
- depolimerizacija

38. Pomen progeria kromosomov
Progeria: vzpodbujena ateroskleorza, prezgodnje staranje, alopecija, atrofija podkožne maščobe, skeletna hipoplazija

39. Sandhoffova bolezen
To je Gm2 gangliozidoza, tako kot Tay-Sachsova bolezen, vendar sta to dve genetsko ločeni bolezni, pri Tay-Sachsu gre za pomanjkanje heksozaminidaze A, pri Sandhoffovi pa A in B. . Vse oblike Gm2 gangliozidoz se dedujejo avtosomno recesivno.
Potek bolezni: zaostalost, slepota, krči... lizosomske encimopatije.

40. Vloga mutacij pri avtosomnih boleznih

41. Downov sindrom:
- trisomija 21, mongoloidnost, poševne oči, okrogla glava, majhen nos, kratke roke, majhna rast, velik jezik – štrli iz ust, hipotonija – značilna drža, hitro staranje, nevrološke motnje, srčne napake, 95 \% prava trisomija (čista/delna – mozaik)
5 \% translokacija (del 21 zlepljen z drugim kr., 13 ali 15)

42. Hitrost mutacij pri populaciji z recesivno avtosomno boleznijo
U=(1-f)x U- mutacijska hitrost, f – reprodukcijska sposobnost osebe v primerjavi s populacijo, x – frekvenca abnormalnosti, št. prizadetih oseb

hitrost za avtosomne gene z dominantnim učinkom

U = 1/(2x(1-f))

hitrost za na X vezeno recesivno dedovanje

U= 1/(3x(1-f))

43. genetske bolezni (niso nujno dedne)
1. kromosomopatije (monosomija, trisomija)
2. monogenske b. (spr. 1 gena; Mendlovi zakoni)
3. multifaktorske b. (poligenske b. + dejavniki iz okolja)
4. genetski defekti somatskih c. (le določene c.)
5. mitohondrijske bolezni (materinsko ded.)

= kvalitativna sprememba DNA v celici

- primeri monogenskih b. cistična fibroza (avt. rec.)
- multifaktorske b. : shizofrenija, diabetes II, hipertenzija, debelost
gaussova krivulja!

Ugotavljanje genetskih bolezni
- splošne metode – osebna anamneza, družinska a. (rodovnik), heteroanamneza
- specialne metode – Barrovo telesce (inaktivni X), fluorescirajoče telesce (y), kromosomske analize (citogenetika) – prog., biokemična analiza produktov, analiza DNA (hibridizacija, restrikcijska analiza)

44. lipidoze, lipidistrofije
- kopičenje lipoidov, Niemann-Pick, Sandhoff, Tay-S.

45. imunoreakcije, pomembne v gen. regulaciji

46. Burtonova bolezen
- rec. spolno dedovanje
- okvara razvoja limfocitov B

47. metode medicinske genetike – splošne, specialne

48. dedovanje HLA antigenov
- kodominantnost dveh haplotipov

49. non-disjunciton

monosomije 5 – cri du Chat

50. podobnosti in razlike med Ig in recept.

limf.B – rec. so enaki Ig, ki jih ta celica proizvaja; imajo še membranski vezavni del
limf.T – recept. prepoznajo antigen ( in ga vežejo), če je predelan in ga predstavi antigen predstavitvena celica

52. X vezana mukopolisaharidoza - Hunterjev sindrom, kopičenje dermatan sulfata in heparan sulfata, mentalna zaostalost

54. prenašalec
- pri rec. bol.: imajo heterozigoti okvarjen 1 alel, bol. znaki niso vidni, prenašajo okvarjen alel na polovico svojih potomcev
-spolno vezane bol.: heterozigotna ženska je prenašalka, polovica sinov zboli, polovica hčera je prenašalk
-avtosomne bol.

-ugotavljanje : -dna hibridizacija
- restrikcijski fragmenti
- rodovnik
- mendel: križamo z rec. homozig.- polovica potomcev prizadetih

57. spolno vezane bolezni

-duchenova in beckerjeva miš. distrofija
-barvna slepota
-hemofilija a, b
-G6-P DH
-fabryjeva bolezen
-fosfoglicerat kinaza
- lesch-nyhanov syndrom

59. anomalije lizosomskih encimov…

-tay-sachs
- sandhoff
-hurley
-hunter
-pompe
-bolezen celic…?

61.metode prenatalne diagnostike

-amniocenteza
-UZ
-fetoskopija
-pregled horionskih resic

63. rh sistem

-lokusi D,E,F
-najpiomembnejši je D (alela d, D) : dd-rh-
dD-rh+
DD-rh+

62. dokaz inverzije kromosomov

-proganje

64.southern blott – ločevanje fragmentov DNA

· izolacija dna iz tkiva
· tretiranje dna z restr. endonukleazami
· separacija fragmentov dna z gelsko elektroforezo
· prenos fragmentov na nitrocelulozni filter
· denaturacija dna
· hibridizacija dna fragmentov z radioaktivnimi sondami
· avtoradiografsko ugotavljanje pozicije označenih fragmentov

65. pri katerem….

-celična hibridizacija mišjih celic in človekovih celic