Vloga vezivnih celic pri kroničnih in akutnih vnetjih (1994)

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (vnetnice.doc)vnetnice.doc21 kB

IZVLEČEK:
Vnetje je nespecifični obrambni mehanizem, pri katerem sodelujejo krvne celice, vezivna plazma in cirkulacija. Pri akutnem vnetju imajo glavno vlogo nevtrofilci, vezivne celice pa so pomembne zlasti pri kroničnem vnetju. Fibroblasti poskrbe za razrast veziva, eozinofilci in bazofilci sodeljujejo predvsem pri anafilaksiji, limfociti so celice specifične imunske obrambe, monociti pa sodelujejo pri številnih reakcijah.


VNETJE

Vnetje je nespecifični obrambni mehanizem katerega namen je, da odpravi vzrok in posledice poškodbe.V procesu sodelujejo celice veziva in cirkulacija ter ločimo akutno in kronično vnetje. Akutno vnetje traja nekaj ur do nekaj dni. Glavna značilnost je eksudacija tekočine in plazemskih proteinov in integracija levkocitov, predvsem nevtrofilcev. Kronično vnetje traja dalj časa, histološko ga označuje prisotnost limfocitov in makrofagov ter proliferacije veziva in žilja.



CELICE VEZIVA, KI SODELUJEJO PRI VNETJU IN NJIHOVA VLOGA

FIBROBLASTI: ta osnovna celica vezivnega tkiva je lahko v malo aktivni obliki kot fibrocit v čvrstem maloceličnem kolagenem vezivu ali pa v zelo aktivni obliki kot fibroblast v mladem in pa proliferirajočem vezivu. Fibroblasti vnetnega granulacijskega tkiva, fibroza in brazgotinjenje nastopajo pri celjenju ran, pa tudi pri kroničnem vnetju. Fibroblaste privabijo v vnetišče fragmenti fibronektina, nekateri produkti koagulacijskega sistema, fragmenti kolagena, rastni faktorji, trombociti in limfokini. Aktivacijo in proliferacijo pa sprožijo makrofagni, trombocitni in epidermalni rastni faktorji in limfokini. Fibroblasti v vnetišče izločajo kolagenska in elastična vlakna, lamin, glikozaminglikane in proteoglikane ter fibronektin, ki pa ga poleg njih tvorijo še monociti, endotelne in druge celice. S tem fibroblasti pripomorejo k zrazrasti veziva, ki pa daje oporo žilju in vnetnim celicam, nato omejijo vnetje oz. preprečijo njegovo širjenje (pretirano bohotenje veziva pri celjenju ran in kroničnem vnetju je lahko izrazito škodljivo) ter zapolnijo vrzel ob propadu tkiva.

EOZINOFILCI: so sposobni fagocitoze in ubijanja mikroorganizmov, vendar to ni njihova primarna naloga. Sodelujejo pri preobčutljivostnih reakcijah prvega tipa - anafilaksiji in pri obrambi proti parazitom (helminti) in protozojem, katere po opsonizaciji ubijejo z izločanjem snovi iz granul - glavna bazična beljakovnia, peroksidaza in kationske beljakovine. Učinkovitost eozinofilcev pa lahko povečajo stimulirajoči faktor (limfociti T), kemotaktični faktor (bazofilni granulociti, mastociti) ter spodbujevalni faktor (monociti).

MASTOCITI ALI TKIVNI BAZOFILCI: imajo na površini pripete IgE molekule, na katere se veže antigen in to povzroči sprostitev mediatorjev mastocitov. Ločimo primarne mediatorje, ki se izločijo iz granul v katerih so vskladiščeni, to so: histamin, ki poveča permeabilnost žil in kontrakcijo gladkih mišic, nadalje heparin, ki ima antikoagulacijski in antikomplementni učinek,nato encimi, kot vnetni faktorji, ter kemotaktični faktorji za eozinofilce. Poleg tega izločajo še sekundarne mediatorje, ki pa nastanejo po vezavi antigena na površinski IgE in iz arahidonske kisline. To pa so levkotrieni, prostaglandini in tromboksani. Do sproščanja teh granul lahko pride tudi po fizikalni poškodbi mastocitov, učinku nekaterih kemijskih agensov in učinku kationskih beljakovin sproščenih iz nevtrofilcev.

MONOCITI: je največji levkocit, močno gibljiv in dobro fagocitira. Nastajajo v kostnem mozgu, nato emigrirajo v kri, kjer krožijo 10 ur, nakar emigrirajo v rahlo vezivo, kjer jih imenujemo histiociti. Tvorijo 3-7 \% periferne krvi in imajo dolgo življensko dobo (mesece ali leta). Na njihov vnetni odziv pa vplivajo predvsem: kemotaktični faktorji izhajajoči iz: plazmatskih beljakovin, celic in bakterij, faktorji inhibicije migracije in faktorji aktivacije. Glavne funkcije monocitov pa so: fagocitoza (razpoznavanje in pritrjevanje na celično površino, nastanek fagosoma, ubijanje mikroorganizmov, razkroj), sekrecija in sproščanje aktivnih snovi ob poškodbi in celičnem razpadu (monokini, interlevkini, rastni faktorji, kolonijo stimulirajoči faktorji, plazmatske beljakovine, interferoni, lizocim, citotoksin, presnovki arahidonske kisline, toksični presnovki kisika, endogeni pirogeni) in predstavitev antigenov imunsko kompetentnim celicam (limfociti).

LIMFOCITI: so najmanjši levkociti, in so slabo gibljivi, vendar lahko z diopoezo vstopijo v tkivo, fagocitirajo pa ne. Limfociti so celice specifične, imunske obrambe. Glede na izvor in posebne naloge jih delimo na limfocite T in limfocite B. Limfociti v organu, kjer so nastali, zorijo tako, da se specializirajo za določen antigen, na katerega se odzivajo - postanejo imunokompetentni. Nato vstopijo v krvni obtok, dosežejo rahlo in retikularno vezivo limfatičnih tkiv in organov in se od tod spet vračajo v krvni obtok, deloma prek mezgovnic, ter stalno patruljirajo po telesu v obliki malih limfocitov. Če pridejo v stik z ustreznim antigenom, se preobrazijo v imunoblaste. Normalno jih najdemo le v limfatičnih organih, kjer se razmnožujejo in diferencirajo bodisi v spominske celice v obliki malih limfocitov, bodisi v aktivirane limfocite.
LIMFOCITI B: imajo krajšo življensko dobo in manjšo gibljivost kot limfociti T. Predstavljajo 20-30 \% limfocitov periferne krvi in mezge. Limfociti B se ob stiku z ustreznim antigenom transformirajo in proliferirajo preko različnih stopenj v specifična protitelesa stvarjajoče plazmatke in specifične spominske celice (mali limfociti B, usmerjeni proti istemu antigenu, ki se bodo odzvali ob ponovnem srečanju z antigenom). Osnovna naloga je stvarjanje in izločanje protiteles, na katerih delovanju temelji humoralni imunski odziv, usmerjen proti številnim mikroorganizmom, zlasti bakterijam, nadalje proti toksinom in proti celicam okuženim z virusom oz. proti tumorskim celicam.
LIMFOCITI T: imajo dolgo življensko dobo (5 - 10 let) in predstavljajo 70 \% vseh limfocitov periferne krvi. Ob stiku s specifičnim antigenom se prične v parakortikalnih predelih bezgavk in v beli pulpi, transformacija ustreznih klonov limfocitov T. Po svoji funkciji se ločijo v pomagalke in pobujevalke, makrofage stimulirajoče limfocite T, zaviralke ter citotoksične limfocite T. Diferencirajo se že v timusu, ko pridobijo površinske antigene (membranski glikoproteini). Ob proliferaciji pa nastajajo tudi spominske celice. Limfociti T so nosilci celične imunosti. Razen taga je izredno pomembna njihova regulatorna vloga v imunskem odzivu nasploh. Pravtako sodelujejo pri obrambi proti določenim mikroorganizmom (virusi, intracelularne bakterije in glivice). Posredujejo tudi reakcije pozne preobčutljivosti, ki je podlaga kliničnih in kožnih testov (tuberkulinska reakcija), in pomemben del v razvoju patoloških sprememb pri infekcijskih beleznih. Sodelujejo v zavrnitveni reakciji usmerjeni proti transplantantu in igrajo pomembno vlogo pri razpoznavi in uničevanju tumorskih celic. Imajo pa tudi regulatorno vlogo pri imunskem odzivu tako humoralnem kot tudi celičnem.
Razlikovanje med limfociti T je mogoče le na temelju razlik v funkcijski aktivnosti in v zadnjem času s pomočjo nekaterih monoklonskih protiteles, ki reagirajo s specifičnimi membranskimi glikoproteini (markerji). Limfociti T pomagalke pomagajo limfocitom B pri stvarjenju specifičnih protiteles in spodbujajo delovanje drugih limfocitov T. Nasprotno delovanje imajo limfociti T zaviralke. Omenjajo tudi obstoj limfocitov T, ki pobudijo k delovanju pomagalke in zaviralke - limfociti T pobujevalke (inducer ceells). Citotoksični limfociti T (killer cells) lizirajo celice, na katere se vežejo s pomočjo svojih receptorjev za specifični antigen in ujemajočih se receptorjev za antigene, ki so prisotni na vseh nuklearnih celicah oz. tkivih (HLA). Verjetno je ta oblika citotoksičnosti najbolj pomemebna za uničevanje z virusom okuženih celic.Poznamo pa še makrofage aktivirajoč limfocit T, katerega učinek je vezan na izločanje limfokinov, posebej še makrofage aktivirajočega faktorja (limfokine, kot vse kaže izločajo vsi limfociti , celo limfociti B, zato je zelo vprašljivo, ali lahko makrofage aktivirajočo vlogo pripisujemo posebni vrsti limfocitov T). Limfokini pa so vrsta slabo opredeljenih snovi,katerih nazivi so izbrani le na podlagi ugotavljanja značilnega učinka. Te snovi izločajo aktivirani (z antigenom spodbujeni) limfociti, posebno limfociti T.
Ne-B, Ne-T LIMFOCITI: te mononuklearne celice, so morfološko podobne malim ali srednjim limfocitom, nimajo pa osnovnih značilnosti limfocitov B (površinski imunoglobulini), limfocitov T, niti makrofagov (fagocitna aktivnost). Mednje sodijo ubijalke in naravne ubijalke. Ubijalke imajo receptor za del IgG, s katerim se vežejo na tarčne celice prekrite s protitelesi in jih uničijo. Imajo vlogo efektorskih celic pri celično posredovani od protiteles odvisni citotoksičnosti, ki je usmerjena proti celicam okuženih z virusom in proti tumorskim celicam. Naravne ubijalke pa ubijajo brez predhodne senzibilizacije, v odsotnosti protiteles, nespecifično, očitno ob razpoznavi posebnih determinant na tumorskih celicah, z virusom okuženih celicah in nekaterih embrionalnih celicah. Prav tako pa se udeležujejo pri reakciji zavrnitve transplantanta.



LITERATURA:

Prof. dr. Kališnik, M.: ORIS HISTOLOGIJE Z EMBRIOLOGIJO, Državna Založba Slovenije 1992

Prof. dr. Ferluga, D., mag. Vizjak, A.: VNETNICE IN KEMIČNI VNETNI MEDIATORJI, Katedra za patologijo 1986

You have no rights to post comments

Uporabniški račun