2005-03 Anastezija in SPB

Datoteke:
DatotekaVelikost
Snemi datoteko (anastezija_in_spb.doc)anastezija_in_spb.doc104 kB
ANESTEZIJA ZA CARSKI REZ IN MANJŠE OPERATIVNE POSEGE


1. FIZIOLOŠKE SPREMEMBE V NOSEČNOSTI

Hematološke spremembe:
 Povečan volumen plazme za 30-50 .
 Povečan volumen krvi za 25-40.
 Anemija zaradi razredčitve (Ht 35).
 Zvečane koncentracije koagulacijskih faktorjev VII, VIII, X in plazemskega fibrinogena.
Volumen plazme se poveča bolj kot število eritrocitov, zato nastane dilucijska anemija. Kapaciteta za prenos kisika pa celo naraste zaradi učinkovite kompenzacije (hiperventilacija, manjša viskoznost zaradi hemodilucije, vazodilatacija zaradi hormonskih učinkov, zvišan minutni volumen). Ti faktorji zvišajo pretok krvi, disociaciska krivulja oksihemoglobina se pomakne v desno, kar pomeni večji privzem kisika v tkiva.

Spremembe v obtočilih:
 Povečan minutni volumen (MV) za več kot 30-50.
 Hipotenzija zaradi pritiska na veno kavo in aorto.
MV naraste 30-40 v 1. tromesečju in rahlo še v drugem. Ob koncu nosečnosti MV rahlo pade, če ga merimo pri vznak ležeči nosečnici pa drastično pade zaradi pritiska na spodnjo veno kavo. Med porodom MV še naraste, vsaka kontrakcija uterusa zviša MV za 10-25.

Večji volumen krvi in višji MV sta vzrok za spremembe pri avskultacije srca: Srce je tudi višje zaradi dviga diafragme in na videz večje na RTG posnetkih. Kljub pozitivnim spremembam v KVS sistemu, hipotenzija pri nosečnici ni redkost. Pri ležanju na hrbtu pride lahko do delne ali popolne obstrukcije VCI ali aorte in 10 visoko nosečih lahko razvije znake šoka, zaradi zapore VCI. Če pa pride do kompresije aorte pa nastopi hipotenzija v spodnjih udih in uterinih arterijah, kar lahko povzroči asfiksijo in distres ploda.
* Uvajanje anestezije poglobi težave pri aortokavalni kompresiji: halotan in tiopental povzročata vazodilatacijo; spinalna anestezija pa simpatični blok, kar dodatno zmanjša perfuzijo. Tem težavam se izognemo tako, da odmaknemo uterus v levo, z lego porodnice na levem boku s podloženo desno stranjo, z nagibom postelje.

Spremembe v ventilaciji:
 Povečana alveolna ventilacija za 70.
 Zmanjšana FRC za 20. Padec FRC skupaj z dvigom MV pospeši anestezijo pri inhalacijskih anestetikih. Obenem pa nizek FRC pomeni tudi manjšo rezervo kisika v pljučih, zato lahko med uvajanjem endotrahealnega tubusa paO2zelo pade- taki hipoksiji se lahko izognemo z dajanjem 100 kisika po maski pred poskusom intubacije.
 Edem dihalnih poti. Potrebna previdnost med itubacijo zaradi večje možnosti za poškodbe in krvavitve in izbira manjšega premera tubusa.
 Pmanjšan paCO2 za 30.
Ob bolečih popadkih porodnica hiperventilira, kar pripelje do respiratorne alkaloze, disocijaciska krivulja oksihemoglobina se pomakne v levo kar zmanjša koncentracijo kisika pri plodu. Hipokapnija privede dalje do hipoventilacije med popadki, kar zmanjša paCO2 v materini krvi.

Spremembe v prebavilih:
 Upočasnjeno praznjenje želodca.
 Zmanjšan tonu spodnjega sfinktra požiralnika (SSP).
Pritisk SSP narkotiki in antiholinergiki dodatno znižajo. Nadalje dvig intragastričnega pritiska ne povzroči zvišanja pritiska SSP kot je to normalno. Vse to zveča tveganje za regurgitacijo in aspiracijo med splošno anestezijo.

Spremembe v CŽS:
Za področno anestezijo je potrebno manj anestetika, za isti nivo anestezije kot pri nenoseči ženski. Vzrok naj bi bili mehanični učinki zvišanega intraabdominalnega tlaka; ta povzroča pritisk na hrbtenjačne vene intratekalni prostor, zaradi česar naj bi se volumen le-tega zmanjšal. Drugi avtorji navajajo, kar je bolj verjetno, da je med nosečnostjo večja občutljivost živčnih vlaken na lokalni anestetik ali boljša difuzija do receptorjev.
Tudi potreba po ihalacijskih anestetikih je manjša (do 40). Mehanizem ni znan, vendar je aktivacija endorfinski receptorjev verjetno najpomembnejša.


2. VPLIV ANESTETIKION V NA PLOD

Anestetiki lahko vlivajo na plod , če spremenijo pretok skozi maternico ali če prehalajo v posteljico.

Pretok krvi skozi maternico:
Ob koncu nosečnosti je 700 ml/min. Spremeni se ob spremembi perfuzijskega tlaka ali ob spremembi upora žilja v področju maternice.

Hipotenzija povzročena s simpatektomijo ali globoko splošno anestezijo, zmanjša prekrvavitveni tlak in pretok skozi maternico. Vazopresorji z izoliranim vzbujevalnim učinkom na adrenergične receptorje alfa povečajo upor žilja v maternici in zmanjšajo pretok krvi skozi maternico.







Efedrin lahko povečaperfuzijski tlak s povečanjem venskega priliva in zato nima škodljivega učinka na pretok skozi maternico ter posledično na plod. Efedrin je torej izbirni vazopresor v porodni anesteziji.

Prehajanje učinkovin skozi posteljičino pregrado:
Učinkovine,ki jih dobi porodnica prehajajo v plodov krvni obtok predvsem z pasivno difuzijo, hitrost prehodw jw določena s Fickovim zakonom difuzjie:








Hitro difuzijo pogojujejo:
 Majhna molekulska masa učinkovine (pod 500 daltonov)
 Slabša vezava na beljakovine plazme
 Visoka stopnja lipidotopnosti
 Nizka stopnja ionizacije

Večina anestetikov, analgetikov in pomirjeval ima molekulsko maso manjšo kot 500 Da, vsi so pri fiziološkem pH delno ionizirani, so relativno dobro topni v maščobah in samo delno vezani na beljakovine- zato hitro prehajajo skozi posteljico.
Mišični relaksanti so slabo topni v maščobah, so v veliki meri ionizirani in ne prehajajo skozi posteljico v pomembnih količinah.
V plodovem krvnem obtoku se učinkovine razredčijo. Kri iz popkovne vene se v plodovih jetrih meša s krvjo iz plodovih prebavil, glave in udov, tako da se koncentracija učinkovin zmanjša. Plodova jetra pa so sposobna tudi že metabolizirati te učinkovine. Ti mehanizmi so razlog da, tiopental v odmerku, ki ga vbrizgamo porodnici, nima pomembnega zaviralnega učinka na plod.


3. ANESTEZIOLOŠKE TEHNIKE

Izbira vrste anestezije je odvisna predvsem od stanja porodnice in razloga za operacijo, od stopnje nujnosti, porodničine želje in od anesteziologa. Idealne anestezije za carski rez ni. Izbiramo lahko med področno in splošno anestezijo.

Prednosti področne anestezije:
 Budnost porodnice
 Zmanjšana ali odsotna nevarnost aspiracije
 Izključen zaviralni učinek splošne anestezije na plod

Prednosti splošne anestezije:
 Hitro uvajanje- izbirna anestezija za nujni carski rez
 Manjša možnost hipotenzije in nestabilnosti obtočil
 Boljša kontrola dihalnih poti in predihavanja
Prednost ima tudi pri spremljajočih nevroloških boleznih, motnjah strjevanja krvi, okužbah, nekaterih boleznih srca in ožilja in pri boleznih hrbtenice.

Pred uvajanjem anestezije mara anesteziolog pridobiti vse potrebne informacije o porodnici in plodu, porodnico mora seznaniti s posegom (potekom, zapleti) in pridobiti njeno pisno privolenje za poseg. Zelo pomembno je tesno sodelovanje s porodničarjem, da izpeljejo poseg kakor je najbolj optimalno za porodnico in njenega novorojenčka.


PODROČNA ANESTEZIJA ZA CARSKI REZ

Postopek:
 0.5-1 uro pred posegom damo premedikacijo z oralnim antacidom
 porodnico nagnemo na levi bok
 vstavimo vensko kanilo z velikim premerom
 damo infuzijo kristaloidov 500-1000 ml
 zaželena višina anestezije je Th 6
 vbodemo v višini L2-3 ali L3-4
 damo kisik
 damo intratekalno (subarahnoidno) anestezijo z enkratnim vbodom (»single- shot«); 0.5-1.5 ml 0.25 raztopine bupivacaina z dodatkom adrenalina v koncentraciji 1:200000
 anestezijo vzdržujemo bodisi z intermitenrnimi injekcijami 0.25 bupivacaina ali s kontinuirani infuzijo 0.125 bupivacaina s hitrostijo 1.5 ml/uro
 monitoring: krvni tlak- vsako minuto do otrokovega rojstva, pulzna oksimetrija

*V literaturi omenjajo prednost področne anestezije predvsem v tem, da omogoči takojšen stik matere z otrokom po rojstvu in da je manjši vpliv anestetika na otroka, zaradi majhnih doz.

Kontraindikacije:
 porodničino nesoglasje ali nezmožnost prave komunikacije in sodelovanja
 povečan intrakranialni pritisk kot posledica ekspanzivnega procesa
 okužba kože na mestu vboda
 motnje strjevanja krvi (tudi zaradi aspirina, heparina, pri preeklampsiji)
 šok (ozr. nekorigirana hipovolemija, kot posledica npr. krvavitve)
 placenta praevia
 dušitev (asfiksija) ploda
 nevrološke bolezni
 zožitev aortne zaklopke
 (neusposobljena ekipa za tovrstni poseg)

Zapleti:
 Najpogostejši zaplet področne anestezije je hipotenzija. Preprečimo jo s poprejšnjo infuzijo kristaloidov in z namestitvijo porodnice v levi bočni položaj- zmanjša se pritisk na VCI in aorto. Če se arterijski krvni tlak ne poveča v 1-2 min, vbrizgamo efedrin.
 Nepopolna analgezija- v tem primeru nadaljujemo s splošno anestezijo
 Vbrizganje lokalnega anestetika v žilo
 Popunkcijski glavobol
 Nepričakovan visok spinalni blok
 Podaljšan učinek anestetika
 Bolečina v hrbtu zaradi punkcije


SPLOŠNA ANESTEZIJA ZA CARSKI REZ

Postopek:
 pred posegom damo premedikacijo z oralnim antacidom
 porodnico nagnemo na levi bok
 vstavimo vensko kanilo z velikim premerom
 damo infuzijo kristaloidov 500-1000 ml
 predihavanje s kisikom 3-5 min
 začnemo z anestezijo: tiopental, ketamin (kontraindikacije za ketamin: popuščanje posteljice, asfiksija ploda, eklampsija)
 sukcinilholin,, Sillickov prijem
 hitra endotrahealna intubacija
 vzdržujemo anestezijo z N2O, po potrebi s hlapnimi anestetiki
 tik pred rostvom otroka damo kisik, ki ga porodnica vdihava do prekinitve popkovnice
 po prekinitve popkovnice nadaljujemo z anestezijo, ki je primerna za porodnico
 damo oksitocin
 ekstubacija
 monitoring: tlak, kapnometrija, pulzna oksimetrija

Zapleti:
 aspiracija želodčne vsebine: je eden glavnih vzrokov obolevnosti in smrtnosti porodnic (antacidi, antagonisti histaminskih H1 rec., metoklopramid, Sillickov prijem, hitra intubacija in ekstubacija, ko so že povrnjeni laringealni refleksi)
 neuspešna ali otežena endotrahealna intubacija (pogostnost 5)


4. VPLIV ANESTETIKOV NA PORODNICO IN PLOD

Tiopental: Če je uvodni odmerek do 4mg/kgTT, plodovi možgani niso izpostavljeni velikim koncentracijam barbiturata, ker kri iz posteljice najprej prehaja skozi plodova jetra, kjer se barbiturati že delno metabolizirajo in razredči s krvjo iz spodnjih udov glave in prebavil.

Dušikov oksidul: čim dolgotrajnejša je anestezija z dušikovim oksidulom tem globlje bo rojenec anesteziran. Zato se priporoča počakati z uvajnjem v anestezijo, dokler ni operater pripravljen za rez.

Mišični relaksanti: ne prehajajo v plodov krvni obtok v klinično pomembnejših količinah in jih lahko pri anesteziji za carski varno uporabljamo

Hlapni anestetiki: že v majhnih koncentracijah omogočajo spanje in preprečujejo porodničino odzivanje med posegom, ter omogočajo povečanje deleža vdihanega kisika. V majhnih koncentracijah ne zavirajo odzivanja na uporabo oksitocin.

Bupivakain: je amidni lokalni anestetik, ki ga najpogosteje uporabljajo za spinalno anestezijo. Po pribljižno 20 min doseže max. Učinek, ki potem traja pribljižno 2 uri. Ker je močno vezan na plazemske beljakovine, ga zelo malo prehaja prek posteljico.

Lidokain: je tudi amidni anestetik, ki ima pa krajše delovanje kot bupivakain. Dosega tudi večje vrednosti v umbilikalni veni kot bupivakain.

2-klorprokain: je esterski lokalni anestetik, z zelo hitrim pričetkom delovanja in kratkim trajanjem anestetičnega učinka. Ima zelo kratek razpolovni čas v materini in plodovi krvi.

Epinefrin: dodajajo ga lokalnemu anestetiku saj naj bi pospešil začetek delovanja lokalnega anestetika.


5. NEVARNOSTI HIPERVENTILACIJE

Hiperventilacija medanestezijo (porodničin PaCO2< 3 kPa) vodi do hipoksemije in acidoze ploda. Vzrok sta zmanjšan pretok krvi skozi maternico in popkovnico ter povečana sprejemljivost porodničinega hemoglobina za kisik. Posledica je zmanjšano prehajanje kisika skozi posteljico. Priporoča se vzdrževanje PaCO2 med 4.0 in 4.4 kPa.




6. ANESTEZIJA ZA MANJŠE OPERATIVNE POSEGE

Za drobne rupture perineja, kjer ni potreba narediti več kot en šiv ali dva, navadno uporabljamo anestetični sprej. Za epiziotomije, večje rupture perineja in večje ali manjše rupture okoli perineja in na labjih uporabljamo lokalno anestezijo. Za globoke raztrganine ter raztrganine v forniksu pa potrebujemo splošno anestezijo.

Kadar domnevamo, da so v maternici ostali po rojstvu posteljice njeni deli, ali kadar pri kontrahirani maternici zaradi krvavitve sumimo, da gre za raztrganino moramo ročno iztipati maternico. Kadar pa po porodu v maternici zaostane posteljica , ki je ne moremo poroditi, opravimo ročno luščenje posteljice. Pri obeh posegih je postopek isti: porodnico postavimo v položaj za ginekološko operacijo, področje sterilno pokrijemo in umijemo, porodnico pa anesteziramo s splošno anestezijo.

















NAJPOGOSTEJŠE BAKTERIJSKE IN VIRUSNE SPOLNO PRENOSLJIVE BOLEZNI



Svetovna zdravstvena organizacija je v zgodnjih sedemdesetih letih uvedla izraz spolno prenosljive bolezni (SBP, sexually transmitted diseases, STD), ki je vključeval venerične , klasično spolno prenosljive in še druge bolezni, ki se prenašajo s spolnimi stiki. Zadnja leta pa se uveljavlja pojem spolno prenosljive okužbe, saj je okužena oseba pogosto brez kliničnih sprememb. V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja je močno upadlo število bolnikov s sifilisom in gonorejo, poraslo pa je število klamidijskih okužb, ki so se v zadnjih letih že umaknile okužbam z humanimi papilomavirusi in virusom herpes simpleks.
Definicija SPB: SPB so skupina nalezljivih bolezni, ki se prenašajo predominantno s spolnim stikom.
Danes predstavljajo najpogostejšo obliko infektivnih obolenj v večini držav.
Poznamo pet skupin povzročiteljev SPB: bakterije, viruse, glive, praživali in ektoparazite (v seminarju se bom omejila le na najpogostejše bakterijske in virusne povzročitelje SPB). Najbolj pogosti virusni spolno prenosljivi bolezni ( torej neozdravljivi) sta okužbi z humanimi papilomavirusi in genitalnim herpesom. Med bakterijskimi SPB (ozdravljive) pa so najpogostejše klamidijske okužbe. Tem okužbam pa so najbolj izpostavljeni mladi med 15. in 25. letom.
Nekatere SPB nimajo dolgoročnih posledic za zdravje posameznika (npr. sramne uši), medtem ko lahko nekatere druge pomembno okvarijo zdravje ( tako predstavlja okužba z HPV enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek raka na materničnem vratu).

BAKTERIJSKE SPB

1. KLAMIDIJSKE OKUŽBE

Clamidia trachomatis je najpogostejša povzročiteljica ozdravljivih bakterijskih SPB v razvitem svetu, predvsem pri mladih. Je obligatorni znotraj celični patogen. Serotipi A-C povzročajo vnetje konjunktive, trahom. Specifični serotip Lymphogranuloma venereum je povzročitelj dimeljskega limfogranuloma. Okužbe sečil in rodil pa povzročajo serotipi B, Ba, D-K.
Pravega števila teh okužb ni mogoče ugotoviti, saj 80 okužb pri ženskah in 50 okužb pri moških poteka brez kliničnih znakov, ker je sposobnost mikrobioloških laboratorijev za dokazovanje klamidij v različnih deželah različna in ker bolezni ni potrebno prijavljati v vseh državah. V Evropskih deželah predstavlja ta okužba drugi najpogostejši infekcijski vzrok obolevnosti prebivalstva, takoj za okužbami dihal. Ocenjujejo, da se v ZDA vsako leto na novo okuži 3-5 milijonov ljudi. Osebe pri katerih poteka okužba brez znakov so pomemben rezervoar za širjenje okužbe med spolno aktivnim prebivalstvom. Pogosteje se okužijo ženske ki zgodaj začnejo s spolnimi odnosi, pogosto menjajo partnerje, so mlajše ter uživajo kontracepcijske tablete. Možnost, da se zdrava ženska okuži od moškega je večja kot obratno. V 60 je klamidijska okužba pridružena gonoreji.
Značilnosti okužbe:
o Pogosto poteka brez kliničnih znakov
o Ne zapušča trajne imunosti
o Pogoste so ponovne okužbe
o Klamidijska okužba olajša okužbo s HIV

Klinična slika :
Pri moškem:
Nespecifični uretritis je v Evropi najpogostejša okužba pri moškem, ki jo v cca. 50 povzroča C. trachomatis, v 10-20 pa U. urealitycum. Pojavi se sluzav ali sluzavo gnijen izcedek iz sečnice, bolnik mora pogosto urinirati in ima pri tem pekoče bolečine. Pogonokokni uretritis je vnetje sečnice, ki je posledica hkratne okužbe z gonokokom in klamidijo. Vnetje sledi ozdravljeni gonoreji, ker betalaktamski antibiotiki uničijo samo gonokoke, ne pa klamidij.
Akutni ependimitis povzroča pri moških mlajših od 35 let, predvsem C. trachomatis, pri starejših pa po Gr. negativni bacili. Pojavita se bolečina in oteklina v modniku. Bolnik pogosto urinira in ima pri tem pekoče bolečine. Pojavi se serozni izcedek iz sečnice. Vnetje lahko preide tudi na testis.
Proktitis srečamo predvsem pri homoseksualcih. Bolnik ima zmerne bolečine v predelu anusa, mukozen izcedek, tenezme in zaprtje. Rektalna sleuznica je hiperemična, edematozna, na dotik krvavai.
Pri ženski:
Poleg vnetja sečnice povzroča še vnetje materničnega vratu (mukopurulentni cervicitis), maternice in jajcevodov. Kar 65 vseh vnetij cerviksa povzročajo klamidije. Značilni znaki te okužbe so: sluzavo gnojen izcedek iz materničnega vratu, oteklina in rdečina. Okužba se lahko širi v maternico, na jajcevoda, v malo medenico in v trebušno votlino. Ženske imajo bolečino v spodnjem delu trebuha, posebno ob spolnem stiku.
Zapleti: pri 10-30 žensk, ki so se zdravile zaradi sterilnosti so ugotovili zaporo jajcevodov, kot posledico okužbe s klamidijo. Pelvično vnetje, zunajmaternična nosečnost, prezgodnji porod. Kongenitalna okužba, sistemske okužbe.

Diagnoza: Okužbo dokazujemo z direktno imunofluorescenco v celicah, ki jih odvzamemo z brisom iz sečnice in materničnega vratu ( pomembno je odvzeti dovolj celic). Dokazi so izolacija na celični kulturi in PCR, ter naraščanje titra protiteles.

Zdravljenje:- enostavne okužbe: azitromicin 1g v enkratnem odmerku .
-trdovratne in/ali resnejše okužbe: azitromicin v polnem odmerku, ali klindamicin, ciprofloksacin, doksiciklin
-pomembno je zdravljenje spolnih partnerjev


2. GONOREJA

Povzroča jo gram negativna Naisseria gonorrhoeae. Prevalenca te SPB je od 2-20.
Klinična slika: Akutno vnetje sluznice kanala materničnega vratu ( cervicitis gonorrhoica) in sečnice (urethritis gonorrhoica) pogosto brez izrazitih znamenj in subjektivnih težav, zato je kronična gonoreja pri ženskah pogostejša.
Zapleti: Vnetje se pri 10-15 nezdravljenih bolnic lahko razširi na jajcevode, jajčnike in peritonej; govorimo o vnetni bolezni medenice ( pelvic inflammatory disease- PID), ki v akutni fazi povzroča bolečine. Posledica je lahko zunajmaternična nosečnost ali sterilnost. Striktura uretre, kongenitalna okužba.
Diagnoza: Dokaz diplokoka v nativnem preparatu, porast bakterije v kulturi, serološke metode, PCR.
Zdravljenje: Ceftriakson 250 mg i.m. v enkratnem odmerku ali cefiksim 400mg p.o. v enkratnem odmerku.







VIRUSNE SPB

1) CONDYLOMA ACUMINATA (genitalne bradavice)

Genitalne bradavice so papilomi, ki se pojavljajo na ploščatoceličnem epiteliju sluznice anogenitalnega področja, po okužbi z določenimi genotipi HPV (virus kaže tendenco do neporoženevajočega ploščatoceličnega epitelija). Večinoma gre za nizkorizične genotipe (6,11,42-44). Visokorizični genotipi (16,18,31,33,45,56,…) pa so povezani z nastankom intraepitelijskih neoplazij in malignih tumorjev ( invazivni rak materničnega vratu, nožnice in zunanjega spolovila).
Okužba z HPV velja za najpogostejšo neozdravljivo SPB v razvitem svetu (verjetno več kot 3 milijone novih okužb na leto). Pojavlja se pri obeh spolih, najpogosteje med 20. in 40. letom. Genitalne okužbe s HPV se prenašajo predvsem s spolnimi stiki, ob porodu v okuženem porodnem kanalu, z avto- in aloinokulacijo s prsti rok in redkeje z brisačami in oblačili.
Klinična slika: Razrast bradavic v perinealni regiji.
Diagnoza: Navadno zadostuje klinični pregled in anamneza. Lahko pa potrdimo z histologijo.
Zdravljenje: Ni dokaza, da danes razpoložljive metode (krioterapija, podofilin, triklorocetna kislina, kauterizacija, laseska vaporizacija, interferon, imikvimod) izkoreninijo HPV. Kadar kondilomov ne zdravimo, lahko izginejo sami, ostanejo nespremenjeni ali pa se povečajo in postanejo številčnejši. Zdravljenje je pogosto le delno uspešno. Ponovni pojav lahko pojasnimo s ponovno okužbo ali s ponovno aktivacijo virusa v endogenem rezervoarju.


2) HERPES GENITALIS

Povzročajo HSV tip 2, redkeje tip 1. Virusa sta najpogostejša povzročitelja razjed na spolovilu v razvitih državah. Prizadene oba spola. Inkubacij traja 3-9 dni, najpomembnejši dejavnik tveganja je nezaščiten spolni odnos z okuženo osebo.
Klinična slika: Na koži ali sluznici srama materničnega vratu, področja ob anusu, penisu, mošnje se po predhodnem občutku zbadanja pojavijo na pordeli podlagi skupine drobnih mehurčkov s prozorno vsebino. Mehurčki postanejo motni, se predrejo, nastane erozija, ki jo pokrije krasta. Ob prvem pojavu genitalnega herpesa so spremembe značilne. Spremlja jih bolečina, splošna prizadetost s povečano tel. temperaturo in povečanimi regionalnimi bezgavkami. Bolniki ozdravijo včasih šele po treh tednih. Pri poznejših recidivih, ki lahko nastopajo večkrat letno, so spremembe manj izražene in navadno ni splošne prizadetosti. Značilno klinično sliko ni težko spoznati, žal pa je pri približno tretjini okuženih KS netipična ( rdečina, drobna ranica,belkasto obarvanje), 20 pa nima klinično razpoznavne okužbe.
Zapleti: Možno lokalno širjenje v maternico in jajcevode. Širitev v področja zunaj genitalij ( aseptični meningitis, transverzalni mielitis). Prenos na novorojenčka.
Diagnoza: Temelji na klinični sliki in anamnezi, HSV lahko določimo s citopatogenetskim pregledom celic v dnu mehurčka. Protitelesa Ig M se v krvi pojavijo 3-10 dni po okužbi in ostanejo 6-8 tednov. Protitelesa Ig G se pojavijo 7-14 din po okužbi, najvišjo raven pa dosežejo 4-6 tednov pozneje in se v sorazmernem titru ohranijo vse življenje.
Zdravljenje: Aciklovir 400mg 3x dnevno, 7-10 dni
Aciklovir 200mg 5x dnevno, 7-10 dni
Valaciklovir 1g 2x dnevno. 7-10 dni

3) OKUŽBA Z VIRUSOM PRIDOBLJENE ČLOVEŠKE IMUNSKE POMANJKLJIVOSTI (HIV)

Zaradi kompleksne epidemiologije, biologije in imunologije, kliničnih značilnosti ter možnosti za zdravljenje, prištevamo to okužbo med težje rešljive probleme v medicini. Po medicinski doktrini velja, da bolnike z AIDSom zdravijo infektologi, v odkrivanje novih primerov pa se morajo vključiti tudi ostale medicinske veje, zato na tem mestu omenjam le na kratko najvažnejše značilnosti okužbe.
Klinična slika: 20 okuženih zboli nekaj tednov po okužbi za prehladu podobnim obolenjem: vročina, generalizirana limfadenopatija, makulozno eritematozni izpuščaj, faringitis, konjunktivitis.
Postopno upadanje imunske funkcije z z leti kaže kot ponavljajoče se oportunistične okužbe: oralna, vaginalna kandidiaza, herpes zoster, pogoste in dolgotrajne epizode labialnega in oralnega herpes simpleksa, perzistentne bradavice, lasasta levkoplakija (patognomonična za imunodeficienco), perzistentna limfadenopatija, kožne spremembe, alergične reakcije.
Brez ustreznega protivirusnega zdravljenja se po cca. 10. letih razvije AIDS, definiran z pojavom življenjsko ogrožajočih oportunističnih okužb, malignomov in imunodeficience.
Zdravljenje: Kombinacija ustreznih protivirusnih zdravil, če je pacient že v napredovali fazi pa je pomembno zdravljenje in preventiva oportunističnih okužb.


You have no rights to post comments

Uporabniški račun