Zapiski po temah (razširjena verzija)

1. Celična membrana - zgradba plazemske membrane
1. Sestava fosfolipidnega dvosloja (P in E sloj membranskih dvoslojev).

Plazemska membrana je zgrajena iz lipidov in proteinov. Lipidi dajejo celici osnovno tekoče ogrodje (MK), prepreko prepustnosti in predstavljajo 50 mase membrane. Proteini so mozaično razporejeni in lahko spreminjajo svoje mesto. Imajo posebne naloge (selektivna prepustnost – transport, sprejemanje signalov, stiki med celicami).
V glavnem membrano sestavljajo 4 tipi fosfolipidov (fosfatidilholin, fosfatidiletinolamin, fosfatidilserin in sfingomielin (holin in mielin na zunanji strani membrane, etanolamin in serin na notranji)), so asimetrično razporejeni. Glavno molekulo predstavlja glicerol na katerega je povezana fosfatna skupina in polarni alkohol (polarna glava), ter 2 maščobni kislini (nepolaren rep).
Membrano prav tako sestavljajo glikolipidi in holesterol. Glikolipide najdemo na zunajcelični strani plazmaleme. Sodelujejo pri obrambi, zaščiti, prepoznavanju, vezavi strupov, … Molekula glikolipida je sestavljena iz glavne molekule serina, na katero je vezana glukoza ter MK in maščobna veriga. Holesterol pa je sestavljen iz polarne glave, steroidnega obroča in nepolarnega repa. Poveča neprepustnost membrane za nekatere snovi, zmanjša fluidnost in inhibira fazni prehod. Če povečamo temperaturo holesterol omogoči, da je zunanja membrana manj fluidna. Pri znižanju T pa H prepreči, da bi membrana zmrznila ter tako ohranja fluidnost. Ni zmožen oblikovati membrane sam, ampak se membrani pridruži s polarno glavo.

2. Membranski proteini – značilnosti zgradbe, vrste in različne naloge proteinov.

50 mase membrane nosijo membranski proteini, ki pa jih je v številu veliko manj kot lipidov. Razločimo dva tipa MP: periferne in integralne. Imajo posebne naloge (selektivna prepustnost – transport, sprejemanje signalov, stiki med celicami, encimi, ki katalizirajo različne reakcije).
Periferni so indirektno povezani z membrano preko protein-protein povezav (nekovalentne interakcije). Z membrane se lahko odcepijo pri spremembi pH ali koncentracije soli in so nato topni v vodnih pufrih.
Integralni proteini so vpeti v membrano. Od nje se odcepijo le v primeru ko se poruši lipidni dvosloj. Lahko so vstavljeni v membrano, povezani z lipidi ali pa prehajajo lipidni dvosloj  transmembranski IP. TransIP prehajajo čez celoten lipidni dvosloj in so amfipatične molekule (v dvosloj je vstavljen hidrofoben del (α-helix), hidrofilna sta v citosolu ali zunaj celice). Obliko α-helixa omogočajo nepolarni aminokislinski ostanki. Med peptidnimi vezmi pa se rade oblikujejo H-vezi, ki prispevajo k obliki vijačnice.

MP omogočajo prenos snovi skozi dvosloj in tako ločimo kanale in prenašalce. Oboji omogočajo selektiven transport, ki je reguliran, so mozaično razporejeni. Kanali imajo hidrofilen značaj in omogočajo hiter transport. Prenašalci pa vežejo molekule in omogočajo počasnejši transport.



........

You have no rights to post comments