O iskanju













Poznaš te kratice?
¤ MF
¤ CMK
¤ DŠMS
¤ SIDSIC
¤ STPM
¤ ARHIMED
¤ MPL
 Domov  Forum  Dobrote  Bolšjak  Pošlji prispevek  Kazalo  RSS

ORL » Seminar


 Vir: Lista
 Datum: 5.1.2007
 Pogledov: 12778
Potegni dol in shrani
Prenesi datoteko
(267 kb)
 Komentiraj
  Natisni
  Dodaj med priljubljene

Rezistence na vratu (2007-01-09)
1.VNETJA

AKUTNA VNETJA
Izvor vnetja je ponavadi v žrelu, nato se po limfnih in krvnih žilah ali pa neposredno širi v okolico.Najpogostejši povzrocitelji so bakterije, redko pa virusi ali glive. Najizrazitejša bolezenska znamenja vsakega akutnega vnetja na vratu so: bolecina, oteklina, rdecina in toplina kože ter vcasih tudi težave pri požiranju, izjemoma tudi pri dihanju. Bolnik je splošno prizadet, telesna temperatura je mocno zvišana, krvna slika je znacilna.

Najpogostejša akutna vnetja na vratu so:
Akutno vnetje bezgavk (lymphadenitis acuta colli) Najpogosteje sledi vnetju nebnic ali žrelnice, pogosto tudi gnojnemu vnetju v ušesu, nosu, ustih, grlu ali tudi vnetju kje na koži glave. Bolnik je prizadet, vnete bezgavke otecejo, koža je pordela in na dotik zelo obcutljiva, oteklina je sprva difuzna, nato se scasoma zameji. Na zacetku je oteklina trda, kasneje pa lahko zacutimo fluktuacijo. Bolnik ima hude spontane bolecine in vcasih težko požira. Z zdravljenjem osnovne bolezni (izhodišca vnetja) se ozdravi tudi vecina spremljajocih akutno kataralno vnetih bezgavk. Ce je prisotne fluktuacija, je potrebna incizija in drenaža ter antibiotiki.
Parafaringealni ognojek
Nastane zaradi širjenja vnetja pri anginah ali akutnem vnetju tonzil globoko v obžrelno tkivo ali globoke bezgavke. Navadno so povzrocitelji sreptokoki ali stafilokoki, ki se jim pridružijo anaerobi.Glava je nagnjena na bolno stran. Vse žrelo je rdece, prizadeta stranska stena pa otekla.Terapija je kirurška v kombinaciji z antibiotiki.
Retrofaringealni ognojek
Je redek zaplet vnetja nebnic in žrelnice. Nastane na zadnji steni žrela ob sredinski crti. Pogosteje ga vidimo pri slabo odpornih otrocih. Bolnik je prizadet, ima hude bolecine, zelo težko ali sploh ne more požirati, vacsih je oteženo tudi dihanje. Terapija je incizija skozi usta v splošni anasteziji
Vnetje notranje jugularne vene
Na vratu vidimo oteklino, ki je zelo boleca. Pod mišico obracalko tipamo trombozirano notranjo jugularno veno. Bolnik je prizadet, ima septicno temperaturo, hude bolecine na prizadeti strani vratu in težko požira. Glava je nagnjena na bolno stran, njeno premikanje je bolece.Terapija je kirurška v kombinaciji z antibioticnim zdravljenjem.
Gnojno vnetje ustnega dna- Angina Ludowici
Ponavadi je zaplet bolezni spodnjih kocnikov. Pod brado vidimo obsežno, trdo, zelo boleco oteklino, ki se širi na vrat, koža je pordela in napeta. Bolnik ne more požirati, lahko pa je oteženo tudi dihanje zaradi otekline jezika. Terapija so antibiotiki, incizija, drenaža in po potrebi intubacija ali traheotomija.


KRONICNA VNETJA
Pri kronicnih, specificnih ali nespecificnih vnetjih, so vecje težave pri razlocevanju le teh od malignoma, saj se bolezenski znaki zelo malo ali skoraj nic ne razlikujejo od teh, ki jih najdemo pri malignomu.


Nespecificna kronicna vnetja bezgavk
Najpogostejša so pri otrocih, predvsem pri tistih, ki imajo povecano žrelnico in ponavljajoca se vnetja limfadenoidnega tkiva v žrelu. Bezgavke so otekle predvsem pod spodnjo celjustjo, sprednjim robom mišice obracalke, eno ali obojestransko. Povecana je lahko ena ali vec bezgavk, lahko so zlepljene v paket.
Pri odraslih je kronicno vnetje bezgavk na vratu redka bolezen. Pri znamenjih, ki so naceloma znacilna za kronicna vnetja (neboleca, dobro zamejena, gladka oteklina) moramo najprej pomisliti na zasevek raka.

Specificna kronicna vnetja bezgavk
Najpogostejše specificno kronicno vnetje na vratu je tuberkulozno vnetje bezgavk. Zacne se s trdo neboleco oteklino ene same bezgavke ali vecih sosednjih bezgvk, najveckrat v podrocju globokih vratnih bezgavk. V zacetku so bezgavke na pristisk neobcutljive, kasneje pa postanjeo bolece. Znacilno je, da so bezgavke zrašcene z okolnim tkivom, predvsem s kožo in mišicnimi ovojnicami. Ko bolezen napreduje se zmehcajo, nastanejo ognojki, ki se predrejo navzven. Koža nad ognojkom v okolici fistule je vneta.
Terapija: tuberkulostatiki; ce po tem bezgavke ne izginejo, je potrebna kirurška odstranitev.
V diferencialni diagnozi je potrebno upoštevati predvsem sarkoidozo in toksoplazmozo.


Nekatere infekcijske bolezni, pri katerih se poleg ostalih simptomov in znakov v klinicni sliki pojavljajo povecane vratne bezgavke: davica, bolezen macje praske, bruceloza, infekcijska mononukleolza, okužba s CMV, zlatenicno obdobje hepatitisa A in B, okužba z virusom HIV, toksoplazmoza.


2.PRIMARNI KARCINOMI

Karcinomi na vratu, razen raka šcitnice in žlez slinavk, so zelo redki. Najpogostejša sta rak iz ostankov tiroglosnega voda ali ciste in bronhiogeni karcinom, ki naj bi se razvil iz epitelija prirojene bronhiogene ciste. Dokoncna diagnoza se doloca histološko. Prevladuje mnenje, da sta oba karcinoma v resnici zasevka neodkritega primarnega tumorja nekje na glavi ali vratu.
Klinicni sliki obeh karcinomov sta si podobni: na znacilnem mestu (v crti, ki poteka po sprednjem robu mišice obracalke od tragusa do mastoida) manjši ali vecji nebolec tumor, gladke površine, premakljiv ali nepremakljiv, prisotna fluktuacija.
Zdravljenje je odstranitev ciste z ali brez obsevanja glede na odkritje drugje ležecega primarnega karcinoma.

Neepitelijski maligni tumorji so maligni limfomi, rabdomiosarkom, liposarkom, malignni fibrozni histiocitom.Klinicna slika ni znacilna, diagnostika je histološka, zdravljenje pa kirurško.


3.METASTAZE

Vsako neboleco bezgavko, ko jo otipljemo na vratu, predvsem pri starejšem bolniku (vendar tudi pri mlajšem od 40 let), moramo imeti za metastazo. Potrebno je poiskati primarni tumor, ki je najpogosteje v podrocju glave in vratu (na sluznici zgornjih dihalnih in prebavnih poti, v obnosnih votlinah, žlezah slinavkah, v šcitnici, na koži).
Metastaze so lahko eno- ali obojestransko, razlincnih velikosti in trdote, posamicne ali v skupinah, nepremakljive ali premakljive. Za klasifikacijo uporabljamo TNM sistem:
-No- podrocnih bezgavk ni tipati
-N1- povecana bezgavka na strani primarnega tumorja, ki je premakljiva, velikosti ≤3 cm
-N2- N2a- ena bezgavka ipsilateralno 3-6 cm,
N2b- multiple bezgavke ipsilateralno ≤ 6 cm,
N2c- bilateralne, kontralateralno ≤ 6 cm
-N3- bezgavke so povecane in nepremakljive, > 6 cm

V bezgavkah na vratu so najpogostejši zasevki plošcatocelicnega karcinoma. Za izbiro zdravljenja in napoved bolezni so pomembni poleg primarnega tumorja tudi lega in število bezgavk z metastazami in njihov odnos do ovojnice bezgavk. Napoved je tem slabša, cim vecja je bezgavka in cim vec bezgavk je metastaziranih. Predvsem poslabša napoved bolezni nepremakljivost in cvrsta priraslost meztastaze z okolico.
Pri metastazah na vratu, kjer poznamo primarni tumor, moramo hkrati zdraviti tako primarni tumor kot metastaze. Najboljše je kirurško zdravljenje, ki se lahko dopolni s pooperativnim obsevanjem.


4.NOVOTVORBE KRVOTVORNEGA TKIVA
Otekline na vratu so lahko prvo ali celo edino zgodnje bolezensko znamenje novotvorb. Naravo povecne bezgavke se razjasni s citološko punkcijo, vcasi se dokoncno diagnozo potrdi z biopsijo.

LIMFOMI
So novotvorbe limfaticnega tkiva. Ob sumu na limfom je potrebno opraviti celoten ORL pregled.
1. Ne-Hodgkinovi limfomi (NHL)
NHL vzniknejo najpogosteje v skupini bezgavk (nodalni NHL). Širjenje bolezni po organizmu je nepredvidljivo, ob postavitvi diagnoze so pogosto razširjeni že po drugih skupinah bezgavk, vranici, jetrih, kostnem mozgu in drugih organih.
NHL lahko vzniknejo tudi v limfaticnem tkivu izven bezgavk (ekstranodalni NHL).
Sum na NHL postavimo na osnovi klinicnih znakov in citološkega pregleda s pomocjo tankoigelne aspiracijske biopsije. Za opredelitev limfoma pridejo v poštev poleg histološkega pregleda še imunohistokemicne in molekularno-biološke oz. citogenetske preiskave.
2. Hodgkinov limfom
Navadno vznikne v eni skupini bezgavk, se kontinuirano širi na druge skupine bezgavk, v kasnejših fazah lahko tudi v vranico, jetra, kostni mozeg, pljuca in druge organe. Pogostost pojavljanja glede na starost je bimodalna: vecji vrh je v tretji dekadi in manjši v šesti dekadi. Za diagnozo so znacilne Reed-Sternbergove velikanke (izvirajo iz limfocitov B klicnih centrov limfaticnih foliklov), niso pa povsem specificne, saj so lahko najdene tudi pri nekaterih drugih boleznih.
Povecane bezgavke na vratu so nebolece, cvrsto prožne, premakljive in razlicno velike, vcasih zarastejo med seboj in okolico.
Na napoved bolezni vplivata razširjenost po organizmu in histološka slika. Zdravljenje poteka z obsevanjem prizadetih podrocnih bezgavk, razširjeno bolezen pa se zdravi s citostatiki in obsevanjem.



LEVKEMIJE
Akutna levkemija (mieloblastna in limfoblastna) se kaže s klinicno sliko anemije, krvavitev zaradi trombocitopenije in okužb. Zvecane so lahko tudi bezgavke in vranica.
Kronicna prolimfocitna levkemija se pojavi v drugi polovici življenja. Bezgavke obicajno niso povecane.
Kronicna limfocitna levkemija se pojavlja pri starejših in se kaže z generalizirano limfadenopatijo ter zmerno povecano vranico.


5.BENIGNI TUMORJI

Ateromi
So pravzaprav lojnicne ciste in so redki. Pojavijo se lahko kjerkoli na vratu, najpogosteje pod uhljem.Boleci postanejo šele, ce se okužijo.
Lipomi in fibromi
So dobro zamejeni, obdani z vezivno ovojnico. Lipomi so na otip znacilno mehki, ležijo v podkožju, lahko tudi globlje. Fibromi so na otip cvrstejši. Možna je tudi lipofibromatozna zgradba tumorja.
Madelungov vrat: obrocasti vratni lipom (v bistvu gre za podrocno hipertofijo mašcevja-lipomatozo).
Benigni nevrogeni tumorji
1. Nevrilemom (schwanom)
Vec kot tretjina teh tumorjev vznikne iz živcnih ovojnic v podrocju glave in vratu. Na vratu najdemo dobro zamejen, pocasi rastoc, dokaj cvrst in nebolec tumor, najpogosteje pri bolnikih v cetrtem in petem desetletju starosti. Opaža se tudi družinska nagnjenost. Se le redko maligno spremenijo.Za terapijo je odlocilna histološka preiskava z zaledenelim rezom ob operaciji.
2. Nevrofibrom
Lahko vznikne iz kateregakoli živca na vratu, najpogosteje pa sta prizadeta vagus in simpatikus. Lahko je posamicen ali pa se pojavi na vec mestih hkrati, kot v primeru nevrofibromatoze (von Recklinghaussnova bolezen), kjer so prisotni še madeži barve bele kave in števlni podkožni nevrofibromi. Rastejo pocasi, so dobro zamejeni, neboleci in elasticni na otip.
Tumor karotidnega telesa
Je redek. Ponavadi se pojavi pri bolnikih po cetrtem desetletju strosti. Opisujejo tudi družinsko nagnjenost. Zraste na razcepišcu karotidne arterije iz karotidnega telesa.Ce je vecje velikosti, lahko povzroca omedlevice ali pa težave pri požiranju. Edino zdravljenje je kirurška odstranitev.


6.ŽLEZE SLINAVKE

VNETJA:
Mumps je akutna virusna nalezljiva bolezen, prizadene ves organizem. Poglavitno bolezensko znamenje je slabo zamejena boleca oteklina obušesnice, ki se lahko širi tudi na vrat. Vecinoma sta prizadeti obe obušesnici. Spremljata jo zvišana telesna temperatura in glavobol. Ustje žleznega izvodila je pordelo in oteklo, izlocena slina je bistra. Zdravljenje je simptomatsko, možni zapleti (senzorinevralna naglušnost, meningoencefalitis, sterilnost) so redki.
Akutni gnojni sialadenitis opažamo ga najveckrat pri ostarelih bolnikih, ki so priklenjeni na posteljo. Povzrocitelji so stafilokoki in streptokoki. Bolezen lahko nastane hematogeno, najveckrat pa bakterije vdrejo v žlezo iz ustne votline skozi izvodilo. Najpogosteje je prizadeta obušesnica (v 20 sta prizadeti obe obušesnici). Znacilna je naglo nastala oteklina, ki zajame tudi sosednji del lica in vratu. Koža nad njo je pordela, napeta in topla. Bolezen spremljajo mocne bolecine (zaradi pritiska na žlezno ovojnico) in zvišana telesna temperatura. Ob pritisku na žlezo pritece skozi izvodilo gnoj. Bolezen zdravimo z antibiotiki in s širokim vrezom ter drenažo morebitnega ognojka.
Kronicni sialadenitis je dolgotrajno ponavljajoce se vnetje ene ali vec žlez slinavk, ki je najveckrat posledica zmanjšanega izlocanja kakovostno spremenjene sline in njenega zastoja v izvodilih. Prizadeta žleza je otekla, na zacetku mehka, pozneje zatrdela, nekoliko obcutljiva na otip. Po pritisku na slinavko pritece iz izvodila sluzav, vcasih gnojen izlocek. V izvodilih je nemalokrat prisoten konkrement. Akutne ponovitve bolezni zdravimo z antibiotiki. Ce je vzrok bolezni kamen, ga odstranimo. Ce zdravljenje z zdravili ni ucinkovito, operativno odstranimo vso žlezo.
Sialolitiaza konkremente najdemo najveckrat v izvodilu podceljustne slinavke. Najpogosteje bolezen prizadene moške srednjih let. Vzroki, ki privedejo do nastanka kamnov, so podobni tistim pri kronicnem vnetju žleze. Žleza pred in med jedjo otece, oteklino spremljajo krcevite bolecine. Edino uspešno zdravljenje je odstranitev kamna oziroma žleze (kadar kamen leži globlje v žlezi).

SIALOADENOZE
So bolezni slinavk, ki nastanejo zaradi razlicnih presnovnih in hormonskih motenj (sladkorna bolezen, debelost, alkoholizem). Najveckrat sta prizadeti obušesnici, znacilna je oteklina, ki ne boli in z leti narašca. Histološko oznacuje sialoadenoze hipertrofija žleznega tkiva in zamašcenost vmesnega veziva. Zgradba izvodil je normalna, delovanje žlez vecinoma ni prizadeto.

SJOGRENOV SINDROM
Je sistemska avtoimuna bolezen, vecinoma prizadene ženske srednjih let. Za bolezen so znacilna suha usta, suho vnetje roženice in ocesnih veznic, suho vnetje zgornjih dihal in bolezni vezivnega tkiva (najveckrat revmatoidni artritis). Histološko je znacilna limfocitna infiltracija, ki v precejšnji meri nadomesti žlezno tkivo.

TUMORJI ŽLEZ SLINAVK
Najpogosteje je prizadeta obušesnica. Benigni tumor je ponavadi dobro premakljiv in na otip neobcutljiv. Prizadetost obraznega živca je skoraj zanesljivo znamenje maligne rasti.

BENIGNI TUMORJI
Med benignimi tumorji mezenhimalnega izvora so najpogostejši hemangiomi, najdemo jih najveckrat v obušesnici pri otrocih v prvih petih letih starosti.Ce se odlocimo za zdravljenje, je to operativno.Od benignih tumorjev epitelnega izvora najdemo v slinavkah predvsem dva:
Pleomorfni adenom je najpogostejši tumor žlez slinavk. Najdemo ga najveckrat v obušesnici, najpogosteje je zajet predel nad obraznim živcem. Tumor raste pocasi, je trd, ponavadi gladke površine, na otip neobcutljiv in vsaj na zacetku dobro razmejen od okolice. Kasneje so pogosti satelitski odrastki, kar onemogoca popolno odstranitev tumorja. Histološka slika je pestra (epitelijske in mioepitelijske celice, ki tvorijo sluzasto, vezivno, hrustancno ali kostno stromo). Tumor lahko malignizira (2-5). Zdravljenje je kirurško, nujna je popolna parotidektomija nad n. facialisom.
Adenolimfom (Warthinov tumor): je drugi najpogostejši tumor žlez slinavk. Skoraj vedno prizadene obušesnico. Izvira iz heterotopnih celic žleznih izvodil v bezgavki, leži v ali ob žlezi. Je okrogel, dobro zamejen in mehak, vcasih v njem otipljemo tekocino. Zaradi svoje lege in videza ga lahko zamenjamo za cisticno spremenjeno bezgavko ali branhiogeno cisto. Zdravljenje je kirurško.

MALIGNI TUMORJI
V splošnem je prognoza boljša, ce se tumor pojavi v vecji slinavki ko pa v manjši ( npr. boljša prognoza pri istem stadiju pri tumorju obušesnice kot podjezicnice).
Mukoepidermoidni karcinom: je najpogostejši malignom obušesnice pri odraslih, medtem ko se pri otrocih pojavi najveckrat od vseh malignih tumorjev žlez slinavk. Tumor izvira iz velikih žleznih izvodil. Raste pocasi, nima ovojnice, vrašca v okolna tkiva in je slabo premakljiv. Pri napredovali bolezni so prisotne bolecine in prizadetost obraznega živca. Zdravljenje je operativno.
Adenoidnocisticni karcinom: je najpogostejši malignom podceljustne žleze. Nastane iz središcnega dela žleznih izvodil. Prizadeta žleza je otekla in boleca. Tumor vrašca v okolico, rad se širi ob živcih in jih prizadene. Zdravljenje je kirurško.


7.ŠCITNICA

Povecana šcitnica se pojavi, ce je moteno njeno hormonsko delovanje, pri vnetjih, benignih in malignih tumorjih. Šcitnica je lahko povecana v celoti, difuzno enostransko ali gomoljasto.Ob odkritju gomoljev v šcitnici je potrebno pomisliti na karcinom šcitnice, ki je najpogostejši primarni tumor na vratu. Šcitnicni rak se veckrat pojavlja pri moških, medtem ko so gomoljaste golše pogostejše pri ženskah.
Potrebne preiskave: dolocanje hormonov, scintigrafija, pregled z UZ, tanko igelna biopsija. Glede na scintigram locimo gomolje oz. zamejene šcitnicne otekline na: hladne, tople in vroce.Hladni gomolj kopici manj radioaktivnega izotopa kot okolišno zdravo tkivo. V toplem gomolju se radioaktivni izotop (I131) razporedi enako kot v normalnem žleznem tkivu, vroc gomolj ga kopici vec.Hladni gomolji so vedno sumljivi za rak. V diferencialni diagnozi moramo upoštevati benigni adenom, ciste, krvavitve, ognojek in morebitne druge benigne tvorbe.
Tankoigelna aspiracijska biopsija šcitnicnega gomolja je preiskava za razlocevanje benigne tvorbe od maligne.



Ni komentarjev.

Dodaj komentar:
Ime:

Komentar:



ena plus sedem je enako
(z besedo):


Domov ¦ Dobrote ¦ Forum ¦ Pošlji prispevek ¦ Impresum in navodila ¦ Kazalo ¦ Kontakt
Te strani predstavljajo informacijsko gradivo za študente medicine in stomatologije in ne morejo nadomestiti obiska pri osebnem zdravniku ali specialistu. Če menite, da potrebujete zdravniško pomoč, se obrnite na izbranega zdravnika ali na ustrezno zdravstveno ustanovo.
Medenosrce©1998-2014

www.mc-betnava.si